"Svet postaja premajhen. Zato se grizemo med sabo, kjer se le da." Foto: MMC RTV SLO / Miloš Ojdanić

Zaradi sebe in kontinuitete svojega dela moram igrati v vsaj eni predstavi na leto, sicer je moja lastna rdeča nit prekinjena. Igralec se po določenem času, po premoru, daljšem od leta ali dveh, zelo težko vrne in ostaja v optimalni formi.

false
"Umetnost igre, katere visok svečenik je že dolgo Igor Samobor, je v tem, da se igralec, veščak svojega poklica in lastnik daru, lahko prelevi, transponira, prevede v dramski lik, ki je narejen izključno iz besed. Če je pri tem prisotna še bolj ali manj razvidna psihologija, mu je to le v (dodatno) pomoč, nikakor pa ni pogoj, brez katerega igralcu ne bi bilo moč oživiti lika. Igor Samobor je to dokazal velikokrat," je v utemeljitev leta 2012, ko je bil Samobor dobitnik Borštnikovega prstana, poetično zapisal Ivo Svetina. Foto: MMC RTV SLO / Miloš Ojdanić

Teater je skupinska igra in za kaj takega mora biti ekipa zelo natančno uglašena. Dolgo traja, preden se pokažejo prvi rezultati, in velika škoda je, če se prekinja že začeto delo.

false
Pandurjevo gledališče podob, ki je lani oder Drame naselilo s predstavo Rihard III. + II., se v novi sezoni vrača s Faustom. Foto: Aljoša Rebolj

Pri nas ne podajamo odgovorov, ampak postavljamo vprašanja. Vsaka predstava sproži kup vprašanj in vsak posameznik naj nanje najde svoje odgovore. Neumno bi bilo reči, da skušamo postavljati neke klicaje k določenim temam. To ni naloga umetnosti.

false
V Drami nadaljujejo projekte Nova branja, Moralno in družbeno ter Drama laboratorij, v sklopu katerega bosta prihodnjo sezono ustvarjali študentki AGRFT Sara Lucu in Nina Ramšak. Prav tako ohranjajo sklop Drama akustika, ki bo v novi sezoni gostil Marka Hatlaka, Iztoka Mlakarja, Vlada Kreslina in Avtomobile. Foto: MMC RTV SLO / Miloš Ojdanić

Ob nedeljah, ko gostimo koncerte, so gledališča praviloma zaprta, prav tako nekatere galerije – taka situacija, kar se tiče kulturne ponudbe, se mi zdi čudna, to je še najmanj, kar lahko rečem. Kot da bi ostali v nekih minulih časih. Nedelja je vendar tisti dan, ko bi lahko šli ven in si kaj privoščili!

"Hotel sem kaj povedati na pamet, kot gospod, a ugotavljam, da tega nisem zmožen, in sem si par besed zapisal." - Na podelitvi Borštnikovega prstana, leta 2012. Foto: BoBo
V Drami so javnosti pravkar razkrili spored nove sezone, z mislimi pa so vsaj deloma že pri naslednji, v letih 2016/17. Foto: MMC RTV SLO / Miloš Ojdanić

Ne morem reči, da z ženo eden pred drugim skrivava, kaj počneva. Skrbiva pa vsak za svoj teritorij in za svoje gledalce. Če bi se kake stvari dotikala, bi se gotovo pogovorila o tem, kaj se je zgodilo. Ne gledava pa si seveda pod prste.

Mogoče bom imel možnost, da bomo v naslednjem valu možnosti zaposlovanja formirali tudi mladi del ekipe. Povprečna starost našega ansambla je 46 let, kar je zelo veliko, če pomislite, da moramo z vlogami pokrivati spekter od petnajstega pa do stotega leta.

false
Na oder se po desetih letih vrača Ana Karenina v režiji Dušana Jovanovića. Malce zato, ker se bodo naslednje leto z njo ukvarjali maturanti, in malo zato , ker "še ni pokazala vsega, kar bi lahko". Foto: SNG Drama Ljubljana/Peter Uhan

Če se ozrem v preteklost, lahko naštejem cel kup Banov, Šugmanov in Valičev. Taka je pač logika poklica. Otrok s seboj morda prinese kanec podedovanega talenta, po drugi strani pa se umetnosti "naleze" med odraščanjem. Kot starš si seveda potem silno presenečen, da hoče na akademijo.

