Gledališče se s predstavo Sneguljčica in sedem vitezov v režiji Saša Jovanovića pridružuje dvestoletnici izdaje Grimmovih pravljic, vendar so bile te pričujoči pravljici le navdih. Nanjo se je naslonil Aleksander Sergejevič Puškin v svoji Pravljici o mrtvi carični in sedmih vitezih.
Gre za eno izmed petih Puškinovih pravljic, ki jih je napisal v zadnjem obdobju svojega življenja. Tako kot na druge tedanje ruske ustvarjalce sta imela brata Grimm tudi nanj velik vpliv. Iz njune Sneguljčice je vzel motive in jih nato združil z lastnim pesniškim talentom.
Sedem palčkov je zamenjalo enako število vitezov (zanimivo jih v predstavi nastopa le pet), lovca je kot izvršiteljica caričine smrti nadomestila pestunja Črnavka. Puškin je posebno vlogo nameni tudi psu, predvsem pa princu Jeliseju, ki kot predstavnik zvestobe in vztrajnosti z nadzemeljsko pomočjo sonca, meseca in zvezd najde pot do svoje izbranke.
Toplina čarobnih lutk
Osnovno čarobnost dajejo po besedah Saša Jovanovića predstavi prav lutke, ki jih je s toplino oblikovala Barbara Bulatović. Zanemariti ne gre niti vloge glasbe, zaradi katere bi predstavo lahko označili tudi kot glasbeno pravljico. Glasba, ki je delo Branka Rožmana, po Jovanovićevem mnenju predstavlja "tisti del predstave, ki s čustveno noto daje energijo, da lahko lirske, epske in dramske situacije dihajo".
Že omenjena peterica vitezov poskrbi za humoren del predstave, vendar duhoviti junaki izražajo tudi viteške vrline. Režiser upa, da so se izognili anekdotičnemu pristopu podajanja pravljice, saj so si želeli "posodobitve med vrsticami". Tako so skozi lik mačehe prikazali ton zla, nečimrnosti in želje po oblasti, ki lahko ponazarja sodoben, površen svet. Mačeha menjava oblačila in maske ter se na kocu sesuje sama vase.
Sneguljčica je Asja Kahrimanović, poleg nje pa igrajo in lutke animirajo še Sonja Kononenko, Irena Zubalič Žan, Miha Arh, Karel Brišnik in Jure Lajovic.