Groba opredelitev kaže, da se vsebina uvrščenih predstav nagiba v dve smeri: v angažirano gledališče, ki reflektira, nagovarja in skozi različne režijske principe izpostavlja dano družbeno situacijo ali preizprašuje problematičnost spomina na vojno izkustvo; na drugi strani pa smo priča močni tendenci reinterpretiranja, ki se kaže v obliki dramatizacij oziroma adaptacij že uveljavljenih literarnih del.
Estetski nivo predstav je velikokrat brez razloga presegel vsebinsko ostrino in jo zaradi tega tudi prikrajšal za pristno in organsko dramsko/performativno živost ter odvzel priložnost oblikovanja bolj izstopajočih likov oziroma vlog. Žirija v letošnjem izboru ni mogla mimo občutka, da tudi gledališko polje preveva nekakšen strah pred spremembo in jasnimi stališči, ena od teh posledic pa se kaže tudi v prevladi že preverjenih uprizoritvenih form, katerim – upamo – se bo v naslednji sezoni gledališka produkcija v čim večji meri izognila.
V igri Smrt trgovskega potnika (režiser Žarko Petan) je dosledno in prepričljivo scela izpeljan lik žene Linde, ki jo igra Ljerka Belak. Ljerka Belak ji je dala sicer vse mile in tople poteze ženske, ki se materinsko predaja svojemu moškemu, a je ostro pokazala kremplje, četudi sinu, ko je ogrožal njeno fikcijo o možu; antologijski je bil njen hip na koncu, ko se je, tožeč mrtvecu, da ne more jokati, zjokala ob ovedbi izgubljene, podrte fikcije o domu.
V Ljerkinem življenju ne obstaja življenje in ne obstaja gledališče. Obstaja samo gledališče in igralkino življenje v njem. Gledališču je posvetila in žrtvovala vse. In v tem je tudi skrivnost njene odličnosti.
Hedda Gabler s svojo uprizoritvijo predstavlja aktualen, prečiščen, akvarijski prikaz malomeščanstva in njegovih problemov, tako značilnih tudi za današnji čas.
Strokovna žirija v sestavi Zala Dobovšek (predsednica), Krištof Jacek Kozak, Nina Mitrović, Katja Perat in Mikko Roiha je v utemeljitvi zapisala, da dotična uprizoritev "izžareva vrhunskost na več ravneh: od do skrajnosti mogočega prečiščenega besedila, preko učinkovite omejevalne scenografije, prefinjene kostumografije do asketske, a prepričljive igralske prezence. Na ta način se nam uprizoritev razkrije kot laboratorij emocij, kjer je mogoče razločno slediti mikroskopskemu izpostavljanju detajlov. Izkaže se, da pod zaledenelo površino brbota razbeljena notranjost, čustva pa so izpostavljena tako močnim, skoraj tektonskim pritiskom, da se že približujejo limiti."
Heddi Gabler tudi najboljši dramaturški koncept
Uprizoritev Hedde Gabler je prav tako prejemnica Borštnikove nagrade za dramaturški koncept, za katerega so zaslužni Goran Ferčec, Mateja Koležnik in Metka Damjan, saj so, čeprav je tokratna Hedda Gabler Henrika Ibsena deležna konkretne okrajšave, "ustvarjalci ohranili jedro avtorjevih dramskih in filozofskih poant. Dramaturški koncept je sodoben in komunikativen, nudi novo, sveže branje drame, v katerem so z vso silo izpostavljeni psihološki profili likov, ki kljub časovni distanci (od nastanka izvirnika) dosežejo enkraten učinek čustvene in moralne univerzalnosti. Zasnova dramaturškega loka je vsekakor eden od temeljev, da uprizoritev zareže s svojo izčiščenostjo in dinamiko ter ponudi sveže razumevanje in upodabljanje Ibsenove drame."
Koga letos ovenčamo za najboljšo režijo?