Filip Samobor v Nekih novih tipih
"Mislim, da je poreklo za Filipa zelo obremenjujoče, še posebej, ker je naš čas zdaj tako stresen, ker si nenehno gledamo pod prste in smo nestrpni drug do drugega." Foto: MGL / Mankica Kranjec
false
"Gledališče mora o stvareh govoriti na glas, široko, in ne zaprto med štiri stene." Foto: MMC RTV SLO / Miloš Ojdanić

Pandur se bo v novi predstavi, kot mu je v navadi, spoprijel z enim od temeljnih mitov evropske književnosti. S Faustom, kot pravi, išče izraz za odtujenost sodobnega človeka in z njegovo potrebo po razumevanju sebe in sveta v širšem kontekstu univerzuma.

Samobor, ki rdečo nit prihajajoče sezone vidi kot serijo karikatur, "ki brezkompromisno beležijo trenutek in stanje družbe", bi z novim šopkom predstav rad prek humorja odpiral boleča mesta. Na velikem odru se bo tako poleg Fausta med drugim znašla še "blasfemična farsa" Vinka Möderndorferja, Evropa (v režiji Renate Vidič), vrača se "prenovljena" Jovanovićeva postavitev Ane Karenine, Jernej Lorenci pa se bo spopadel z avantgardno klasiko Kralj Ubu.

O novi sezoni, o zadnjih dveh letih na čelu Drame, pa tudi o "zdravi gledališki tekmovalnosti" v družini Hieng - Samobor pa več v spodnjem intervjuju.

Sezona 2015/16 se bo vprašanj družbe lotevala prek humorja, od groteske prek črnega humorja do burleske in absurda, ste napovedali. To se mi zdi zanimivo, saj marsikdo žanre s primesjo komičnega apriorno jemlje manj resno: nekako verjamemo, da žalost, tesnoba, bes kažejo večjo notranjo globino kot komična drža. Vas je pritegnila subverzivnost komičnega?
Moram priznati, da nisem pretiran pristaš teorij o tem, kaj je prava globina. V gledališču – in ne samo v gledališču – velja tragično za nekaj, kar je plemenitejše, kar lahko bolje ubesedi naša čustva in stiske. Sam mislim, da s humorjem o vsem tem lahko enako globoko govoriš, včasih zaradi distance še globlje. Bridek, absurden humor Čakajoč Godota naprimer, razkriva stisko in tragiko posameznika enako natančno in boleče, kot katera bolj »tragičnih« dram. Gre za zorni kot. Ko sem govoril z režiserji in dramaturgi o naslednji sezoni, se je izkazalo, da imamo do tem, ki se jih hočemo dotikati, zelo soroden odnos. Sezona je tako kar naenkrat postala podobna zbirki karikatur.

Če poznamo kavalitetne karikature skozi zgodovino, vemo, da so bile vse prej kot samo zabava ali navezovanje na nek trenuten vic. Vedno so odslikavale ozadje, družbo in njene probleme, vedno so znale najti in izpostaviti pereča vprašanja, iz njih briti norce, obenem pa niso zmanjševale njihove teže. Tej niti lahko sledimo vse od Honoréja Daumiera in Francisca de Goye pa do denimo Hinka Smrekarja. Tak pogled se mi zdi izjemno dragocen, saj smo Slovenci sicer bolj nagnjeni k tistemu prvemu, otožnejšemu, zagrenjenemu ali vsaj melanholičnemu občutju sveta. Le redko se nasmejemo sami sebi in situaciji, v kateri smo se znašli. Če je grozljiva narava prekernega dela, ki je postalo naša nova resničnost, obravnavana z distanco, gotovo ni nič manj bridka; tak pristop je morda kvečjemu olajšujoč.

Pravkar končana sezona je bila ubrana na temo identitete, razmisleka o tem, "kdo smo in in kakšni smo" tudi v luči stoletnice velike svetovne morije, prve svetovne vojne. Kako se rojevajo ideje za rdeče niti posameznih sezon? Razmislite o predstavah, ki jih imate v naboru, in poskušate najti v njih sorodne tematske sklope?
Ni čisto tako preprosto, čeprav je seveda to tudi ena od možnosti. Če ne drugega, je izhodiščna tema vedno „odnos do trenutka, v katerem živimo“. Vidimo, da se vse predstave, ki bodo doživele premiero, dejansko dotikajo nevralgičnih točk našega sveta - od Fausta in njegovega nenehnega hlepenja Slehernika, pa do zakoncev Macbeth in njune nepopisne želje po oblasti. To je okvir, v katerem se gibljemo in ki nas določa v vseh hipih. Če smo lansko sezono govorili o identiteti, letos raziskujemo »pokrajino« v kateri smo se znašli. Vendar tem ni mogoče ločevati, ker izhajajo ena iz druge, ker je v bistvu samo ena tema: mi tukaj in zdaj. Samo fokus, osvetlitev detajla se spreminja.

