Vaša ocena: 
Ocena 4,6 od 10 glasov
Ocenite to novico!
Za Strniševe Žabe ali Priliko o ubogem Lazarju sicer velja, da so tekst s tisoč obrazi, a kot kaže, ga režiserji vedno znova - tako ali drugače - želijo prenesti v današnji čas.
V Mestnem gledališču Ptuj je bila premiera zgoraj omenjene predstave, ki sicer nosi podnaslov moraliteta - torej naj bi šlo za dramsko delo s poučno vsebino. Kot je povedal režiser tokratne odrske postavitve Jernej Lorenci, ta podnaslov postavlja tudi vprašanje, kaj ta pojem v današnjem svetu, ki je do konca zbanaliziran in zbit v dve dimenziji, sploh še pomeni. "Strniševa zgodba kljub temu skuša vrtati in iskati odgovore, ki bi pokazali, da vse skupaj vendarle ni samo to, kar vidimo", je dodal Lorenci, ki tudi upa, da ima moraliteta v današnjem času še lahko smisel.
Kulten tekst in igralska smetana
Strniševe Žabe sodijo med kultne tekste slovenske dramatike, in tako kot njegov Samorog in Ljudožerci z vsako ponovno postavitvijo - doslej jih je bilo od leta 1967, ko so Žabe izšle, šest - vzbudijo zanimanje tako med publiko kot tudi strokovno javnostjo, kar pa tokrat plemeniti še zanimiva igralska zasedba; Pia Zemljič kot Evica oziroma babica, Radko Polič - Rac v vlogi Lazarja in Igor Samobor, ki se v vlogi Točaja predstavlja že drugič.
Kot je povedal Rac, ki na odrskih deskah stoji že skoraj pol stoletja, mu bo tokratna predstava ostala v spominu kot ena izmed najbolj posebnih, predvsem pa so sedanje politične, moralne in etične razmere idealne za postavitev izjemno sporočilne predstave ravno v sedanjem trenutku. K temu je Samobor dodal, da so se ukvarjali s tekstom, ki ima lahko tisoč obrazov, in da je svojo vlogo spoznal že skozi dva procesa, zato ve, da da ukvarjanju s tem besedilom ne more biti konca.
Bedra mame in stare mame na prvi pomladni dan
Zgodba Žab pa gre nekako tako: reven poštar Lazar na prvi spomladanski dan pride v krčmo na robu Barja, kjer ga z rumom in žabjimi kraki (ki jih v ozadju cvre babica) pogosti prijazen, a skrivnosten Točaj, ki - kot pravi - praznuje svoj rojstni dan. Med pogovorom Lazar Točaju prizna, da zadnje noči sanja, da je bogat, Točaj pa mu zaupa, da je Hudič, ki mu lahko izpolni sanje in ga spremeni v bogataša. Poleg tega mu tudi pove, da so žabe, ki jih lovi na Barju, izgubljene človeške dušice ter da je ravnokar pojedel bedrca svoje tete in stare mame. V zameno seveda želi poštarjevo dušo oz. njegov spomin, kar pravzaprav pomeni, da mu Lucifer ponudi 'faustovsko' kupčijo; on njemu dušo v zameno za bogastvo.
Lazar sprva ne verjame v neobičajno ponudbo, ko pa se v krčmi namesto brezzobe starke pojavi prelepa mlada Evica, pred mamljivo skušnjavo klone in privoli v hudičevo ponudbo. Toda ko se prelevi v bogataša Lazarusa, postane življenje zanj še bolj zapleteno in neznosno kot takrat, ko je bil še revež Lazar ... Besedilo s svojo poudarjeno etično noto in tematiko nikoli izpolnjenih želja ter z značilnim strniševskim poetičnim jezikom ponuja režiserjem odprt prostor najrazličnejših estetik, konceptov oz. interpretacij, prav tako pa zahteva vrhunsko igralsko zasedbo. Strniševe Žabe so tako zmeraj znova režijski kot tudi igralski izziv.
Analiza sodobne družbe
Za dramaturgijo tokratne predstave je poskrbel Krištof Dovjak, ki je v tekstu našel tudi sodobno analizo družbe in medsebojnih odnosov. "Strniša je skozi besedilo iskal možnost človeškega, možnost vere v ljudi in njihove odnose. Besedilo govori predvsem o duši in vsebinah duše, o vesti in ozaveščenosti ter ljubezni v nas, pa tudi o hudičevskem, ki je v ljudeh. Strniša je pravzaprav želel, da se tega hudega zavemo in ga ne tlačimo v notranjost."
Kako si te želim spoznati ...
Pol se že sam prepričaš o ostalem.
Samobor je malo preveč patetičen, Rac pa, kakor je..
Žab nisem gledal, Strniševo delo pa sicer dobro poznam, zlasti poezijo(Prešeren je revček v primeri z njim), in Samoroga, v SNG sem videl izvedbo z Borisom Cavazzo in Sašo Pavček, a je bila scenografija obupna..