Oder
Igralec se ne upokoji, le status zamenja, pravi dramska igralka. Foto: SNG Drama Ljubljana / Peter Uhan
Polona Vetrih v avtobiografski izpovedi Ne pozabite na rože. Foto: SNG Drama Ljubljana/Peter Uhan
       Včasih sem govorila, da bom nehala igrati, zdaj pa tega ne počnem več. Ne igram pa ves čas in tudi nisem ves čas tukaj. Grem še drugam po svetu, nikoli ne ostajam dolgo doma. Če sem teden dni prosta, grem v Italijo ali kam drugam. Moj oče se je rodil v Furlaniji, mama pa na meji med Slovenijo in Italijo, v mnogih državah se počutim kot doma, v Sloveniji pa, ne glede na to, kar sem rekla o prometu, lepo živim. Ampak ravno tako dobro se počutim tudi v Italiji, Veliki Britaniji in Izraelu. Hvaležna sem svoji usodi, da me tukaj vodstvo gledališča ni sprejemalo, ker sem se s tem naučila, da ima moje življenje več dimenzij, in zato se mi zdi, da mi je lažje.       
Upanje sem že izgubila, ni pomembno, kdo vodi državo, to je pri nas genetsko pogojeno: stalno nezadovoljstvo in kritiziranje. Prav je, da človek pove, kar je naredil v življenju, toda da ti kar naprej razlagaš svoje zgodbe, to je pa neprimerno. V tujini te ne bi nihče poslušal, pravi dramska igralka. Foto: SNG Drama Ljubljana/Peter Uhan
       Ljubljana je bila in še vedno je eno majhno mesto. Center mesta je lepo urejen, okolica verjetno manj, ima pa zelo konfuzen promet, da človek ne more niti varno po cesti, da o kolesarjih, ki so super brutalni, ne govorim. Če bi se ljudje v Londonu tako nefer obnašali drug do drugega kot Ljubljančani, bi se pobili. Zato je v velemestu lažje živeti, ne glede na hrup, da je drago, da je slab zrak. Ker so fer drug do drugega, so uvidevni.       
 O razlikah med velemestom in našo prestolnico
Igralski poklic je zelo lep, pa tudi poln grenkobe, pravi Polona Vetrih. Foto: SNG Drama Ljubljana/Peter Uhan
       Rodila sem se nekaj let po vojni, bili smo na strani zmagovalcev, to je dejstvo in tukaj se ni kaj sprenevedati. Na to sem ponosna, ne glede klevetanje nekaterih, ki samo spodbujajo negativne strasti, da bomo še bolj zamorjeni in še bolj razdvojeni. Spomnim se pomanjkanja, nisem živela v razkošju, ne glede nato, da je bil oče pred vojno premožen. Nismo imeli veliko, ampak nismo nikoli jamrali. Edina pravica takrat je bila, da nihče ni imel veliko, tudi otroci smo bili v šoli enakovredni.       
Pevski vložek v predstavi, ob glasbeni spremljavi Lare Bešić. Foto: SNG Drama Ljubljana/Peter Uhan
       Moji sošolci iz Južne Afrike, ki so nasprotovali apartheidu, so ostali brez potnega lista in se, recimo, niso mogli vrniti v domovino. Se spomnim, kako smo dekleta sedele na klopci in skušale rešiti to Južnoafričanko, in se je javil en sošolec, da se bi poročil z njo, da bi lahko ostala v Londonu.       
 O tem, kako so bili v času študija nekateri sošolci v stiski
VIDEO
Premiera predstave Ne poz...

Dodaj v

Polona Vetrih: Resnično nimam česa obžalovati v življenju

Premiera predstave Ne pozabite na rože bo v petek v Mali drami
18. oktober 2018 ob 06:51
Ljubljana - MMC RTV SLO

Hvaležna sem svoji usodi, da me vodstvo gledališča ni sprejemalo, ker sem se s tem naučila, da ima moje življenje več dimenzij, in zato se mi zdi, da mi je lažje, pronicljivo ugotavlja dramska igralka Polona Vetrih.

