Ne, album Void Beats/Invocation Trex nikakor ni minimalističen ali rušilen. Njegova neposredna privlačnost in melodična čednost se zrcalita v tistih opojnih zvočnih spojinah, ki bi morale biti (s)hranjene v majhnih stekleničkah, a so jih Tim, Joe in Holger vešče aranžirali in producirali na dolgi rok. Foto: Promocijsko gradivo
Ne, album Void Beats/Invocation Trex nikakor ni minimalističen ali rušilen. Njegova neposredna privlačnost in melodična čednost se zrcalita v tistih opojnih zvočnih spojinah, ki bi morale biti (s)hranjene v majhnih stekleničkah, a so jih Tim, Joe in Holger vešče aranžirali in producirali na dolgi rok. Foto: Promocijsko gradivo

Še posebej zahvalno smo poslušali koncert skupine (op. avt.: najljubše skupine kultnega Johna Peela), ker je ustanovitveni Tim Gane (ne)uradno leta 2009 razpustil skupino Stereolab tik pred izidom njihovega zadnjega studijskega albuma Not Music. A ta "razpust" je bil kakopak iz trte zvit, vsaj kar zadeva glasbeno neutolažljivega Tima Gana – ki nam je pred kratkim prek svoje materinske londonske založbe Duophonic v celoti posredoval svoj novi projekt Cavern Of Anti – Matter in njihov prvenec Void Beats/ Invocation Trex.

V Berlinu stanujoč, delujoč, sanjajoč Tim Gane v sodelovanju s sLabovskim Joejem Dilworthom in Holgerjem Zapfom se je spustil na stranpoti, na katere niti legendarni Neu! niso (po)mislili, da obstajajo in da so prehodne. A naj ne bo pomote, Cavern Of Anti – Matter morajo biti - še bolje, so že! - najbolj zahvalni prav glasbenikom iz sedemdesetih let (uH! prejšnjega stoletja), ki so pionirsko eksperimentirali in patentirali ambientalne (anti)melodije. Dvojna plošča Void Beats/Invocation Trex preveva, žari, se zliva in pretaka skozi tovrstni žanrski fluid, ki glorificira instrumentalno glasbo na neko drugo, višjo potenco, a ob tem ves čas ohranja primarni naboj čustvovanja, ki je vsem glasbilom enak, seveda enak glasbilom v pravih rokah. V dobrih sedemdeset minut jamarstva po votlini, kjer naj bi tičala antimaterija, se trio poglablja ali pogreza v neznana območja, ki jih vselej odreja zapuščina kraut rocka in tiste zgodnje, nemškoligaške, pionirske elektronske glasbe. Ne, album Void Beats/Invocation Trex nikakor ni minimalističen ali rušilen. Njegova neposredna privlačnost in melodična čednost se zrcalita v tistih opojnih zvočnih spojinah, ki bi morale biti (s)hranjene v majhnih stekleničkah, a so jih Tim, Joe in Holger vešče aranžirali in producirali na dolgi rok. Uvodna skladba Tardis Cymbals, lukrativen preplet analogno-logično-logističnih činel, traja fascinantnih 12 minut in 50 sekund. Nič preveč dolgo! Kajti ko se prebijete na koncu poslušanja na dnevno svetlobo, si zaželite vnovično potapljanje v jamo. Void Beats/Invocation Trex je dih jemajoč album. Zato ne pozabite znova vdihniti ob vstopu.

Miroslav Akrapovič