Obletnice so po navadi priročen trenutek za oziranje nazaj, delanje obračunov. Ravno dve leti je, odkar ste kot ravnatelj stopili na čelo ljubljanske Drame. To se je zgodilo po skoraj dveletnem čakanju na ravnatelja s polnimi pooblastili, po razrešitvi Iva Bana in vmesnem obdobju s Petrom Sotoškom Štularjem na vodilnem položaju. Kaj je bila Drama, ko ste prevzeli sedanjo vlogo, in kaj se je v zadnjih dveh letih spremenilo?
Težko naredim kakršen koli rezime, to bi prej lahko storil kdo drug. Interno že naredimo evaluacijo lastnega dela, ne bi si pa upal nastavljati zrcala in povzemati, kaj se je zgodilo; na ta način niti ne razmišljam. Velik del ambicij v zvezi s tem, "kaj naj bi bilo", se je že uresničil, kar se, upam, vidi tudi navzven.

S tem, da ste nastopili službo, ste se umaknili s položaja prvega igralca Drame. To ni mogla biti lahka odločitev. Vas je morda po sili razmer "doletela" prej, kot bi si želeli? Ravno leto predtem ste denimo dobili Borštnikov prstan, in privlačnih vlog, ki ste jih morali zavrniti, je bilo najbrž ogromno.
Težko bi rekel, da bi bil kakšen drug trenutek boljši ali slabši. Že nekajkrat prej sem bil nagovarjen, naj se prijavim, pa sem se vedno izvijal, da trenutek ni pravi in da preveč rad igram. Edino, kar je prevladalo tokrat, je bila nestabilna situacija, ki ste jo prej omenjali. Za gledališče je strašno pomembna kontinuiteta; ansambel ne more rasti in se izpopolnjevati brez vizije, ali pa, če je kontinuiteta prekinjana z različnimi pogledi in slogi. Teater je skupinska igra in za kaj takega mora biti ekipa zelo natančno uglašena. Dolgo traja, preden se pokažejo prvi rezultati, in velika škoda je, če se prekinja že začeto delo.

In vendar se zdaj na oder vračate z naslovno vlogo v Pandurjevem Faustu. Torej kot človek, ki je prodal dušo Hudiču.
Le kaj bi se dalo iz tega razumeti? (Smeh)

Zakaj zdaj? So velikopotezne Pandurjeve vizije preveč mamljive, da bi se jim človek odpovedal?

Tudi v lanski sezoni sem nastopal v Čarobni gori. Zaradi sebe in kontinuitete svojega dela moram igrati v vsaj eni predstavi na leto, sicer je moja lastna rdeča nit prekinjena. Igralec se po določenem času, po premoru, daljšem od leta ali dveh, zelo težko vrne nazaj in ostaja v optimalni formi. Vloga Fausta mi je ponudil Tomaž, precej časa je trajalo in veliko argumentacije je bilo potrebno, da sem se odločil. Vsekakor mi zdaj, ko delamo ni niti malo žal. Všeč mi je vaša šala, tudi sam sem si mislim,da bo marsikatera stvar lahko na plan prišla prvoosebno.

Vsi igralci, ki so bili ravnatelji pred menoj, so še naprej delali – zaradi sebe, narave poklica, ki ne dopušča dolgih prekinitev, zato, ker včasih drugače preprosto ni mogoče sestaviti zasedbe in, konec koncev, tudi zaradi publike, s katero skozi leta dela spleteš zaupljiv odnos.

Vidite svoj petletni mandat kot zaključeno celoto ali pa si puščate odprta vrata za novo kandidiranje, če bo situacija temu naklonjena?
Za zdaj imam petleten mandat in nisem razmišljal o ničemer drugem.

Ob več priložnostih ste že izpostavili, da mora biti gledališče aktualno, da morajo biti predstave iztočnice za razpravo o trenutnem družbenem položaju. Če hočejo to doseči, jim mora seveda kdo prisluhniti. V času vašega mandata se je začela Drama odpirati navzven, zdi se, da skuša pritegniti skuša pozornost širše javnosti, in ne le stalnih abonentov. Govorim o veliki produkciji Iliade v sodelovanju z MGL-jem in Cankarjevim domom, o tem, da ste v Dramo vrnili Tomaža Pandurja in njegovo vizijo gledališča, o odmevnosti Buljanove Jugoslavije ... Je gledališče lahko družbeno relevantno le, če ima določen doseg, če pride do širšega kroga ljudi?