To je Yulia Roschina za režijo predstave Gospa Bovary v izvedbi SNG-ja Nova Gorica, s čimer se je žirija strinjala z večino glasov in v utemeljitvi zapisala: "Uprizoritev Gospa Bovary Yulia Roschina izpelje skozi režijski pristop, ki je samosvoj tako v estetiki kot vsebini. K zgodbi pristopi strastno in z močnim stališčem, pri tem pa se pogumno in inovativno osredotoči na razgibanost in globino gledališkega jezika. V postavitev zavestno enakovredno investira tako svoj razum kot srce, predvsem pa klimo odrskega dogajanja odlikuje njen osebni, iskren in samozavesten odnos do vsebine.
Režijski koncept izvrstno uravnoveša senzibilnost in brutalnost ter kritično zastavlja vprašanja o zgodovinskem in sodobnem položaju in (ne)moči tako ženske kot moškega. Pri tem gledališke mehanizme "razgali", pred nami je odrski dogodek, ki navidezno ničesar ne skriva, a kljub temu ostaja privlačen in nepredvidljiv do zadnjega hipa."
Borštnikova nagrada po presoji žirije
Ta nagrada gre letos v roke izvedbeno-igralskega ansambla za kolektivno igro v uprizoritvi Iliada v izvedbi Mestnega gledališča ljubljanskega, SNG-ja Drama Ljubljana in Cankarjevega doma.
Žirija, ki je uprizoritvi namenila večino glasov, je zapisala: "Igralskemu ansamblu Iliade pripade nagrada za njihovo enotnost, predanost in dih jemajočo zmožnost delovati kot eno telo, kot živ organizem, ki s svojo besnečo ubranostjo na odru fizično poustvarja mitološko preteklost, o kateri pripoveduje. Za to, da so tisto, kar od igralskega ansambla sicer pričakujemo, v praksi pa srečamo vse preredko, izpilili do skrajnosti in dokazali, da se da preseči danes vsepovsod prisotno prisilo hiperindividualizacije."
Četverica najboljših igralcev
Prejemniki nagrad za najboljšo igro so Jernej Šugman za vlogo Emirja v uprizoritvi Jugoslavija, moja dežela v izvedbi SNG-ja Drama Ljubljana, nato Polona Juh za vlogo Friede v uprizoritvi Grad v izvedbi SNG-ja Drama Ljubljana, potem Nataša Matjašec Rošker za vlogo Hedde Gabler v uprizoritvi Hedda Gabler v izvedbi Drame SNG-ja Maribor in še Jette Ostan Vejrup za vlogo Here v uprizoritvi Iliada v izvedbi Mestnega gledališča ljubljanskega, SNG-ja Drama Ljubljana in Cankarjevega doma.
Jerneja Šugmana so tokrat soglasno izbrali za nagrajenca, saj "v vlogi Emirja občutljivo, a hkrati razločno, prepričljivo, a v pravšnji meri uspe združiti izrazita nasprotja: je brutalno možat, hladen in preračunljiv ter obenem čustven, predan, nesrečen in čustveno "mehek". Šugman tako izdela čustveno razplasteno, dopolnjujočo se, popolno odrsko osebo, v kateri prepričljivo preigrava in združuje nasprotja s čustvene pahljače, s tem pa na spontan in nenadkriljiv način utelesi globoko človečnost. Šugmanov lik je resnični človek, slehernik, morda celo naš sosed, ne pa dramska oseba iz gledališke garderobe."
Polona Juh pa "z vlogo Friede v Gradu znova dokazuje, koliko inteligence zahteva čustvenost in s kakšnimi rezultati nagrajuje, kadar je premišljeno strukturirana. Juhova Friedo, ki jo spoznamo kot zgolj čudovit objekt želje, zlahka predela v subjekt, ji omogoči poln osebnostni razvoj in z njenimi sredstvi gledalcu pokaže, da zmore biti nežna, ne da bi postala šibka. S svojo odrsko prezenco oživi vsak prizor, v katerega stopi, ne glede na to, v kako mračnem kotičku Kafkove duše je bil zasnovan."