Do Polone Vetrih je nemogoče biti ravnodušen, kar priznava tudi sama. Ali jo imaš rad ali pač ne. Kot pravi sama, nikoli ne pričakuje, da bo vsem všeč, saj je to nemogoče. A kot poudarja, svoje predstave pripravlja za izbrano občinstvo, ki mu je všeč. Ko sva se usedli v interni bife v drobovju naše osrednje gledališke hiše, se je zdelo, kot da sva na odru. Njena energija napolni prostor in vsak jo ogovori. Z veseljem pozdravlja kolege, ki vstopajo na odmor med vajami. "Tu se vedno dogaja."

Je brez dlake na jeziku, a ne v smislu odrezavosti, prej naivnosti. "Po naravi sem naivna, še vedno. Hvala Bogu, nič hudega." Ker je njej ljubih obrazov preveč, se na pogovor odpraviva v njeno garderdobo. Čisto na koncu hodnika v dotrajani gledališki stavbi, ki pa je prežeta z energijo številnih generacij izjemnih igralcev, se skriva njeno gledališko svetišče, ki ga deli s kolegico Polono Juh. Ko jo pobaram, da se mi zdi, da stopam v zelo intimni prostor, se zgolj lahkotno nasmeji. "Tu imamo vse, le pridi."

Pod režijskim vodstvom Ivane Djilas in tesnem sodelovanju dramaturginje Ane Duša se na oder Male drame vrača s predstavo Ne pozabite na rože. "V avtobiografski pripovedi govori Polona Vetrih, igralka, o svoji poklicni in življenjski poti, hkrati pa preizprašuje mehanizme, ki jim je podrejen gledališki svet, in vlogo posamičnega igralca znotraj tega kolesja, v katerem se ni vedno lahko znajti. Njena izpoved je neposredna, podana na način, ki briše meje med Polono igralko, ki v trenutku stika z odrom postane »nekdo drug«, in Polono upokojenko, ki brez rezerv in lažnih identitet razmišlja o svojih življenjskih odločitvah in poteh. Oder in življenje se zlijeta drug v drugega, upokojenka igra naprej," je o predstavi zapisala Ivana Djilas. Predstava je preplet komičnih pripovedi, v katere je vtkana marsikatera grenka izkušnja igralke, ki je še vedno zelo aktivna. "Igralec zamenja status, igralec se ne upokoji. Tega izraza pri nas ni," o tem pravi Vetrihova.

Vpogled v presek njenega 49 let trajajočega gledališkega življenja, v katere je vpletla drobce usod velikih pozabljenih igralk, kot sta Marija Nablocka in Marija Vera, si lahko ogledate v predstavi Ne pozabite na rože, premiera bo v petek ob 20. uri v Mali drami.

Kako ste prišli do ideje in koncepta predstave?
Na začetku smo z Igorjem premišljevali o različnih idejah. Najprej je bila v igri predstava o Ivani Kobilci, a se nekako ni izšlo. A sem pozneje v sodelovanju z dramaturginjo Mojco Kreft vseeno pripravila pripoved o Ivani Kobilci, ki pa je potem našla domovanje v Narodni galeriji. Mojca je zelo precizno zbrala material, sama pa sem potem napisala besedilo. Mišljeno je bilo, da bo predstava dolga 25 minut, zdaj pa je 40 minut.

Skratka, razmišljala sem, da bi bila predstava o eni igralki, in sem se spomnila na Marijo Nablocko, (roj. Marja Nikolajevna Borislavska je v Ljubljano prišla leta 1922 za svojim možem, igralcem Borisom Vladimirovičem Putjato, in že dva meseca po prihodu igrala v Drami). Šla sem v gledališki muzej, a je bilo materiala o njej izjemno malo. Režiserka Ivana Djilas, s katero sva se povezali že od začetka projekta, k sodelovanju pa je pritegnila še dramaturginjo Ano Dušo, je zato predlagala, da bi te zgodbe o igralkah nadgradili, da bi še jaz dodala svoje zgodbe. Sama nad idejo najprej nisem bila navdušena, ker pa so bili vsi okoli mene navdušeni, da kaj povem o svojem življenju, sem rekla, zakaj pa ne? Skozi zgodbe drugih ljudi bom povedala, kakšno je gledališko življenje, kaj pomeni biti igralec. Pravzaprav predstava ne govori samo o tem. Sprašuje se, kaj potem ostane za igralcem. Kot pravi stavek v predstavi: "Saj vendar nekaj morajo napisati o nas, pa še takrat je seznam vlog nepopoln." In tako tudi je. Ker igralec na žalost, ali pa na srečo, sama se tega res ne bojim, ko neha igrati, ko ni več v funkciji, po dveh, treh sezonah enostavno izgine. Sicer pa igralec lahko igra, stalno ali občasno, skoraj tako rekoč do smrti, kot je recimo Štefka Drolc ali kot to počne Ivanka Mežan.