Seveda je bila to ideja v ozadju, stvari se niso odvijale po naključju. Gledališče mora o stvareh govoriti na glas, široko in ne zaprto med štiri stene. Prirejamo tudi veliko pogovorov o predstavah, po predstavah in drugih dogodkov v naši kavarni. Trudimo se odpirati vrata, vabiti ljudi in se pogovarjati o stvareh. Gledališka predstava je seveda temelj, vse okrog pa je tisto, kar njeno temo umešča v prostor. Mislim, da nam je to v iztekajoči se sezoni lepo uspelo, pa ne samo z dvema zelo odmevnima predstavama, Iliado in Jugoslavijo, ki sta resnično zelo razburkali okolico.

Ravnatelj gledališča mora verjetno intuitivno razumeti ali pa vsaj skušati razumeti, dinamiko med občinstvo in teatrom. Kako najti pravo razmerje med tem, kar občinstvo hoče, da je torej ne boste že vnaprej odvrnili, in tem, da se ne uklanjate diktatu množičnega okusa? Narodno gledališče ima verjetno tudi vzgojno vlogo?
„Vzgojno“ je najbrž pretežek izraz – ljudje so vzgojeni, mi lahko samo usmerjamo in preizprašujemo. Pri nas ne podajamo odgovorov, pač pa postavljamo vprašanja. Vsaka predstava sproži kup vprašanj in na posamezniku je, da nanje najde svoje odgovore. Neumno bi bilo reči, da skušamo postavljati neke klicaje k določenim temam. To ni naloga umetnosti.

Zanimivo je, da na spored vračate Ano Karenino, ki je bila v repertoarju leta 2006, tudi takrat v režiji Dušana Jovanovića, obenem pa s Polono Juh v glavni vlogi in z vami kot Kareninom. Gre za novo postavitev? Zakaj torej spet Karenina? Zaradi večnih tem osebne resnice, integritete, kljubovanja?
Pravzaprav gre za isto predstavo, le pomlajeno, prenovljeno.

Imeli smo dva razloga za uvrstitev Ane Karenine na spored. Prvi je, da se roman pojavlja v maturitenem programu za srednješolce. To se nam je zdelo koristno upoštevati: na ta način v gledališče pride veliko mladih, ki se sicer ne bi odločili za teater. Odnos do gledališča in umetnosti nasploh se je v zadnjih desetih letih zelo spremenil. Novi mediji, površno, materialistično gledanje na svet, kriza, ki v nas poganja motor preživetvenega strahu, odločitev šolstva, da kultura in umetnost nista med najpomembnejšimi za kvaliteto življenja, je pripeljalo do tega, da sami prevzemamo vlogo »vzgojitelja«.

Drugi razlog je to, da predstava pred desetimi leti, ko smo jo prvič igrali, zaradi terminskih razlogov ni bila v celoti odigrana. Upam, da bo nastala stara-nova, zanimiva predstava, ki jo bo lahko videlo veliko ljudi.

Drama ima od nekdaj sloves bolj "resne", bolj elitistične ustanove od drugih gledališč. Če se je drugje, recimo, zasidrala moda muzikalov, temu vi niste sledili. Si želite razbiti ta imidž? Konec koncev ste v hišo pripeljali koncerte in druge nove platforme.
Nisem skušal doseči, da bi se osrednje poslanstvo Drame, torej predstave, v svojem bistvu spreminjalo. Vse, kar se odvija vzporeno s predstavami, je stvar odpiranja. Ob nedeljah, ko gostimo koncerte, so gledališča praviloma zaprta, prav tako nekatere galerije – taka situacija, kar se tiče kulturne ponudbe, se mi zdi čudna, to je še najmanj, kar lahko rečem. Kot da bi ostali v nekih minulih časih. Zdi se mi, da dvorana Drame kar kliče po takih dogodkih, po intimnih, izpovednih koncertih. Prostor je prelep, akustičen - glasbeniki, ki so pri nas že nastopili, ne morejo prehvaliti intimnega občutka, ki ga dvorana lahko ponudi. Kljub začetnemu strahu in negotovosti so se koncerti lepo prijeli; publika je različna, veliko je takih, ki so prvič v gledališču, kar me izredno veseli.