Za še eno nagrado, ki je pripadla uprizoritvi Hedde Gabler, je zaslužna Nataša Matjašec Rošker, ki je upodobila glavno protagonistko in tako "dokazala, da zmore zgolj z menjavo obraznega izrazja in telesne drže odigrati celotno dramo duševnega pritiska, pod katerim se znajde ženska, ki hoče in mora za vsako ceno ostati popolna. Uspela je sestaviti žensko vlogo, ki je hladna in okrutna, a obenem vseskozi ostaja človeška. Njene zbranost, disciplina in natančnost v do potankosti izčiščenem sterilnem okolju predstave, v katerem ni elementov, za katerimi bi se lahko skrila, in časa, ki bi ji omogočal postanek, vzdržijo do bridkega konca."
V vlogi Here pa je Jette Ostan Vejrup "v najboljši mogoči človeški meri uspela utelesiti antično osebnost, ki je lahko brez strahu ona sama in se na občutljiv in celovit način hkrati predstavlja navzven in obvladuje navznoter. Kot hkratno dvojnico njenega lastnega jaza pa je zelo razločno mogoče zaznati tudi njeno razkošno prezenco kot starogrške boginje, gotove vase in v svojo moč. Jette Ostan Vejrup na popoln način uspe preplesti božanskost in človeškost lika, njegova absolut in kontingenco. Vendar igralke ta moč ne zapelje, temveč, nasprotno, jo sama vrhunsko uspe obrzdati in s tem nastaviti danes prepotrebno zrcalo sodobnemu dekadentnemu svetu," so zapisali v utemeljitvi.
In igralski podmladek?
Borštnikova nagrada za mladega igralca roma v roke Vita Weisa za vlogi Léona in Rodolpha v uprizoritvi Gospa Bovary v izvedbi SNG-ja Nova Gorica. Žirija pa je svojo odločitev utemeljila z naslednjimi besedami: "V uprizoritvi Gospa Bovary Vito Weis upodobi dva ljubimca Emme Bovary, Léona in Rodolpha, in v svojo interpretacijo vnese številne odtenke moškega značaja.
Njegovi vlogi prinašata razplastenost, ki je polna učinkovito zajetih paradoksov; odmerjen in premišljen je v prelivanju nežnosti, krutosti in prvinskosti, njegov nastop je celosten, fizično in mentalno čvrsto prepojen, s čimer izzove svojevrstno erotično energijo, ki ne potrebuje golote in ekscesa, da bi pretresla in ganila, ampak prodre skozi jasno igralčevo misel in globoko zavedanje lastnega telesa."
Nagrada Društva gledaliških kritikov in teatrologov
Ta nagrada roma k samodejni predstavi Luftballett 2.2 po scenariju in v režiji Vlada Repnika Gotvana ter produkciji GVR babaLAN in Kina Šiška. "Tudi s tem, da gledalcu vrne pogled ter vzpostavi prostor zavedanja, da ni človek tisti, ki gleda gledališče - ali, ne nazadnje, življenje oziroma svet -, temveč naj bi v njem uzrl samega sebe, še bolj pa sam akt gledanja in pozicijo, s katere gleda," je na podelitvi povedala članica izvršilnega odbora Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije Nika Arhar.
Pomembne so tudi luč, scenografija in kostumografija
Borštnikovo nagrado za oblikovanje svetlobe prejme Pascal Mérat za uprizoritev Iliada, Numen in Ivana Jonke prejmeta nagrado za scenografijo v uprizoritvi Grad v izvedbi SNG-ja Drama Ljubljana, Ana Savić Gecan pa nagrado za kostumografijo v uprizoritvi Jugoslavija, moja dežela v izvedbi SNG-ja Drama Ljubljana.
Najvišje priznanje za igralsko ustvarjalnost Ljerki Belak
"Energija, sugestivnost, predanost, artikuliranost, duhovitost, polnokrvnost, kreativnost, nevsiljivost, niansiranost, pretresljivost …" Vse to so besede, s katerimi so najpogosteje označevali igralsko umetnost Ljerke Belak. In to od vsega začetka. Od prvih vlog, ki jih je kot mlada igralka ustvarila v Slovenskem ljudskem gledališču Celje, pa vse do njenih zrelih, antologijskih igralskih stvaritev v Mestnem gledališču ljubljanskem. Letošnjo žirijo za Borštnikov prstan so sestavljali Janez Hočevar (predsednik), Metod Pevec, Vinko Möderndorfer, Mojca Jan Zoran in Alja Predan.
