Umrl je Polde Bibič, starosta slovenskega igralskega ceha

V 80. letu je umrl Polde Bibič, legendarni slovenski filmski in gledališki igralec, dobitnik Prešernove nagrade in Borštnikovega prstana, ki je v svoji dolgoletni karieri ustvaril več kot 30 filmskih in 150 gledaliških vlog, sodeloval pa je tudi pri več kot 400 radijskih igrah.

Kljub mogočni pojavi - kdo se ga le ne bi spominjal kot Bedanca iz Kekčevih ukan - se je Polde Bibič vsem, ki so ga poznali, v spomin zapisal, z besedami Franceta Vurnika, "kot igralec širokega karakternega obsega in za možatost nenavadno tople človečnosti".

Poznejši igralec, pedagog in publicist se je 3. februarja 1933 rodil v Mariboru. Leta 1961 je diplomiral na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani, svojo igralsko pot pa je začel že prej, leta 1957, na odru osrednjega slovenskega gledališča. Ljubljanski Drami je ostal zvest tudi po formalni upokojitvi leta 1995, čeprav je redno gostoval tudi v Mestnem gledališču ljubljanskem, hkrati pa nastopal v tržaškem in v eksperimentalnih gledališčih.

Na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je bil profesor za dramsko igro, vrsto let pa je bil tudi predsednik Združenja dramskih umetnikov Slovenije. Zadnja leta je preživel v Centru starejših Medvode.

"Izgubila sem najboljšega prijatelja"
"Predstavljate si lahko, kako zelo hudo mi je," nam je z žalostjo v glasu povedala Milena Zupančič, ki so jo s Poldetom Bibičem vezale tako dolgoletne igralske kot tesne prijateljske vezi. "Vsi spomini nanj bodo ostali živi. Neznansko ga bom pogrešala."

Bibičev igralski opus obsega več kot 145 naslovov gledališkega repertoarja, nad 200 radijskih iger, nastopil je v 36 filmih, 43 TV-dramah, 23 TV-serijah in treh kratkih študentskih filmih. Za svoje delo je prejel številne nagrade in priznanja, med njimi Borštnikov prstan (1985), Župančičevo nagrado (1974), srebrni znak svobode Republike Slovenije (1996) in Sterijevo nagrado v Novem Sadu (1984).

Raje norec kot glavni junak
"Moram reči, da nisem rad igral kakšnih velikih klasičnih zadev," je Bibič leta 2010 priznal v intervjuju za slovenski Playboy. "Saj sem jih, ampak bolj so mi bile všeč karakterne vloge, z dna. Recimo takšne kot Lužanova monodrama Luka D, ki sem jo igral več kot 30 let. Enega ubogega zapitega reveža s posebnim odnosom do življenja, ki ga razume na poseben način. To je ena taka vloga, ki mi je bila všeč. Drugače pa vse mogoče. Zelo rad sem igral norca v Learu, ki je sijajna vloga."

Od doline šentflorjanske do mesta Goga
Čeprav mu niso bila tuja dela iz svetovne dramske zakladnice, je rad nastopal predvsem v odrskih postavitvah domačih dramskih del; med drugim je igral v Cankarjevih dramah Pohujšanje v dolini šentflorjanski, Hlapci, Za narodov blagor in Hlapec Jernej, Kreftovih Kranjskih komedijantih, Grumovem Dogodku v mestu Gogi, Strniševih Žabah, Zajčevem Vorancu in Jančarjevem Velikem briljantnem valčku.

Prva izbira Matjaža Klopčiča
A širša slovenska javnost si ga bo seveda zapomnila po filmskih vlogah. Bibič je debitiral leta 1955 v vojni drami Trenutki odločitve Františka Čapa. Najpomembnejše vloge je odigral v filmih Matjaža Klopčiča - Na papirnatih avionih (1967), Cvetje v jeseni (1973), Vdovstvo Karoline Žašler (1976), Dediščina (1984), Moj ata, socialistični kulak (1987) - ter v filmih Jožeta Babiča Poslednja postaja (1971) in Let mrtve ptice (1973) Živojina Pavlovića.

Globoki glas, ki je oplemenitil radijske igre
V zavetju njegovega polnega glasu so zrasle generacije otrok, ki zaradi njegove žive besede še vedno znajo na pamet Martina Krpana, kar je le eden od več sto posnetkov, ki jih v okviru programa ARS hrani Radio Slovenija kot radijske igre za odrasle in otroke in kot umetniške pripovedi. Radiu se je zapisal že v času študija, leta 1958, in bil njegov ustvarjalen sopotnik do pred kratkim, z nastopom v radijski nadaljevanki Peter Pan v Kensingtonskem parku. Glasovno je upodobil več kot 400 vlog, med najmarkantejšimi ostajajo upodobitve likov, zakoreninjenih v slovenski zemlji in v temeljnih delih radijskega repertoarja slovenskih avtorjev – med njimi Škofjeloški pasijon patra Romualda, Slovenski vaški pogreb Matjaža Kmecla, Grmače Daneta Zajca, Tantadruj Cirila Kosmača in Mitje Mejaka …

Vračanje na začetek
Bibič je napisal več avtobiografskih knjig - Igralec in Pravljičar sta med bolj znanimi naslovi - ter podpisal tudi več spominskih zapisov o predhodnikih in sodobnikih iz gledališkega sveta.

Še lani je pri založbi Mladinska knjiga izšla njegova avtobiografija Spominjarije, v kateri je popisal svoje življenje od otroštva do vstopa v gledališki svet. "Spominjarije so zato, ker sem pisal o življenju, kot se mi zdi, da sem ga takrat čutil, in ne o pomembnih stvareh kot v spominih," je pred dobrim letom dni pojasnil igralec. Poleg strašljivih vojnih dogodkov - njegova mlada leta je močno zaznamovala vojna - je Bibič v Spominjarijah popisal še svojo zgodnjo mladost, skrivnostno očetovo smrt, prvo zaljubljenost, odnos z materjo in starodavno obarvano življenje v Žabji vasi.

Pisateljska pot, na katero nikoli ni (v celoti) zakoračil
Iz Spominjarij smo lahko izvedeli tudi, da si je Bibič v mladih letih pravzaprav želel postati literat (njegova mama pa je imela zanj v mislih celo zdravniški poklic). Pisati je nato začel pozneje, že kot igralec in z mislijo, da zelo malo njegovih kolegov govori o svojem poklicu. Sam ga je bralcem prek besede hotel približati na čim prijetnejši in čim bolj humoren način. "Mogoče bi lahko rekel, da je neizpolnjeno ostalo moje hotenje ali želja po pisanju ... pesmi ... romanov ... celo dram. Sanjaril sem, da bi napisal kroniko mariborskega predmestja. Zaradi igralskega delovanja - v gledališču, pri filmu, televiziji, na radiu - mi je zmanjkalo časa za pero. In pisatelj v meni, če je v resnici sploh bil in če je bil - najpomembnejše vprašanje! - sploh kaj vreden, je usahnil. Nadomestilo sem našel na odru," se je leta 1997 spominjal v pogovoru z Vurnikom.

Deziluzija nad politiko
V eni izmed knjig je zapisal, da je najbolj obžaloval kajenje in pečanje s politiko. V partijo je zašel, ker so ga, ker je bil priljubljen med igralci, vabili v razne samoupravne odbore. Po osamosvojitvi pa se mu je zdelo, da se bodo stvari končno spremenile, zato se je politiki pridružil z veseljem, med drugim je dva mandata preživel v državnem svetu. A kot je lani dejal v enem izmed intervjujev, je "kmalu ugotovil, da se ne da nič storiti".

Prijavi napako