Predstava rekonstruira tri umore homoseksualcev in jih postavlja v širši družbeni kontekst, hkrati pa razpira vprašanja o tem, kaj je morilce gnalo in koliko črnine je v vsakem od nas.
Dramsko besedilo Brez solz za pedre (No tears for queers, 2008) je igralec, režiser in dramatik Mattias Brunn zapisal po istoimenskem romanu Johana Hiltona, ki predstavlja resnične dogodke. Brun je izhajajoč iz zgodb v romanu in iz gradiv, kot so policijska poročila, intervjuji, poročila z zaslišanj in obdukcij, rekonstruiral tri primere homofobnega nasilja in sovraštva, ki se končajo z umorom, predvsem pa se je osredotočili na storilce, kaj jih je gnalo in zakaj so storili te zločine, kritičen pa je tudi do poročanja medijev, ki tovrstne umore obravnavajo kot množični spektakel.
Kaj nas moti pri drugih?
Avtor pri tem ne moralizira in ne dela svojih sklepov, temveč replike črpa iz raziskovalnih gradiv in se skuša postaviti v vlogo vseh vpletenih. Kot je povedal v intervjuju za gledališki list, je želel predstaviti pogosto moško potrebo, da "izbijejo geja" ali "poženščenega moškega" iz "gejevskega posameznika". S tega vidika se je tako osredotočil predvsem na mizoginijo, moške in moškost ter njihovo zaničevanje ženskosti.
Po besedah režiserja Alena Jelena besedilo posredno preizprašuje, kaj posameznike moti pri gejih, lezbijkah in invalidih, ko je govor o poljubih ali izkazovanju nežnosti: "Moramo se vprašati, kaj je narobe z nami, ne kaj je narobe s človekom, ki nam gre na živce."
Homofobno nasilje narašča in postaja sofisticirano
Brunn je v rekonstrukcijo treh umorov vključil tudi poročila podobnih primerov, ki so se zgodili na Švedskem, kjer je število homofobnega nasilja in zločinov iz sovraštva v porastu. Podobno je tudi v Sloveniji, opozarja novinar in aktivist Mitja Blažič. Raziskave namreč kažejo, da je pri nas vsak drugi gej ali lezbijka izpostavljena nasilju, največkrat psihičnemu, ki poseže v človekovo samopodobo in dostojanstvo. Eksplicitnih oblik nasilja je v zadnjih letih manj, saj so se oblike nasilje sofisticirale - ljudje so se naučili, kaj je dovoljeno in kaj ni, pri čemer sovražni, homofobni, transfobni govor poskušajo zapakirati v druge vsebine, ki jih poimenujejo drugačno mnenje. Sovražni govor se je tako odel v jezik človekovih pravic.
Vsi žrtve in storilci
V predstavi igrajo štirje igralci, ki zelo hitro vstopajo v različne situacije ter različne like in izstopajo iz njih - igrajo tako žrtve kot storilce. V slovenski praizvedbi švedskega dramskega besedila bodo nastopili Matic Lukšič, Vid Klemenc, Vito Weis in Žan Koprivnik. Klemenc je priznal, da se mu je bilo pri pripravi na vlogo najtežje sprijaniti s tem, česa vse je zmožen človek, ki goji sovraštvo, saj je sam neagresivne narave. Med raziskovanjem vlog je na koncu ugotovil, da vsi v sebi nosimo črnine. Weis je poudaril, da smo v življenju vsi žrtve in storilci, Lukšič pa je dodal, da je bilo ob vseh teh preskokih med liki zanimivo, tako z igralskega kot osebnega vidika, opazovati prehajanja iz črnine v belino in nasprotno.
Režiser Alen Jelen je tudi avtor scenografije, pod prevod se podpisuje Darko Čuden, kot dramaturginja je sodelovala Saška Rakef, avtor glasbe je Brane Zorman, oblikovalec svetlobe Janko Oven, lektor Tomaž Gubenšek, svetovalka za gib Nina Pertot Weis.
Fotozgodba lepote ljubezni ne glede na spolno usmerjenost
S predstavo v produkciji ŠKUC-gledališča in koprodukciji Cankarjevega doma ŠKUC praznuje tudi 15-letnico svojega delovanja, pospremila pa jo bo tudi fotografska razstava No tears for queers Tanie Mendillo, ki opozarja na lepoto ljubezni, ne glede na spolno usmerjenost. Razstava bo na ogled na več lokacijah v stari Ljubljani, v lokalih Tozd, Pritličje, Cafe Kolaž, Bikofe, LP bar in na info točki ŠKUC-a do konca decembra.