Kar se tiče let, je poklic igralca res brez omejitev, tako navzdol kot navzgor.
Začneš lahko zelo zgodaj in končaš pozno, če ti seveda dela spomin in v glavnem igralcem dela, saj smo tako tudi strenirani. Če ti seveda tudi telo funkcionira, to je treba vaditi dnevno. Vedno je bilo zelo moteče, ko so prišli na neke funkcije ljudje, neki v.d.-ji, ki so dobili te službe, ker so bili prijatelji z ministri ali pa je bilo to vmesna postaja, preden so se lotili česa večjega. Skozi to so se dogajale velike krivice, ker so kar odslavljali ljudi. Neki v. d. umetniškega vodje recimo niti ni poznal vseh igralcev, pa je bil tu že prej večkrat kot gost in tudi samo funkcijo je potem opravljal več kot eno sezono. A je kar pozabil na ene ljudi, ko je delal zasedbe, tudi meni se je to zgodilo.

Ta predstava je v bistvu preplet vaše življenjske zgodbe in zgodb nekaterih drugih igralk (Marije Vere, Marije Nablocke), s čimer ponuja tudi izjemen vpogled v zgodovino. Predstava ponuja obilo priložnosti za smeh, a v nekaterih drobcih je bilo čutiti tudi grenak priokus.
To je grenek poklic. To je sicer poklic, ki ti tudi izjemno napolni življenje, ko premagaš to grenčino, kar se mi zdi, da sem jo, namreč ko začneš analizirati stvari, doženeš, da tako pač je in da drugače ne more biti. Včasih slišim, ko kdo pravi, kako da me je on ali ona me je omejevala. To so pač taki ljudje, kaj naj?! Ko jih zdaj opazujem, ugotavljam, da so oni bolj nesrečni, kot sem jaz. Moja vest je čista, jaz te predstave ne bi mogla narediti, če bi bila sprijena. Se mi zdi, da so vsi ljudje, ki delajo grdo drugim ljudem, bolj nesrečni kot tisti, ki so jim grdo naredili. Ker mislim, da življenje vrača. Pa ne mislim v maščevalnem smislu. To je zakon narave. Nikomur ne želim ničesar slabega, ker mi ni treba. Ker nikoli v življenju nisem šla v pisarno koga klevetat. Imela sem kdaj obdobje, ko sem bila na koga jezna, pa sem mu to tudi povedala. Da pa bi jaz hudobije delala ali intrigirala, kot so drugi o meni, mi pa ni bilo treba. Preprosto ni mi bilo potrebno. Toliko stvari se je dogajalo, da niti nisem veliko razmišljala o tem. Zdaj (op. za predstavo) sem veliko analizirala preteklost in sem šla skozi obdobje, ko sem se spraševala, kako je bilo kaj in zakaj. Seveda vem, kako in zakaj je bilo, a na koncu sem ugotovila, da v meni glede tega ni grenkobe. Šla sem čez to.

Ste zdaj tudi s svojimi takratnimi odzivi na dogajanje mirni in čutite, da ste naredili prav?
Absolutno. Kljub vsemu sem imela zelo interesantno in plodno življenje, še vedno je. Toliko stvari sem doživela in toliko judi srečala. To, kar je v predstavi, je le četrtina vsega. Vse zgodbe so 100-odstotno resnične, lahko bi jih še nadgradila.

