V petek, 13. januarja, je bila v SNG Maribor premiera Evripidove Medeje v režiji Oliverja Frljića, ki zdaj prvič dela v Mariboru, čeprav je v Ljubljani in Kranju že zelo znan. Na hitro se spomnimo vsaj nekaterih njegovih ljubljanskih uspešnic, kot so Preklet naj bo izdajalec svoje domovine, Klistirajmo Srčka, Naše nasilje, vaše nasilje, Kompleks Ristić in Božič pri Ivanovih ali predstavi 25.671 in Tri sestre v Kranju. V napovedi Medeje smo lahko prebrali, da je Frljić eden najbolj provokativnih, nekompromisnih, avtorsko najmočnejših režiserjev nekdanje Jugoslavije, zato nas je zanimalo, kako se počuti ob takih oznakah. Ali so zanj to pohvale ali breme?

"Zadnje čase mi je to, da sem eden najbolj provokativnih, doslednih, avtorsko najmočnejših režiserjev nekdanje Jugoslavije, zares začelo postajati odveč, ker se mi zdi, da je moje delo talec nekakšnega pričakovanja. Nočem tega, da bi moral takoj zjutraj, ko se zbudim, začeti razmišljati, ali bom danes naredil kaj kontroverznega. Poskušam samo povedati, kar mislim, oblikovati odnos do družbene resničnosti v družbi, v kateri živim. Torej mislim, da nisem najbolj provokativen, o doslednosti pa bi tudi lahko povedal kaj več."
Nikoli suženj gledalcev
Frljićeve predstave dvigajo prah po vsej regiji in širše, lahko se spomnimo precej odmevnih predstav Zoran Đinđić v Beogradu, Trilogija o hrvaškem fašizmu na Reki, Pismo iz 1920 v Zenici ali predstave Nebožanska komedija, ki je bila v Krakovu na Poljskem celo prepovedana. Vsaka nova predstava nekako pomeni nov škandal in pričakovanje gledalcev je vsakič večje. Kako se s tem spopada Oliver Frljić?

"Da, pogosto čutim to breme. Zdaj v Varšavi delam pri projektu, ki ga bom po premieri nadaljeval v Mariboru, in sodelavci že gojijo tako pričakovanje. Celo del mojega občinstva je včasih razočaran, če ne ustvarim predstave, kot sta Naše nasilje, vaše nasilje ali Zoran Đinđić, vendar ne smem biti suženj pričakovanja gledalcev. Citiral bom besede Heinerja Mullerja, da avtor ne sme izpolnjevati želja, ampak mora zadostiti potrebam svojega občinstva.˝

Svet po ameriških volitvah še grši
V njegovih predstavah je poseben poudarek na občinstvu; Frljić ga le redko pusti, da iz temnega zavetišča varno opazuje dogodke na prizorišču. Njegovi posegi v občinstvo so različni, ampak vedno zelo čustveni – od tega, da se posamezniki sprehodijo mimo izbrisane družine in varno poberejo svojo osebno izkaznico (25.671), do tega, da so vklenjeni v lesenih stolih in nepremično gledajo predstavo (Dantonova smrt).

Po Frljićevem mnenju "so gledalci v gledališču omejeni na nekakšno vlogo pasivnega porabnika" in prav zato se je v svojih predstavah ukvarjal tudi s tem, kako gledamo. »Danes imamo voajersko občinstvo, ki hoče iz teme opazovati, kar se dogaja na odru,« pravi. »Zato sam v Zoranu Đinđiću več luči namenil občinstvu kot igralcem. V gledališču se učimo, kako opazovati svet; ali naj gledamo iz teme in ne posegamo v tisto, kar vidimo, ali pa si vzamemo aktivnejšo vlogo. Pri tem ne mislim, da sem zmožen spreminjati svet. Sveta se ne da spremeniti. Lepo bi bilo, če bi lahko gledališče to počelo. Obstajajo različni interesi, zaradi katerih je ta svet tak, kot je. Ni preveč lep in po zadnjih ameriških volitvah kaže, da bo še slabši. V našem poklicu, v gledališču, v nekem trenutku opustiš upanje, da boš spremenil svet. Ne moremo ga spreminjati, lahko pa ohranimo ljudsko integriteto s tem, kar počnemo.«

Kolonialna zgodovina Evropo boli
Pred kratkim smo v Mladinskem gledališču v Ljubljani gledali predstavo Naše nasilje, vaše nasilje, ki je spet burila duhove v Nemčiji, Avstriji, na Hrvaškem in v Bosni. V Sloveniji je bila ocenjena le z estetske ravni. Ali to pomeni, da se je slovensko občinstvo distanciralo od vsebine predstave?

Frljić meni, da "se slovensko občinstvo s to predstavo ni počutilo neposredno nagovorjeno. Odzivi v Avstriji izhajajo iz obtožb Evrope zaradi njene kolonialne zgodovine. Avstrijo je to prizadelo; spomnimo se, kako se je začela prva svetovna vojna. V tej predstavi gre za pomen odgovornosti, ki ga imamo vsi kot državljani Evrope. To ni toliko opazno kot v Islamski državi, ampak sam ekonomsko-politični sistem sproži določeno vrsto nasilja, ki v Evropi ni tako opazna, je pa toliko bolj na Bližnjem vzhodu, v Afriki ali delu Azije. Mislim, da so bili zato taki odzivi na predstavo. Sicer je zanimivo, da so bile v Avstriji in Nemčiji moje predstave, ki so se ukvarjale z Balkanom ali zadnjimi vojnami na naših območjih, vedno toplo sprejete."

Odzivam se na to, kar se dogaja
Že dolgo prej, preden je režiral predstavo Aleksandra Zec, je Oliver Frljić zagovarjal zamisel o taki predstavi. Zanimalo nas je, kako kakšna tematika najde pot do njega, kako se odloči, kaj bo delal.

"Moje gledališče se odziva na tisto, kar se dogaja. Nimam seznama besedil, ki bi jih hotel uprizoriti. Poskusim se ukvarjati z določenim problemom, včasih imam napisano besedilo, včasih ne. Zgodba o Aleksandri Zec je bila pomembna, ker je pokazala, da gledališče lahko, vsaj na simbolni ravni, doseže tisto, kar nekaterim državnim ustanovam ni uspelo. Seveda sem zaradi te predstave na Hrvaškem dobil veliko kritik. To je tisto, kar počnem, kamor koli pridem. Povsod se ukvarjam s težavami družbe in menim, da mora vsaka družba razčistiti s svojimi negativnostmi. Še vedno živimo pod hipoteko vojnih zločinov devetdesetih in veliko procesov ni dokončanih."

Hrvaško slovenski odnosi?
Za konec pa nas je še zanimalo, kaj si Frljić, ki je v Sloveniji dobrodošel gost, misli o hrvaško-slovenskih odnosih.

"Mislim, da so hrvaško-slovenski odnosi precej dobri. Pri tem nimam v mislih uradne politike, saj je ta vedno rezultat interesnih smernic. Kar zadeva kulturno in duhovno izmenjavo, pa se mi zdi, da je vse prav. Vedno bi bilo lahko bolje, ampak veliko slovenskih režiserjev dela na Hrvaškem, prav tako hrvaških v Sloveniji. Imamo različna gostovanja. Mislim, da bi morali obe državi spremljati, kar se dogaja, saj smo premajhni, zaprli smo se vase, s tem pa so se merila znižala."