Mala Drama je bil v tej sezoni precej posvečena slovenskim besedilom. V novi sezoni bosta tam zaživeli besedili Vesne Hauschild in Roka Vilčnika (rokgre), veliki oder bo gostil Vinka Möderndorferja. Se strinjate s tem, da mora biti gledališče v stiku z mladimi, sodobnimi avtorji iz lastne države, ki razmišljajo o svojem 'tukaj in zdaj'? Da bi zgolj uprizarjanje klasik vodilo v zatohlost?
Ne verjamem, da bi to vodilo v zatohlost. Klasiki obravnavajo teme, ki so večne, zato tudi so klasiki; vedno se jih da brati na novo in najti v njih teme, ki se lahko zelo konkretno navežejo na aktualnost. Seveda pa je za nas pomembno, da uprizarjamo sodobne slovenske dramatike, ki iz prve roke ubesedujejo naša občutja. Poleg vseh, ki ste jih našteli, imamo tudi pet bralnih uprizoritev, kot smo jih imeli tudi lani. Fokus poskušamo dajati na mlade, ne samo na že uveljavljene dramatike. Naša naloga je da spodbujamo dramsko pisanje, zato imamo ob bralnih uprizoritvh načrtovane pogovore o nastalem. V letošnjem ciklu bralnih uprizoritev, nameravamo svoje sodelovanje z oddelkom za kreativno pisanje na AGRFT še poglobiti.

Upam, da ne bova zajadrala v preveč intimno sfero, če se dotakneva tega, da ste poročeni z direktorico in umetniško vodjo Mestnega gledališča. Sestavljata vsak svoj program s skrbno skritimi kartami, ali pa gre med vama tudi za določeno koordiniranje? MGL je, recimo, lani na oder postavil Othella, vi letos v Mali drami pripravljate Macbetha. Verjetno ni nikomur v interesu, da bi se v dveh gledališčih v isti sezoni znašla ista predstava - čeprav tudi to seveda se dogaja.
Seveda se je to že zgodilo; skoraj istočasno sta obe gledališči denimo gostili premiero Cankarja. Tega prej seveda nismo mogli vedeti, a ob skupni produkciji Iliade se je prek abonajskih sistemov pokazalo, da obstaja samo okoli dvesto ljudi, ki se „križajo“ - ki imajo torej abonma v MGL in v Drami. To pomeni, da imata gledališči popolnoma drugačen raster publike, zaradi česar sta tudi programa različni.
Ne morem reči, da z ženo eden pred drugim skrivava, kaj počneva. Skrbiva pa vsak za svoj teritorij in za svoje gledalce. Če bi se kake stvari dotikala, bi se gotovo pogovorila o tem, kaj se je zgodilo. Ne gledava pa si seveda pod prste.

Verjetno se tudi med gledališči ne da izogniti tekmovalnosti. Če denimo ugleden slovenski dramatik napiše novo besedilo, ga lahko samo eno gledališče prvo postavi na oder. Če na AGRFT-ju diplomira perspektiven mlad igralec, ga nekdo mora prvi zvabiti v svoj ansambel. Torej ne gre vedno samo po načelih kolegialnega dogovarjanja? Mar ne zmaga, kdor ponudi več in hitreje?
Oh, seveda šteje, kdo je hitrejši in spretnejši. Če imaš dobro besedilo, se ga trdno oklepaš. Barbara je denimo pri Simoni Semenič naročila „kuharice“ (igro sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije, op. n.) in moram priznati, da sem bil kar malo … hm, „fovš“, ko sem jih prebral. (Smeh).

Že iz načela napredovanja je dobro, da se razvije "bitka" za boljšo predstavo. Če vidim, da v MGL naredijo enako dobro ali boljšo predstavo kot mi, se logično zbudi tekmovalni duh. Ampak to je naravno in nima zveze s tem, da sva poročena. Enako bi se dogajalo ne glede na to, kdo bi sedel na tem stolčku. Najboljše pri tem pa je, da iskreno privoščiva uspehe drug drugemu.

Povprečna starost igralskega ansambla v Drami je visoka, višja vsaj kot denimo v MGL-ju, ki zaposluje res mlade igralce. Trenutno se mi zdi, da se to stanje malce spreminja. Je to samo posledica naravnega toka dogodkov, torej upokojitev, ali pa zavestno delate v tej smeri? Mlajši ansambel prej pritegne mlajše občinstvo, ki ga gledališče za preživetje potrebuje …
Ravno tukaj tiči problem tega štiriletnega obdobja nestalnosti. Prekinjanje nastavljene vizije je najslabša od vseh variant. Ansambel se gradi dolgo in strpno. V tem obdobju je prihajalo do upokojitev in Ivo Ban je nadomestil dva ali tri igralce, potem pa se je ta proces ustavil. Deloma zaradi zakonodaje, ki se je spremenila, deloma zaradi sredstev ESS (Evropskega socialnega sklada), ki so omogočala zaposlitve in ki jih zdaj ni več. Mogoče bom imel možnost, da bomo v naslednjem valu možnosti zaposlovanja formirali tudi mladi del ekipe. Povprečna starost našega ansambla je 46 let, kar je zelo veliko, če pomislite, da moramo z vlogami pokrivati spekter od petnajstega pa do stotega leta.

Tesna prepletenost družine Samobor z gledališčem se ne konča pri vaju z ženo. Zdaj je šel po vaših igralskih stopinjah tudi sin Filip. Ga lahko na odru, recimo v Nekih novih tipih, opazujete nepristransko in kritično? Se je kdaj obrnil na vas po nasvet?
Trudim seveda se, da bi bil objektiven (Smeh), ampak kot starš ne moreš biti nikoli zares nepristranski. Najbrž bi bilo ekaj narobe, če bi lahko bil. Filip se je zdaj odselil in noče poslušati nobenih nasvetov več – kar je tudi pravilna odločitev. Naše gnezdo je težko gnezdo.

Se bojite, da ga bodo kdaj bremenili kaki očitki nepotizma? Po drugi strani pa je v igralskem cehu toliko dinastij, da so tu pravila drugačna …
Če se ozrem v preteklost, lahko naštejem cel kup Banov, Šugmanov in Valičev. Taka je pač logika poklica. Otrok s seboj morda prinese kanec podedovanega talenta, po drugi strani pa se umetnosti "naleze" med odraščanjem. Kot starš si seveda potem nenadoma presenečen, da hoče na Akademijo, ker si tega nisi nikoli mislil ali želel.

Mislim, da je priimek zanj zelo obremenjujoč, še posebej, ker je ta čas poln negotovosti in strahu, ker si nenehno gledamo pod prste in smo nestrpni eden do drugega. Meje našega sveta se ožajo, veliko nas je na istem teritoriju, vedno manj je možnosti za preživetje. Zato se grizemo med sabo, kjer se le da.

Zaradi sebe in kontinuitete svojega dela moram igrati v vsaj eni predstavi na leto, sicer je moja lastna rdeča nit prekinjena. Igralec se po določenem času, po premoru, daljšem od leta ali dveh, zelo težko vrne in ostaja v optimalni formi.

Teater je skupinska igra in za kaj takega mora biti ekipa zelo natančno uglašena. Dolgo traja, preden se pokažejo prvi rezultati, in velika škoda je, če se prekinja že začeto delo.

Pri nas ne podajamo odgovorov, ampak postavljamo vprašanja. Vsaka predstava sproži kup vprašanj in vsak posameznik naj nanje najde svoje odgovore. Neumno bi bilo reči, da skušamo postavljati neke klicaje k določenim temam. To ni naloga umetnosti.

Ob nedeljah, ko gostimo koncerte, so gledališča praviloma zaprta, prav tako nekatere galerije – taka situacija, kar se tiče kulturne ponudbe, se mi zdi čudna, to je še najmanj, kar lahko rečem. Kot da bi ostali v nekih minulih časih. Nedelja je vendar tisti dan, ko bi lahko šli ven in si kaj privoščili!

Ne morem reči, da z ženo eden pred drugim skrivava, kaj počneva. Skrbiva pa vsak za svoj teritorij in za svoje gledalce. Če bi se kake stvari dotikala, bi se gotovo pogovorila o tem, kaj se je zgodilo. Ne gledava pa si seveda pod prste.

Mogoče bom imel možnost, da bomo v naslednjem valu možnosti zaposlovanja formirali tudi mladi del ekipe. Povprečna starost našega ansambla je 46 let, kar je zelo veliko, če pomislite, da moramo z vlogami pokrivati spekter od petnajstega pa do stotega leta.

Če se ozrem v preteklost, lahko naštejem cel kup Banov, Šugmanov in Valičev. Taka je pač logika poklica. Otrok s seboj morda prinese kanec podedovanega talenta, po drugi strani pa se umetnosti "naleze" med odraščanjem. Kot starš si seveda potem silno presenečen, da hoče na akademijo.