Kako pa ste sploh izbrali to četrtino?
Ivana in Ana sta hodili k meni in poslušali moji zgodbi. Materiala je bilo za približno sedem ur, potem sta izbrali in napisali besedilo in songe, sama pa sem potem še dodala spremembe. To je neko skupno delo, ampak seveda, če ne bil bilo Ane in Ivane, ki sta zastavili koncept, potem mislim, da te predstave ne bi bilo. Zdaj smo v predstavi nekaj stvari dodali, nekaj misli o igralskem poklicu in več bom povedala o svojem študiju v Londonu.

Po končani akademiji v Ljubljani ste odšli na podiplomski študij v London, kjer ste bili med četverico izbrancev, med skupno 600 kandidati.
Bila sem edina Slovanka na tej akademiji, ki je ena zelo priznanih. Bila sem precej brezupen primer doma, kar naenkrat me niso marali. To odklanjanje z nekaterih strani, ki pa so bili dovolj močne, da so manipulirale z drugimi, se je začelo že zgodaj. Ko sem igrala v eni predstavi, ki je šla na festival v Hamburg, sem tam srečala skupino izraelskih igralcev, ki so mi svetovali, naj grem študirat v London na to akademijo. Moja sestra je študirala v Londonu, tako da sem ga že poznala. Ko sem šla tja, sem imela prvo leto, ki je bilo zelo zahtevno, živela sem na robu revščine, našo štipendijo, potem pa sem se močno potrudila in drugo leto dobila britansko štipendijo. A naj povem, da so nas imeli za del vzhodnega bloka, da smo izza železne zavese, bili so zelo podcenjujoči, čeprav smo imeli jugoslovanski potni list in smo lahko potovali kamor koli. Ko sem končala akademijo, so mi tri dni po diplomi vsi dokumenti (za bivanje, socialno zavarovanje), potekli. Postala sem tako rekoč begunka.

Ko ti usvojiš tuj jezik in kulturo, je seveda lažje, jezik še kar gre, vsak se lahko naučiš angleško, seveda pa je osvojiti naglas zelo težko. Mene niso pustili na odru govoriti kar tako, šele po trdem delu, ko sem se dokazala. Potem ko se jim (op. Angležem) približaš in vidijo, kakšen človek si, te sprejmejo in nimaš več težav. Medtem ko si tukaj, pa si lahko še tako dober, vedno začneš od začetka. Vedno gre nekaj nekomu v nos. Ker nimamo spoštovanja drug do drugega. Mi smo genetsko cepljeni v negativnem smislu, da drug drugemu nagajamo, mečemo polena in da smo silno ljubosumni.

Kdaj se vam je sesula ta iluzija?
To je potekalo postopno. Po naravi sem naivna, še vedno. Hvala bogu, nič hudega. Ko si mlad, imaš to možnost, da bo nekaj drugače. vedno imaš upanje, da se bo kaj spremenilo. Potem smo se osamosvojili in prišlo je novo upanje, da bo prišli novi časi. Pa jih ni bilo. S tem rastočim neoliberalizmom so se stvari grozljivo poslabšale, na kar nisem računala. Potem je bilo pa prepozno. Začela sem igrati, nekateri so me gledali zelo grdo, tudi pozdravljali me niso na hodniku, A sem si mislila, da se bodo že unesli.

Res pa je tudi, da da imam tak značaj, da ne popustim. Se ne zaletavam, vsaj načelno ne, včasih seveda tudi, ampak za večje stvari, dolgoročno pa delam zelo preudarno, premišljeno in zelo počasi in zanesljivo. In vedno vem, da če ne danes, bom pa lahko čez tri leta naredila tisto, kar mislim, da moram narediti. To se mi je vedno dogajalo v življenju, tako je prišlo tudi do te predstave in Ivane Kobilce, čeprav je vmes kazalo zelo slabo. Vedno sem vedela, kako nekaj mora biti in tako je tudi bilo, o tem sem bila trdno prepričana. Stvari so se mi v življenju vedno nekako izšle. Tudi ko sem hodila po svetu, tudi ko sem bila zelo mlada, sem vedno imela srečo, da so bili okoli mene ljudje, ki so bili do mene dobri, kljub vsemu da je bilo težko. Vsi tisti ljudje, ki jamrajo, kako so bili revni, ko so bili mladi. Verjamem, da je to hudo, ampak če imaš ti cilj, če veš, kaj delaš v življenju, če si pogumen, pogumen pa moraš biti, potem ni časa za omahljivost.

