V vloge gangsterjev in policista, ki se tolpi pridruži, je zasedla večinoma mlade igralce in manj poznane igralske obraze, ki v predstavo prinašajo svežino in močno fizično prisotnost. Tolpa se je po ugrabitvi hčerke ameriškega milijonarja zatekla v sedmo nadstropje luksuznega hotela Splendid, ki so ga obkolili policisti. V brezizhodnem položaju, še toliko bolj, ko talko "po nesreči" umorijo, nihajo med strahom pred izidom in napihnjeno samozavestjo 'uspešnih' gangsterjev. Navidezno veseljačenje prehaja v besedne in fizične spopade, njihova intenzivna bližina ob odsotnosti zamišljene rešitve jih vedno bolj duši, neartikuliranost skupne akcije se izgublja v nebrzdani fizični ekspresiji, seksualnosti in napadalnosti. V njihovo ječo od zunaj vdira le radijski glas (Miša Molk), ki poroča o dogajanju in tolpo poziva, naj tako pusti živo, v hotelsko dogajanje pa vnaša naraščajoč brezup.
Strahopetnost ubija
Tolpa je le še bojišče na površje priplulih strahov in zatrtih ego impulzov, iz katerega izgine širša ideološka, kritična podstat, ki bi jo lahko iskali v ozadju njihove akcije. V izraziti ekspresivno fizični akciji nastopajočih se ost obrne zgolj na njih same, kot v kletki, ki si jo ustvarjajo sami. Strah aktivira nenehne dvome, medsebojno napadalnost, spreminjanje pravil med člani tolpe in prenašanje moči, gangsterji pa vedno bolj uničujejo le sami sebe. »Že si prešel pot od kralja do žrtve. Preobrazba se je zgodila pred mojimi očmi. Opazil sem celó, da ti je bilo rahlo nelagodno, in na lepem si se preobrnil: postal si tista, ki jo ubijajo,« pravi policaj vodji tolpe, ki se preobleče v talko, da bi se na balkonu pokazal policistom, ki jih zanima, ali je ta še živa. A počasi vsi postanejo tisti, ki jih ubijajo, in za to poskrbijo kar sami med seboj.
Hormoni, pot in kri
Njihovo fizičnost ujete podivjane zveri poudarja tudi izčiščena minimalistična scenografija Tomislava Čurkovića, ki ni več luksuzno zatočišče, ampak belina, po eni strani nedolžna, po drugi kot čista praznina, napolnjena s puhtečimi hormoni, spolzkim potom in čez čas sledovi vroče krvi. V belem so postavljeni stena ploščic, kot v nekakšni kopalnici, potrebni obnove, dva pisoarja in majhen kavč, vsi pomensko in funkcionalno uporabljeni v povezavi z zatrto moško energijo.
Ta se najbolj jasno izraža v fizičnih akcijah moške borbe, ki prehaja v eksplicitno seksualnost. Od neobritih in razmršenih moških v frakih v Genetovih napotkih ostane le še neobritost in razmršenost, od frakov pa bore malo. Kot se ego lupine luščijo in se mladci psihično nehote vedno močneje razgaljajo, je tudi zunanja bleščavost večinoma že slečena (kostumografija Oliver Jularić). Beli telovniki in fraki še ostajajo nekaj časa na manj in manj ponosnih prsih, sicer pa paradirajo po pisti ponosa le v spodnjicah, nogavicah in lakastih čevljih.
Komična brezglavost
V črno-belem svetu izstopa ona - talka, v katero se preobleče vodja tolpe in v rdeči elegantni obleki kot jasen znak za "pogubne ženske" le še signalizira vsesplošno travestijo kriminalne akcije, poudarjene v ironičnih vmesnih vložkih popularne glasbe in plesa oz. stiliziranega komičnega koreografskega giba. Ti ironični vstavki polikane zgodovine ameriške popularne filmske kulture blažijo brutalnost moškega eskapizma, da lahko med to vmesno komičnostjo vdihne, a se zdijo kljub preigravanju žanrov tudi nekoliko poljubno umeščeni oz. utemeljeni zgolj s svojo komičnostjo. A tolpa, ki nikoli ne odloži svojega orožja, tudi v teh izposojenih podobah kaže, kako strahopetnost uničuje lažno moč in racionalno dejanje spreminja v brezglavo.