Factory Floor: Factory Floor. Foto:
Factory Floor: Factory Floor. Foto:

Za to je poskrbela založba DFA, kjer so bili varovanci in delno tudi soustanovitelji prav član(i) omenjene skupine. Poskrbela? Pred dobrim tednom je namreč DFA izdala prvenec londonskega tria Factory Floor, na katerega – roko na srce – čakamo že od … njihovega prvega službenega singla Bipolar pred petimi leti. "Čakamo" je mišljeno kot pogojno stanje vseh tistih, ki so v oživljanju post punka pogrešali ne le sklicevanje na zapuščino Joy Division in New Order (sklicevanje se pravzaprav na njih nanaša), temveč tudi na nekoga, ki bo še naprej sintetiziral in razvijal zvok omenjenih.

Gabriel Gurnsey, Dominic Butler in Nik Colk so skozi takšno percepcijo prileteli na glasbeno prizorišče in bili "počaščeni" z neposredno primerjavo z New Order. A novinarski častilci s primerjalnimi glasbenimi sinonimi iz preteklosti so tokrat še kako imeli prav. Končno sta jim uspeli analiza in destilacija, ki jima je v primeru skupine Factory Floor manjkala le napoved!? Kajti zgrešeno je bilo razumevanje ustvarjalnega potenciala te temeljne trojke, ki na svojem istoimenskem prvencu Factory Floor – s kitaro v ženski roki, z združljivim bobnarskim setom in obogatenim sintetizatorjem, na trenutke celo prekaša svoje manchestrske vzornike. Dovolj je, da si sleherni poslušalec zavrti že omenjeni singl Bipolar in skladbo Fall Back, ki sicer ne igra nikakršne promocijske (singl) vloge pri novem albumu, je pa najboljši zvočno-lirični odsev skupine Factory Floor.

V nasprotju z večino punk-funkovskih kolektivov pod okriljem newyorške neodvisne glasbene hiše DFA, ki so iz ameriške perspektive dajali prednost t. i. bližjemu belskemu "talking heads" funku, so Factory Floor v svojo glasbeno zgodbo vključili in vgradili sofisticiran, a nikakor ne osladen, industrijsko minimalističen elektronski zvok. Ta se sliši kot naslov njihovega, že pred dvema letoma objavljenega singla Two Different Ways, ki (tudi) bogati njihov diskografski debi. Ko se trio znajde v "sobi z bojlerjem", nas popeljejo v nekakšen derivat tech housa – a z dušo in telesom. Drugič pa, ko se razpotegnejo po klasičnem koncertnem odru, se Factory Floor slišijo kot polnokrvna pank & rokovska skupina, ki ji niso tuji elektronsko pogojeni plesni koraki. Izjemno izjemni!

Ocena: 5, piše: Miroslav Akrapovič