Monografija, ki jo je uredila dramaturginja Mojca Kranjc, oblikoval pa Matjaž Vipotnik, je razdeljena na šest prispevkov avtorjev, ki so bili z Bibičem delovno povezani. Foto: BoBo
Monografija, ki jo je uredila dramaturginja Mojca Kranjc, oblikoval pa Matjaž Vipotnik, je razdeljena na šest prispevkov avtorjev, ki so bili z Bibičem delovno povezani. Foto: BoBo

Obstaja vrsta njegovih nepozabnih vlog, v katerih je zmeraj pokazal izjemno, tudi čustveno, inteligenco. Če uporabim kliše, nič človeškega mu ni bilo tuje.

Boris A. Novak
Poleg besedila Vasje Predana so v knjigi še prispevki Saše Pavček o Bibičevi umetniški besedi, Marcela Štefančiča ml. o Bibičevem prispevku k slovenskemu filmu, Aleša Valiča o igralčevem pedagoškem delu, Borisa A. Novaka o njegovem ravnateljevanju ljubljanski Drami ter prispevek Aleša Bergerja o Bibiču kot pripovedniku in pisatelju. Foto: BoBo
Avtorji besedil so na predstavitvi monografije povedali nekaj anekdot iz Bibičevega življenja. Foto: BoBo

V SNG Drama Ljubljana so predstavili monografijo o vrhunskem igralcu slovenskega gledališča in filma, upokojenem članu igralskega ansambla in nekdanjem ravnatelju Drame Poldetu Bibiču.

Za knjigo, ki jo je uredila dramaturginja Mojca Kranjc, oblikoval pa Prešernov nagrajenec Matjaž Vipotnik, so avtorska besedila o Poldetu Bibiču prispevali ugledni poznavalci njegovega vsestranskega umetniškega ustvarjanja, njegovi sodelavci in prijatelji Vasja Predan, Marcel Štefančič ml., Boris A. Novak, Aleš Berger, Saša Pavček in Aleš Valič.

Kot je v uvodu povedal novi direktor in dolgoletni član ansambla gledališča na Erjavčevi Igor Samobor, so v Drami na knjigo o igralcu z veliko začetnico, pedagogu, ravnatelju in teatrologu z vedno širokim in odprtim nasmehom izjemno ponosni. Prav Polde Bibič je bil tisti, ki je mladega Samoborja vzel v službo, bil je njegov mentor in prvi poklicni partner, zato je bil direktor na srečanju še posebej čustveno razpoložen. Dodal je, da je monografija Polde Bibič skupaj z lani izdanim delom o Mileni Zupančič zametek knjižnice študij o naših igralskih velikanih, kakršno bi si želeli ustvariti v osrednji slovenski gledališki instituciji.

Kranjčeva, ki je krmarila pogovor, si je želela, da vzdušje ne bi bilo preveč resnobno, zato je vsakega izmed sodelavcev pri knjigi prosila za kak topel anekdotičen spomin na Poldeta. Saša Pavček, ki na AGRFT-ju nadaljuje Bibičevo izročilo poučevanja dramske igre in umetniške besede, se je spomnila na njegov znameniti "dober dan" in na prvo študentsko uro pri njem.

Boris A. Novak, ki je kot mlad intelektualec začenjal prav v vlogi dramaturga v Drami, se je Bibiča spomnil kot odličnega vodje in organizatorja, ki je znal vedno zaščititi tudi šibkejše člene svojega ansambla, zaščitnik pa je bil tudi navzven v času direktorovanja, ko je bilo gledališče pogosto pod političnimi pritiski. Označil ga je za "sv. Petra raja spomina, ki ga ustvarja gledališka umetnost". Na odru pa se je znal preleviti tudi v diabolično figuro.

Teatrolog in avtor spominske vinjete v knjigi Vasja Predan je prepričan, da tako vsestranskega igralca in raziskovalca pred Poldetom Bibičem nismo imeli in ga tudi ne bomo spet kmalu imeli. Spomnil je na njegove izjemne dosežke v vlogi kronista gledališke zgodovine in dodal še anekdoto, v katero se je v Šestici pred dolgimi leti zapletel s Stanetom Severjem in takrat nadobudnim igralcem Bibičem.

Aleš Valič, ki je pri knjigi sodeloval kot Bibičev nekdanji študent, pa je ostal bolj skrivnosten in je norčave dogodivščine s Poldetom raje zadržal zase.

Po besedah prevajalca in kritika Aleša Bergerja je Bibič, čeprav si je želel, da ga ne bi označili za pisatelja, saj se mu je zdel ta izraz preveč imeniten, to bil, saj v svojih delih ni le nizal dejstev, ampak je vse presvetlil s toplino interpretacije. "Znal je ujeti odrsko poezijo v stavke in besede in se s tem za vedno zapisal v gledališko zgodovino."

Pogovor je sklenila Saša Pavček, ki je poudarila, da je Polde Bibič vedno verjel v mlado generacijo, še posebej ponosen pa je bil, da mu je uspelo svojo ljubezen do igrane besede prenesti tudi na generacijo, ki ji pripada njegova vnukinja, igralka Nina Rakovec.

Polde Bibič se je rodil 3. februarja 1933 v Mariboru. Leta 1961 je diplomiral na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani. Njegov igralski opus obsega več kot 145 naslovov gledališkega repertoarja, nastopil pa je tudi v 200 radijskih igrah, 36 filmih, 43 TV-dramah, 23 TV-serijah in treh kratkih študentskih filmih. Za svoje delo je prejel številne nagrade in priznanja, med njimi Prešernovo nagrado (1985), Borštnikov prstan (1984), Župančičevo nagrado (1974), srebrni znak svobode Republike Slovenije (1996) ter Sterijevo nagrado v Novem Sadu (1984). Umrl je 13. julija lani.

Obstaja vrsta njegovih nepozabnih vlog, v katerih je zmeraj pokazal izjemno, tudi čustveno, inteligenco. Če uporabim kliše, nič človeškega mu ni bilo tuje.

Boris A. Novak
Monografija v spomin na Poldeta Bibiča
Monografija v spomin na Poldeta Bibiča