Socialni realizem kot prevladujoča smer obdobja med obema vojnama se s svojim značilnim, za današnja naziranja skrajno teznim, skorajda manifestnim, socialno proletarskim angažmajem zrcali tudi skozi Samorastnike. Foto: MGL
Socialni realizem kot prevladujoča smer obdobja med obema vojnama se s svojim značilnim, za današnja naziranja skrajno teznim, skorajda manifestnim, socialno proletarskim angažmajem zrcali tudi skozi Samorastnike. Foto: MGL
Samorastniki
Ljubezenska zgodba med Meto in Ožbejem, med kajžarsko hčerjo in gruntarskim sinom, med pripadnikoma dveh različnih socialnih in družbenih slojev, je pravzaprav pisana kot zgodba o boju malega človeka. V njenem jedru stoji ženska, samohranilka, pankrtska mati, kot jo psujejo njeni sovaščani, ki ji cincavi ljubimec Ožbej ni v pomoč. Foto: MGL
Samorastniki
Znamenito, trdoživo in trpečo Meto upodablja Anja Drnovšek, največjega slovenskega slabiča Ožbeja pa Jernej Gašperin. V predstavi igrajo še Gašper Tič, Judita Zidar, Mirjam Korbar Žlajpah, Mojca Funkl, Janez Starina in Gregor Gruden. Scenograf je Dani Modrej, kostumograf Andrej Vrhovnik, za glasbo je poskrbel Boštjan Narat, za jezik pa Martin Vrtačnik. Foto: MGL
Prežihov Voranc se je rodil v Podgori pri Kotljah, kjer je tudi končal osnovno šolo. Ob materinih pripovedih se je oblikoval njegov pripovedniški dar. Ker mu oče ni dovolil, da se vpiše v gimnazijo, se je začel izobraževati sam. Velik del življenja je preživel kot politični emigrant. Foto: Kinodvor

Predstava na Mali sceni MGL-ja Prežihovo novelo postavi in predstavi v novejšem kontekstu, ki se je ob predstavitvi pred premiero - ta je napovedovala vez med preteklostjo novele in sodobnostjo - zdel skoraj nepredstavljiv in tudi skoraj neizvedljiv. Kako torej povezati sicer večne teme konservatizma, neusmiljenosti, poniževanje zatiranih, razslojenost s sodobno pretežno srednje razredno družbo, živečo v utvari (?!) enakopravnosti?

Avtorica priredbe besedila in dramaturginja predstave Simona Hamer se ob pomoči režiserke predstave Eve Nine Lampič namenoma ni oddaljevala od izvirnika, je pa z lucidnimi in nevsiljivimi komentarji, položenimi v usta stranskih oseb, dekel in hlapcev, v Samorastnike vnesen neobremenjeno sodoben pogled. Namen predstave ostaja jasen; na odru gledamo nekaj zares slovenskega. Režimskost Prežihovega Voranca se je z leti že davno porazgubila (pravzaprav danes večina ljudi začudeno zastriže z ušesi, ko sliši, da je bil Lovro Kuhar nekdaj visoki funkcinar KPJ-ja), ostajajo pa tipične slovenske teme trpinčenja, zgaranosti, revščine in tegobe kmečkega življenja, pripete na okvir neenakosti in svobode – kar pa je vedno aktualno (česar se je zavedal že Voranc sam).

Scenografija Danija Modra se fluidno giblje nekje med tipično kmečko izbo in koroškimi gozdnatimi hribčki in travnatimi kotanjami, cunjasto-bogatunska kostumografija Andreja Vrhovnika pa pristnost kmečkega okolja še podpre, morda je le, sicer iz ljudskih motivov izhajajoča, glasbena podlaga Boštjana Narata preveč džezovsko nastrojena. A ne glede na to je jasno: smo v 19. stoletju, Hudabivška Meta in Karničnikov Ožbej se ljubita, ljubezen je prepovedana, rodi se devet nezakonskih otrok, družba ju obsoja, trdoživost Mete pa tudi občuduje, Ožbej je slabič, Karničnika pa vase zagledana kmečka despota.

In Karničnikov duh je na odru vseprisoten – kar je deloma posledica zasnove priredbe, predvsem pa močne prezence Gašperja Tiča. Uravnoteženost dajejo stranski liki, hlapci in dekle, opravljivci, pripovedovalci zgodb, nosilci avtokomentarjev, ki tako mimogrede navržejo, da je vseh devet otrok zraslo gor na kravjem mleku, kar je danes enako Aptamilu, vaški župnik (priliznjeno svetohlinski Gregor Gruden) pa se ob vprašanju, kaj bo, če se bo vsak kar tako poročal med sabo, zamisli in vzklikne: "Kaj bo sledilo? Istospolne poroke? Za božjo voljo, za otroke gre!" Nekje vmes pa sta Ožbej (Jernej Gašperin) in Meta, katere trpljenje je zvedeno na nemo igro Anje Drnovšek, ki skoraj brez besed ponazori mučnost žganja rok in bičanja.

Ironična distanca avtokomentarjev omehča siceršnjo trpkost Samorastnikov, režija pa besedilu sledi in mu ponuja izrazne možnosti. Nevsiljivo in z ne v nebo vpijočo angažiranostjo (ki sicer na drugih mestih pogosto prav zaradi svojega pretiranega zaletavanja zvodeni) so avtokomentarji Samorastnikov navrženi mimogrede, nekoliko brezbrižno, a se zarežejo v današnjost in njene socialno-politične težave. In prav na tem mestu se zgodi obljubljeno srečanje preteklosti in sodobnosti; sodobni srednji razred v predstavo vstopa skozi komentarje in tako samega sebe ustoliči za osrednje gonilo z distanco, ki se zna nasmehniti sama sebi, Samorastnikom pa odvzame pridih patetične vzvišenosti, ki se jih je prijel.

Škoda bi bilo, če bi zanimanje za predstavo zapadlo zgolj v domene osnovnih in srednjih šol. Predstava je namreč precej več kot postavitev obveznega šolskega čtiva na oder; predvsem so na prvem mestu lucidni avtokomentarji, ki se premišljeno poigravajo z besedilom in vplivajo na potek predstave in igro, gledalcu pa tako mimogrede ponujajo neverjetno žvečljivo kost za razmišljanje.