Tokrat uprizoritev ne prinaša skoraj nič novega ali posebno zanimivega, toliko bolj pa ugaja muzikalna plat, ki so jo pripravili glasbeni direktor Züriške opere Fabio Luisi ter odlični solisti. Foto: Hans Jörg Michel/Opernhaus Zürich
Tokrat uprizoritev ne prinaša skoraj nič novega ali posebno zanimivega, toliko bolj pa ugaja muzikalna plat, ki so jo pripravili glasbeni direktor Züriške opere Fabio Luisi ter odlični solisti. Foto: Hans Jörg Michel/Opernhaus Zürich
Rigoletto
Enotno prizorišče je praktično prazno, na njem pa prevladuje velika pravokotna miza; na njej in pod njo se odvijajo najvažnejši dogodki. Foto: Hans Jörg Michel/Opernhaus Zürich
Rigoletto
Züriška opera je ena najznamenitejših repertoarnih hiš v Evropi in v svetu. Foto: Hans Jörg Michel/Opernhaus Zürich

Je tudi zelo kulturno mesto s številnimi gledališči, s koncertnimi dvoranami, z opero, pa z muzeji in z galerijami. Najpomembnejši veliki galeriji sta Kunsthaus in Kunsthalle, kjer imajo stalne, organizirajo pa tudi občasne razstave. Tako ni nemogoče, da v Zürichu istočasno lahko občuduješ Chagallove, Katzove in Picassove umetnine, medtem ko so v stalnih zbirkah močno zastopani tudi stari mojstri.

Züriška opera je ena najznamenitejših repertoarnih hiš v Evropi in v svetu. Predstave so skoraj vsak dan, število premier v sezoni pa dosega tudi številko deset. Švicarji so bogati in lahko vabijo najboljše pevce, dirigente, režiserje. Imajo tudi Operni studio, v katerem se za leto dni izpopolnjujejo mladi, a že formirani in doštudirani pevci. Najboljši ostanejo kot redni člani ansambla. Program je bogat in raznovrsten, na sporedu pa imajo opere, balete, koncerte in recitale. Poudarek je na klasiki, a uprizarjajo tudi sodobna dela, dobro pa so opažene slovanske opere (v tekoči sezoni predvsem Janáčkova Jenufa). Uprizorili so tudi premiero Treh sester (po Čehovu) madžarskega skladatelja Pera Eötvösa.

Trenutno v Zürichu deluje tudi basbarionist Ruben Drole, ki je po očetu Slovenec; največje uspehe doživlja v vlogah iz Mozartovih oper; to sezono jim je dodal Leporella v Don Giovanniju.

Uprizoritev, ki ne prinaša nič novega
Skoraj vse predstave Verdijevega Rigoletta, ki sem jih gledal po sloviti postavitvi Jonathana Millerja v Angleški narodni operi (dogajanje je prestavil iz renesanse na povojni Manhattan med italijansko mafijo), se odvijajo v sodobnosti. Tako tudi najnovejša v Zürichu, ki jo je zrežirala Tatjana Gürbaca. Spominjam se njene drzne uprizoritve Čarodejke P. I. Čajkovskega v Antwerpnu.

Tokrat predstava ne prinaša skoraj nič novega ali posebno zanimivega. Scenograf Klaus Grünberg resnično ni imel težkega dela. Za vsa dejanja si je omislil enotno prizorišče, ki je pravzaprav prazno, na njem pa prevladuje velika pravokotna miza; na njej in pod njo (!) se odvijajo najvažnejši dogodki. Tudi kostumi Silke Willrett niso nič posebnega: moški v sodobnih oblačilih, vključno z Rigolettom. Preseneča vojvodova deška oprava v drugi sliki, v kateri ni videti študent, kot pravi, da je, ampak kot dijak. Mizanscena je dovolj razgibana, posamezni odnosi med nastopajočimi pa ne prinašajo nobenih novosti. V glavnem črno-belo slikanje karakternih lastnosti. Premiersko občinstvo z vizualno podobo predstave ni bilo zadovoljno, kar je na koncu glasno izražalo.

Bolj je ugajala muzikalna plat, ki jo je pripravil glasbeni direktor Züriške opere Fabio Luisi. Z odličnim orkestrom (ki se, mimogrede, prav lahko primerja z dunajskim) je ustvaril glasbeno prodorno predstavo, ki bo ostala v lepem spominu. Tudi zaradi odličnih solistov. Poljakinja Aleksandra Kurzak je nežna, topla, a tudi navihana Gilda s prekrasnim sopranom, ki odlično zveni v vseh legah. Največje višine premaguje z lahkoto. Deško privlačnega vojvodo uteleša Albanec Saimir Pirgu, sicer redni član Dunajske državne opere, ki tudi nima težav z višinami in se zelo dobro izkaže v popularni ariji iz zadnjega dejanja. Mladi Havajec Quinn Kelsey je glasovno močni, igralsko zanesljivi Rigoletto, ki z impresivno pojavo in s sugestivno igro dobro obvladuje oder in svoje partnerje. Tudi oblikovalci srednjih in manjših vlog so, kot je v Zürichu navada, zelo dobri, od Sparafucila (Christof Fischesser) in Maddalene (Judit Schmid) do Marulla (Cheyne Davidson) in Monterona (Valerij Murgu) ter vseh drugih.

Ogledal sem si še otroško uprizoritev Čarovnica Hillary gre v opero Petra Lunda, ki je očitno popularna povsod, kjer jo predvajajo; tudi pri nas v Mariboru je doživela veliko število ponovitev. Predstava v režiji Anje Horst je namenjena predšolskim otrokom, a se tudi nekoliko starejši dobro zabavajo ob vragolijah nekakšne Pike Nogavičke (Nicole Tobler) in operne dive (Rebecca Olvera), ki predstavlja kratke odlomke iz Čarobne piščali, iz Fausta, iz Carmen itd. Izvajajo jo na študijskem odru v kleti.

Vladimir Frantar