Po petnajstih izdanih albumih, si je Nick Cave dokončno priboril sedež na vlaku z neminljivima Johnnyjem Cashom in Bob Dylanom. V družbi velikih, monumentalnih in izvenčasovnih rock pesnikov. Foto:
Po petnajstih izdanih albumih, si je Nick Cave dokončno priboril sedež na vlaku z neminljivima Johnnyjem Cashom in Bob Dylanom. V družbi velikih, monumentalnih in izvenčasovnih rock pesnikov. Foto:

Od prejšnjega albuma Dig, Lazarus, Dig!!! je preteklo več kot pet let; in četudi je Cavu uspelo, v tem časovnem medprostoru, skozi skupino Grinderman, delno nahraniti svoj rockovski alter ego in se s filmsko glasbo ne prepustiti letargiji zrelo zelo umirjenih umetniških let, se je zgodba okrog novega albuma Push The Sky Away znašla pod povečalom, občutek imam, še preden so album dali v tisk!? Ne vem, kaj naj bi to pomenilo, a sem popolnoma prepričan, da so bili nekateri najbolj goreči oboževalci zagotovo na trnih.
Prvič se je, od leta 1984 in prvenca From Her To Eternity, Cave znašel v vlogi solokrmarja, brez Micka Harveyja in Blixa Bargelda. Oba sta bila dolgoletna opora na prvi črti koncertnega odra. Predstavljala sta varno glasbeno zavetje za Cavova pesniška razmišljanja in osmišljanja. Po petnajstih izdanih albumih, si je Nick Cave dokončno priboril sedež na vlaku z neminljivima Johnnyjem Cashem in Bobom Dylanom. V družbi velikih, monumentalnih in zunajčasovnih rockovskih pesnikov. A le ko je, figurativno rečeno, ostal solist. Album Push The Sky Away pelje nekoč temnega angela usode, danes barda lastnega šansona v rock gospelu, naravnost do nebeških vrat. Vprašanje je le, ali bo nanj potrkal ali jih bo v volčjem slogu odpihnil?
Toda to ni zgodba tega albuma, ki je moral odigrati vlogo premostitvenega ali povezujočega člena med Cavovo preteklostjo in sedanjostjo. Morda se zaradi tega ta plošča na trenutke sliši kot zbirka B-singlov (Wide Lovely Eyes, Mermaids) iz njihove orfejične faze. Zagotovo pa je Cave, opogumljen z ustvarjalnim nabojem, ki se je, v senci omenjenega odhoda, spletel med Warrenom Ellisom in dotičnim, alkimično (pre)mešal svoje še sveže izkušnje (Push The Sky Away) iz filmsko-glasbene umetnosti in prepoznavnega pripovedništva (Finishing Jubilee Street), na robu mesijanstva (Jubilee Street) – starega Cavovega glasbenega fetiša. A priznati moramo, da si Nick Cave And The Bad Seeds niso niti drznili kopirati ali posnemati, izposoditi si kanček navdiha iz lastne glasbene zakladnice. Ne. Nove skladbe morda nimajo skupnega povezovalca in med seboj niso povezane v eno zgodbo, toda Nick Cavu ponujajo devet različnih glasbenih nastavkov za prihodnost. Album Push The Sky Away je tudi dosti bolj privlačen in lažje razumljiv kot predzadnja Abattoir Blues/The Lyre of Orpheus in Dig, Lazarus, Dig!!!. In na koncu, Cave je izdal ploščo, da bi se lahko odtisnil na koncertno turnejo. V živo ga bomo še najbolje ocenili.
Ocena: 4; piše: Miroslav Akrapović