Kar pa po njenem mnenju ne zdrži: "Umetnost predvsem širi duhovni horizont človeka," in ravno v tem neskladju med poslanstvom umetnosti in njenim vsakdanjim položajem v družbi Mateja Koležnik vidi tisto bodico, zaradi katere je Luttmannova igra danes še posebej zanimiva.
Kot so zapisali v Prešernovem gledališču Kranj (PGK), je zgodba preprosta in pomenljiva hkrati. Sredi galerije moderne umetnosti spi moški in s svojim položajem vzbuja varnostnikoma vsaj toliko vprašanj kot razstavljena umetnost: "Umetnost je, ko gledaš neko reč in je ne razumeš." Tudi avtor sam je priznal, da je večkrat obstal pred umetniškim delom in ni vedel, da gre za umetnost. Ideja za dramsko besedilo sicer izhaja iz filmskega prizora, v katerem žena med ogledom razstave na beneškem bienalu zaspi na razstavišču in jo imajo drugi obiskovalci pomotoma za umetniško delo, pri oblikovanju besedila pa je Luttmann sledil predvsem svoji misli, da ima vsak posameznik pravico in dolžnost, da ne sledi slepo mnenjem kritikov in teoretikov, ampak da si sam iskreno pogleda umetniško delo in mu pusti, da ga to nagovori ali ne ter si o njem sam ustvari mnenje.
Umetnost med vzvišenim in navadnim blefom
V igri Luttmann tako vztrajno problematizira umetnost in jo umešča med globljo, težko umljivo resnico in čistim nesmislom, celo blefom, pri čemer obravnava tako gledališko kot tudi likovno umetnost in tudi tisto področje, ki je "dandanes morda najradikalnejše v svojih nastavkih, a tudi najbolj vprašljivo in sporno", kot so performans in instalacije, je zapisala dramaturginja predstave Diana Koloini.
Absurd v prostoru brez pravil
Italijanski avtor, ki piše tudi odrske priredbe, prevaja, igra, režira in ustvarja za televizijo, je s Snom ustvaril inteligentno, duhovito in dialoško izbrušeno dramo, ki natančno izrisuje komične karakterje v mejni življenjski situaciji. Pri tem razkriva absurdne in skrajno odtujene medčloveške odnose, iste "kvalitete" pa zaznamujejo tudi sodobno umetnost in celotno družbo. Dialoge je avtor zapisal s kratkimi in natančnimi replikami, v "enem nonšalantnem zamahu", z nepričakovanimi obrati in kopico absurdnih situacij. Sen, s podnaslovom "delirij v enem dejanju", se približuje absurdnemu humorju, v katerem prepoznamo poteze Beckettove ali Ionescove dramatike.
Luttmannovo izrazito sodobno doživljanje sveta - z negotovostjo in vprašljivostjo razumevanja - "v prvi vrsti opredeljuje odsotnost vsake norme ali pravila, bolj ali manj boleč manko kakršnega koli temelja ali smisla," kot je zapisala dramaturginja, svojega protagonista pa iz življenjskega kaosa odreši v sen kot paradoksalni in tudi rahlo brezupni prostor svobode.
Umetnost kot svoboda ali "umazani posli"?
In ravno svobodo, ki jo sodobna umetnost ponuja poleg estetske, etične in spoznavne funkcije, je v spremnem besedilu v gledališki knjižici izpostavila tudi kuratorica in kritičarka vizualne umetnosti Petja Grafenauer, ki priznava, da jo je Luttmannovo besedilo ujezilo, saj kljub spoštovanju poklica položaj vizualne umetnosti v današnjem svetu ni neproblematičen in Sen je njeno negotovost ob paradoksnih pogledih na smisel umetnosti le poglobil. Ob tem se je spomnila še kratke replike iz humoristične nadaljevanke Murphy Brown, v kateri je novinarski sodelavec glavne igralke takole označil sodobno umetnost: "Ljudje so čakali, da bi nekdo že razkril to tako imenovano umetnost in posel, ki se hrani z njo. To je hiša iz kart in morda jo bo lahko razkrinkal prav tvoj prispevek."