Skoraj nemogoče je našteti vse vloge, ki jih je Belakova ustvarila na slovenskih odrih, na televiziji, v filmu in na radiu. Zanje je - poleg letošnjega Borštnikovega prstana, ki zajame vse - prejela tudi številne nagrade: študentsko Prešernovo nagrado (1971), nagrado Prešernovega sklada (1981), Prešernovo nagrado mesta Celje (1982), Severjevo nagrado (1987), Borštnikovo nagrado (1989), nagrado žlahtna komedijantka na Dnevih komedije v Celju (2002), Dnevnikovo nagrado za vlogo v igri Vedno se kdo izgubi (2003) …
"Biti zares pomeni v gledališču biti več kot samo dober. Pomeni, da za svojo kreacijo stojiš s krvjo, s stališčem, kot kompleten človek. Biti zares pomeni biti prepričljivejši in bogatejši od življenja," je žirija med drugim zapisala v utemeljitvi življenjske nagrade v obliki Borštnikovega prstana.
"To ni ista gora."
Letošnja prejemnica Borštnikovega prstana je v zahvalnem govoru prek prispodobe gore orisala dve možnosti poti na vrh, ki na koncu razodeneta, da pa ravno zaradi teh dveh različnih poti ne gre za isti podvig.
"Je gora. Z njene prisojne strani vodi na vrh široka, gladko speljana asfaltirana cesta. Po njej se po navadi pripeljejo v luksuznih avtomobilih, se objemajo in potem priredijo piknik. Na drugi strani gore - na osojni strani gore - pa vodi na vrh oziroma ne vodi na vrh, saj ni nobene markacije, nobenega znamenja, samo previsna stena, robidovje in grušč. Tu pleza malo ljudi, nekateri odnehajo že na začetku, nekateri se prestrašijo smeha iz doline - pritlehnežev, ki jih zmerjajo s čudaki, pijanci, cipami - nekateri pa vztrajajo.
Vztrajajo, čeprav vedo, da je na drugi strani široka, asfaltirana gladka cesta. In ko na koncu priplezajo na vrh, jih tam čaka človek iz avtomobila. Ponudi jim roko in reče: 'Glej ga, a ni fino, da sva na isti gori?' Plezalec ne sprejme ponujene roke. Dolgo ga gleda in potem reče: 'To ni ista gora.'"
Groba opredelitev kaže, da se vsebina uvrščenih predstav nagiba v dve smeri: v angažirano gledališče, ki reflektira, nagovarja in skozi različne režijske principe izpostavlja dano družbeno situacijo ali preizprašuje problematičnost spomina na vojno izkustvo; na drugi strani pa smo priča močni tendenci reinterpretiranja, ki se kaže v obliki dramatizacij oziroma adaptacij že uveljavljenih literarnih del.
Estetski nivo predstav je velikokrat brez razloga presegel vsebinsko ostrino in jo zaradi tega tudi prikrajšal za pristno in organsko dramsko/performativno živost ter odvzel priložnost oblikovanja bolj izstopajočih likov oziroma vlog. Žirija v letošnjem izboru ni mogla mimo občutka, da tudi gledališko polje preveva nekakšen strah pred spremembo in jasnimi stališči, ena od teh posledic pa se kaže tudi v prevladi že preverjenih uprizoritvenih form, katerim – upamo – se bo v naslednji sezoni gledališka produkcija v čim večji meri izognila.
V igri Smrt trgovskega potnika (režiser Žarko Petan) je dosledno in prepričljivo scela izpeljan lik žene Linde, ki jo igra Ljerka Belak. Ljerka Belak ji je dala sicer vse mile in tople poteze ženske, ki se materinsko predaja svojemu moškemu, a je ostro pokazala kremplje, četudi sinu, ko je ogrožal njeno fikcijo o možu; antologijski je bil njen hip na koncu, ko se je, tožeč mrtvecu, da ne more jokati, zjokala ob ovedbi izgubljene, podrte fikcije o domu.
V Ljerkinem življenju ne obstaja življenje in ne obstaja gledališče. Obstaja samo gledališče in igralkino življenje v njem. Gledališču je posvetila in žrtvovala vse. In v tem je tudi skrivnost njene odličnosti.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje