Ohcet (1932), ki kaže na paralele z Malomeščansko svatbo in Woyzeckom, na široko odpira vrata v intimno hiralnico odnosov, od koder se širi smrad osebnega, družinskega in družbenega razkroja. Foto: Damjan Švarc
Ohcet (1932), ki kaže na paralele z Malomeščansko svatbo in Woyzeckom, na široko odpira vrata v intimno hiralnico odnosov, od koder se širi smrad osebnega, družinskega in družbenega razkroja. Foto: Damjan Švarc

"Mislim, da so poroke in obnašanje človeka na poroki nekaj najbolj butastega, kar si človek lahko zamisli. Kaj človek na poroki, ko se zabava, spregovori, je grozljiva slika sveta.

Eduard Miler
Medtem ko se vsi stanovalci trudijo, da bi po takšnih ali drugačnih spletkah prišli do lastništva hiše, mladoporočenca stopata v "čudovito novo življenje". Foto: Damjan Švarc

V Bolgariji rojeni Canetti (1905-1994) se je s pronicljivim svetovljanskim duhom, ki se je napajal v različnih evropskih kulturnih stičiščih, brez olepšav in predsodkov loteval brezmejnih družbeno-intimnih tem. V drami Ohcet iz leta 1932 je na široko odprl vrata večstanovanjske hiše, navideznega svetlega simbola malomeščanske prihodnosti, ki je v resnici hiralnica odnosov, od koder se širi smrad osebnega, družinskega in družbenega razkroja.

Praizvedba je leta 1965 v mestnem gledališču v Braunschweigu zanetila velik škandal, na slovenski oder pa jo bo prvič postavil Miler, ki je v SNG Maribor režiral že Lulu (1990), Jesenski sen (2004) in Riharda III. (2004), lansko sezono pa tudi Kralja na Betajnovi v koprodukciji ljubljanske in mariborske Drame.

Debilnost malomeščanskih ritualov
"Ležijo mi ti rituali, kot so pogrebi in poroke, na katerih se malomeščan pokaže v vsej svoji debilnosti in banalnosti," je Miler povedal na današnjem srečanju z novinarji v Mariboru. Po njegovih besedah gre za moderno sliko materialističnega sveta, v katerem živimo. "Mislim, da so poroke in obnašanje človeka na poroki nekaj najbolj butastega, kar si človek lahko zamisli. Kaj človek na poroki, ko se zabava, spregovori, je grozljiva slika sveta," je dodal.

"Ko je človek v razpoloženju, ko ga prevzamejo erotični občutki, alkohol, zabava, postaja vedno bolj beden. Jezik ni sredstvo komunikacije, ampak se pokažejo vsi stereotipi in beda človeške komunikacije," je še povedal režiser. "Pravzaprav bi bilo bolje, da človek takrat, ko se dogajajo bistvene stvari, raje molči. Danes pa kar naprej nekaj brbramo, nekaj govorimo, vsak je strokovnjak na vsakem področju, vsak mora imeti mišljenje," je dodal.

Psihologija (ljudske) črede
Po navedbah dramaturginje in prirejevalke besedila Žanine Mirčevske je Canetti znan kot avtor, ki ga zanima fenomen množice. Množico sestavljajo posamezniki, ki so na prvi pogled posebni in samostojni, v bistvu pa so čreda, ki deluje kot kolektiv. Enoumnost kolektiva je simptom primitivizma ali malomeščanstva in odraža erozijo duha. "Canetti ne predstavi osupljivih posameznikov znotraj množice, da bi izzval škandal, temveč da bi opozoril na dejstvo, da taki posamezniki niso sposobni pravočasno in pravilno prepoznati družbenih sprememb. Ne smemo pozabiti, da je besedilo nastalo v času pred prihodom Hitlerja na oblast," je zapisala.

V igralski zasedbi so številni prvaki mariborskega gledališča, kot so Ksenija Mišič, Vlado Novak, Milada Kalezić, Vladimir Vlaškalić in Peter Boštjančič,pa tudi gostje Aleš Valič, Ana Urbanc in mlada igralka Sara Dirnbek.

Ohcet je tisoča premiera v mariborski Drami, v kateri je bila leta 1919 uprizorjena prva predstava v slovenskem jeziku, Levstikov Tugomer.

"Mislim, da so poroke in obnašanje človeka na poroki nekaj najbolj butastega, kar si človek lahko zamisli. Kaj človek na poroki, ko se zabava, spregovori, je grozljiva slika sveta.

Eduard Miler