Pri delitvi vlog so vas velikokrat spregledali. Po drugi strani pa ste zaradi tega razloga našli nove projekte.
Absolutno. Bilo je težje, toda sicer ne bi nikoli začela svojih stvari delati. Po tej poti sem torej prišla noter skozi druga vrata. Mislim, da nisem veliko zamudila. Samo težje je bilo. Je bilo pa tudi tako, da sem prek Mitje (op. Rotovnika, njenega moža), ker velikokrat sem morala biti navzoča na nekaterih dogodkih, spoznala ljudi, ki jih sicer ne bi nikoli. Ravno zadnjič sem gledala fotografijo Vaclava Havla, ko smo skupaj poslušali orgle. Že kot otroku mi je bil všeč Zubin Mehta, kako je bil lep, bila sem še zelo majhna, ko me je mati peljala na koncert. In sem si rekla, da upam, da ga bom enkrat v življenju spoznala. Mnogo let pozneje sem šla s Zubinom na večerjo. To so res taki pravljični dogodki. To se mi ne bi sicer nikoli zgodilo. Resnično nimam česa obžalovati v življenju. Če bi se jezila, kako so se mi stvari ponesrečile, bi sama sebi v skledo pljuvala.

Ne glede na to, da so me ljudje hoteli omejevati, jim to ni uspelo, ker je nemogoče človeka na tak način omejevati, če hoče nekaj narediti in če je tak, kot sem jaz (smeh)

Predstava predstavlja nekakšen presek vaše kariere in je neke vrste vaš triumf.
Vem, da to moram narediti. Ta naloga mi je bila zaupana. Niti kaj dosti ne premišljujem. Sama pri sebi sem zadovoljna, to mi največ pomeni. Ne pričakujem, da bo vsem ljudem všeč ali da jim bom jaz všeč. Nemogoče je, da bi bila vsem všeč, ker tudi meni niso vsi všeč. Ker je tako v življenju: če jaz nekomu nisem všeč, tudi on meni ni. To je dejstvo.

Kako lahko igralec osvoji to filozofijo? Odziv občinstva je zanj pomemben vidik njegovega delovanja, kritika ga lahko sesuje.
Zato pa mora imeti igralec močno osebnost in mora biti zelo pogumen in tudi inteligenten, ker sicer ne pride do tega. Potem si in si lahko ves čas užaljen, zakaj je kritika taka, zakaj temu in temu nisi všeč. Nima smisla, greš naprej, preslišiš. Seveda pa ti ni vseeno. Delam za ljudi, toda pričakujem, da pridejo tisti, ki ime imajo radi, ne tisti, ki jim nisem všeč. Ne pričakujem, da me pride vsakdo gledat. Igram za določeno občinstvo. Ni vse občinstvo za vse. Eni gredo raje gledat kaj drugega, tretji gredo na nogometno tekmo.

Vam torej nagrade niso veliko pomenile?
Glenda Jackson, velika britanska igrala, ki je bila vmes tudi političarka, je izjemna igralka, stara 82 let, ki je v mladosti dobila oskarja, a ga ni šla iskat. Na vprašanje, zakaj, je odgovorila: "Takrat sem imela veliko dela, nisem mogla samo zaradi tega v Ameriko. Sploh pa, ali mislite, da bi bila kaj boljša ali slabša igralka, če ne bi dobila oskarja?! Jaz sem ista igralka, tako da je vseeno, če sem ga dobila ali ne." Kakšna modrost in pogum.

Ksenja Tratnik
Prijavi napako
Komentarji
veza
# 18.10.2018 ob 07:41
Vse lepo in prav, a o neki revščini pa na veliko laže, njihova družina nikoli ni živela v pomankanju, zakaj je moderno rečt, da si tolkel revščino?
ANUŠKA
# 18.10.2018 ob 08:10
"Rodila sem se nekaj let po vojni, bili smo na strani zmagovalcev, to je dejstvo in tukaj se ni kaj sprenevedati. Na to sem ponosna, ne glede klevetanje nekaterih, ki samo spodbujajo negativne strasti, da bomo še bolj zamorjeni in še bolj razdvojeni. Spomnim se pomanjkanja, nisem živela v razkošju, ne glede nato, da je bil oče pred vojno premožen. Nismo imeli veliko, ampak nismo nikoli jamrali. Edina pravica takrat je bila, da nihče ni imel veliko, tudi otroci som bili v šoli enakovredni".

Z vsem spoštovanjem, ga. Polona, to pa preprosto ni res, kar ste izjavili, da so bili otroci v šoli enakovredni. Po vseh prebranih in slišanih zgodbah (življenja ljudi po drugi svetovni vojni), se mi pri vas zdi, da skušate idealizirate neke čase, ki se ne skladajo z realnostjo.
johnsmith
# 18.10.2018 ob 07:52
Tudi meni osebno ni bila všeč. Preveč nenaravna. Vedno se je videlo, da igra, kar pri dobrih igralcih ne opaziš.
ZIZITOP
# 18.10.2018 ob 07:01
Je ne prebavljam. Je kot triper ki ga dobiš na hitro ob lepem, a tisto slabo potem traja in traja.
bagat
# 18.10.2018 ob 08:53
Nimaš kaj obžalovati, če živiš na račun drugih.
brehme
# 18.10.2018 ob 08:38
Priviliigiranka, ki hvali enakost v revščini.
ap72
# 18.10.2018 ob 07:09
spakvanje
ANUŠKA
# 18.10.2018 ob 08:15
O forumu 21 je ni novinar nič vprašal?
woodoo
# 18.10.2018 ob 09:23
Smešno, kako nekatera struja niti ne razume, niti ne odobrava kulture. Še več, vsi so zanič. Kultura je za nekatere ko nekoga slečeš do nagega in popljuvaš do kosti, zraven pa vzklikaš druga republika, druga himna, drugi državljani. Kako lepo! :))
veza
# 18.10.2018 ob 07:59
Mi smo genetsko cepljeni v negativnem smislu, da drug drugemu nagajamo, mečemo polena in da smo silno ljubosumni.

Joj, joj, spet nekdo, ki vidi vse slabo v našem narodu, a v Angliji tega pa ni, tam se vsi ljubijo in pomagajo in oh in sploh, pa zakaj dela prii nas, zakaj ni ostala v Angliji, kjer je vse lepo?
Beda!
Balaž
# 18.10.2018 ob 10:17
Ko so nekoč zapiral knjigarno na Trubarjevi, je zaigrala pretreseno bralko, prej pa ni niti enkrat prestopila praga knjigarne, kaj šele, da bi kaj tam kupila.
schmied
# 18.10.2018 ob 09:33
Gospa je bila ponos in poosebljen lik proletarskega razreda v nekdanji Jugi.
jure5j
# 18.10.2018 ob 11:39
Celo življenje živiš v fikciji (državna duda),realnost je domena navadnih in primitivnih ljudi, ki nimajo časa sanjarit in živijo iz rok v usta.
Ko igralci življenje slehernika prenesejo na odrska tla,to takoj postane umetnost neslutenih višin.
Sicer je pa umetnost zapolnjen strah pred minljivostjo.
seba goričan
# 18.10.2018 ob 11:14
v Čisto pravem gusarja je bila odlična...
serznoz
# 18.10.2018 ob 10:48
Kot močna osebnost vedno povsod vzbuja močna čustva, bodisi za bodisi proti. Tudi meni je en njen, igralski del, pretežno všeč, drugega, zasebnega, pa ne maram preveč. Ni šans, da bi se zasebno povezal z osebnostjo, kot je ona. Pa ni problema, ker tudi ona ne bi hotela mene. Oster jezik je lahko prenašati, pogosto se celo strinjati, dokler so v obravnavi drugi, če bi pa to na njen način letelo name, bi bil pa cirkus.
Miš
# 18.10.2018 ob 13:50
Vidim, da je tule večina ne mara, nekateri se vtikajo tudi v njeno zasebnost (verjetno tudi na osnovi rekla-kazala tračev), ki se javnosti pravzaprav ne tiče. Jaz jo vidim kot izvrstno igralko in še bolj mi je všeč, ker je brez dlake na jeziku.
Avtorici tega zapisa pa predlagam, da ga prebere in nekoliko popravi vsaj najbolj očitne napake. Ne vem, a ne preberejo članka, preden ga dajo na splet?
nataradž
# 18.10.2018 ob 12:13
Morda res misli, da nima česa obžalovati.
Vendar pogled v ogledalo skozi branje romana
Lebdenje ji ne bi škodil, kvečjemu koristil.
Vrhovni
# 18.10.2018 ob 09:47
Če se ne bi poročila z Rotovnikom in je ne bi on "naprej rinil", pa ne bi šlo, kaj ne?
jure5j
# 18.10.2018 ob 10:21
Nisem kmečkega stanu,
tudi delavskega ne,
klavir sem igrala pri petih letih.

