The Magic Whip, ki je izšel 27. aprila, je prvi novi album Blurov po Think Tanku (2003). Tako dolgega predaha si med dvema studijskima albumoma niso še nikoli vzeli. Foto:
The Magic Whip, ki je izšel 27. aprila, je prvi novi album Blurov po Think Tanku (2003). Tako dolgega predaha si med dvema studijskima albumoma niso še nikoli vzeli. Foto:

V tej sta oba britanska pop-rockmejnika zapisana z zlatimi črkami. Velikosti in pomembnosti njunih glasbenih opusov ne bo zmanjšal ali poveličal niti ravnokar objavljen novi album skupine Blur. Pa vendar …

Album The Magic Whip, ki ga je skupina Blur izdala ta teden, je lepa učna ura za vse tiste skupinske rekonvalescente, katerih vnovična vrnitev na glasbeno prizorišče je le neuslišana in pobožna želja njihovih privržencev. Kajti že novembra lani je kitarist Graham Coxon v družbi producenta Stephena Streeta začel snemanje instrumentalnega aranžerskega okvirja za skladbe, ki jim je Damon Albarn naknadno dodajal svojo liriko. To je bil znak medsebojnega zaupanja in dobre vere v konec njune vojne egov. Zato se osmi album skupine sliši ali bere le kot relaksirana refleksija o svetu in življenju, 12–16 let pozneje.

Neonska naslovnica sladolednih želja nam prinaša ambientalni rock, ki po svojem vzdušju, ugodju in sporočilnosti ni daleč od prejšnjega albuma Think Thank. Čeprav se je Damon Albarn v vmesnem času razvil, dokazal, razkazal kot izjemen dirigent neštetih glasbenih projektov, je na novem albumu več avtorskega prostora za Coxona & Co. Skozi scenosled skladb Go Out, I Broadcast, Ice Cream Man, Pyongyang, There Are Too Many Of Us etc. se Blur predstavijo novemu staremu občinstvu, ne le kot skupina za občasne priložnostne poletne množične prireditve na odprtem, temveč kot kulten otoški glasbeni pojem, ki poleg Radioheada ohranja spomin na celotno glasbeno poglavje rockovske glasbe.

Ocena: 4; piše Miroslav Akrapović