Ana Karić (13. 5. 1941-9. 10. 2014) se je igri posvečala več kot 50 let. Na fotografiji na odprtju ljubljanskega Mini teatra. Foto: Miha Fras
Ana Karić (13. 5. 1941-9. 10. 2014) se je igri posvečala več kot 50 let. Na fotografiji na odprtju ljubljanskega Mini teatra. Foto: Miha Fras
Njena gledališka kariera se je začela v Teatru u gostima in se nadaljevala v Teatru ITD. S predstavama obeh gledališč je gostovala po vsem svetu. Na fotografiji iz predstave Marš - Visoka pesem v režiji Ivice Buljana in produkciji ljubljanskega Mini teatra in reškega HNK Ivana pl. Zajca. Foto: Mini teater
Nočne ladje
Sodelovala je z največjimi hrvaškimi filmskimi režiserji in svojimi vlogami je obeležila tudi zlato obdobje Dramskega programa Televizije Zagreb. Za film Nočne ladje režiserja Igorja Mirkovića, v katerem je zaigrala skupaj z Radkom Poličem, je leta 2012 dobila Zlato areno. Foto: Kinodvor

Rojena je bila leta 1941 v Perušiću, leta 1963 je končala zagrebško Akademijo za gledališko umetnost. Že v prvem letniku zagrebške Akademije za gledališče in film je posnela svojo prvo glavno vlogo, Agnezo v Pustolovu pred vratima. Sprva se je v spomin vpisala s svojimi vlogami razkošnih ljudskih lepotic, pozneje z vlogami elegantnih čutnih žensk. S svojimi vlogami je zaznamovala tudi zlato obdobje Dramskega programa Televizije Zagreb.
Pred kamero največjih hrvaških filmskih režiserjev
Sodelovala je s znanimi hrvaškimi filmskimi režiserji, kot so Ante Babaja, Nikola Tanhofer, Zvonimir Berković, Krste Papić in mnogi drugi.
Kot urbana junakinja je zablestela v filmih Anteja Peterlića Slučajan život in Zvonimirja Berkovića Putovanje na mjesto nesreće vse do zadnjega, Nočne ladje (Noćni brodovi) Igorja Mirkovića, za katerega je leta 2012 dobila zlato areno v Puli. Med njenimi nedavnimi vlogami je vloga v televizijski seriji Na terapiji.
S Teatrom u gostima in Teatrom ITD prepotovala svet
Prvi del njene gledališke kariere je vezan na delo v Teatru u gostima, ki ga je zasnoval Relja Bašić. Z gledališčem je prepotovala vsa mesta v Jugoslaviji. Pozneje sta jo njena nadarjenost in intelektualna širina pripeljali v Teatar ITD. Zadnjih dvajset let je bila zaščitni znak Teatra ITD in je s predstavami gledališča gostovala po vsem svetu.
Njena kariera je trajala več kot pet desetletij. Prejela je nagrado hrvaškega gledališča za igralsko stvaritev v radijski drami za leto 2004/05, leta 2010 pa ji je Društvo hrvaških filmskih režiserjev podelilo nagrado Fabijana Šovagovića za poseben prispevek hrvaški kinematografiji.
V Sloveniji sodelovala z Mini teatrom
Pozna jo tudi slovensko gledališko občinstvo. V Sloveniji je igrala v predstavah Schnewittchen after party, Marš, Kvartet in Jaz, po katerem se lahko imenuje Ljubljana, vse v režiji Ivice Buljana in produkciji Mini teatra, kjer je pustila močne sledi. Buljan in Robert Waltl, direktor Mini teatra, jo imenujeta za svojo muzo. Igrala je tudi v številnih Buljanovih in Waltlovih režijah na Hrvaškem, ob slednjem je pogosto tudi stala na odru.
Vznemirjenje igranja z leti še močnejše
Pred kratkim je za portal 24sata.hr povedala, da je vznemirjenje, ki ga čuti do igre, z leti igranja še močnejše. Tudi če je občutek pred odhodom na oder težko prenesti, se zaveda, da je zanjo koristen. Z izkušnjami je namreč spoznala, da ji trema pred začetkom predstave pomaga pri boljši koncentraciji, in dodala, da bo prenehala igrati šele takrat, ko bo trema izginila. Do zdaj pa na odru še nikoli ni doživela blokade ali pozabila besedila.