morš mislt
RJSlo
# 18.10.2018 ob 09:04
Vam torej nagrade niso veliko pomenile?
-------------------------------------------
No ja. Tale jih je pa nadrobila cel kup. Res bi rad videl oziroma spoznal njeno revščino. WC so imeli zunaj hiše, na štrbunk? Vodo so si vsak dan morali nanositi?

P. S. No ja. In v Londonu je bila prav tisti čas, ko smo ga mi obiskali, kot turisti s Kompasom , leta 1976/77? Takrat je skozi ulico, kjer je bil naš hotel, potekal Jamajški festival. Plus, prav takrat so imeli probleme z mišjo zalego. Življenje v Londonu je bilo takrat zelo poceni.
iboregua
# 19.10.2018 ob 08:49
Sicer je pa umetnost zapolnjen strah pred minljivostjo.

Zato hitro zažgimo vse knjige, polovimo vse kvazi umetnike in prepovejmo misliti (ha)!
pajcevina984
# 18.10.2018 ob 09:10
Katja Levstik je bila sestra prav tako že pokojne dramske igralke Bare Levstik, njuna mama je bila prav tako igralka, igrala je mamo v prvem Kekcu. Sicer pa veliko igralcev umre relativno mladih razen svetlih izjem.
AMFIBIJA
# 18.10.2018 ob 07:48
ZA OKUS

Za okus obstaja lasten meter,
mi takole že od nekdaj kaže,
o pikapolonici ne laže,
pravi, naj jo čim dlje nese veter.

Če izmeri namreč kdaj jo v zraku,
sikanje nje črnih pik hudobno,
in podlago rdečo vso turobno,
srečen je, da sreča jo le v mraku.

In še večja je merila sreča,
če o njej ni duha in ne sluha,
v vetru če nastane loza gluha,
sreča tisočerno se poveča.

Stanje vsakokrat je izmerljivo,
če zatišje je, če piha veter,
mi pokaže po meritvi meter
žensko vso brez mere zajedljivo.
Krimsky
# 18.10.2018 ob 07:45
Da obstaja igralka na tem svetu ...
~
... ki ni imela 'časa iti po Oskarja'?

Noro in nepozabno (seveda gre za prevod iz − ludo i nezaboravno).

Sledilci 'zvezdnega prahu' pač vedo vsaj to, da je prah res zvezdni, ne pa človeški ...
ANUŠKA
# 18.10.2018 ob 08:11
Uh, Mitja Rotovnik njen mož...
jurlin
# 19.10.2018 ob 21:30
Prav tisti, ki kritizirate njene "napake" ste polni prav takšnih napak in še kaj več.
Sujo
# 18.10.2018 ob 08:11
da smo genetsko cepljeni na negativo, je jasno kot beli dan. preberes samo katerekoli komentarje na rtv, samo pljuvanje in zaljenje pod krinko anonimnosti.

Gospa Polona, hvala za vse. Odlicna igralka z lastnim izrazitim stilom. Moj globok poklon za odlicno kariero, za katero upam, da se zdalec ni koncana.
marelica7
# 18.10.2018 ob 07:17
Zelo profesionalna igralka, čudovita oseba in iskrena ženska, ki ve česa ne mara in se ne pretvarja za všečnost...zakaj le ? Respect.
blizzard76
# 18.10.2018 ob 07:38
Ena zadnjih velikih...
Kazalo