Nikki Louder so namreč znotraj zasičenega prostora uspeli ustvarili samosvojo, po treh izdajah in številnih nastopih doma in na tujem že dodobra prepoznavno zvočno podobo. Foto: Založba Radia Študent
Nikki Louder so namreč znotraj zasičenega prostora uspeli ustvarili samosvojo, po treh izdajah in številnih nastopih doma in na tujem že dodobra prepoznavno zvočno podobo. Foto: Založba Radia Študent

Zasedba, ki se je leta 2007 predstavila z EP-jem Silent Bird, dve leti pozneje pa opozorila nase z albumom Alain, I'm Sorry na njem nadaljuje, delno pa tudi nadgrajuje svoje videnje hrupnega, soničnega kitarskega rocka. Ta temelji na pospešeni ritmiki uigrane ritem sekcije, preko katere se sprehaja navit in nabrit kitarski hrup. Kričeč vokal pogosto prestopi mejo artikulirane interpretacije besedil, v katerih sporočilnost se je zato treba poglobiti kar preko zapisov na ovitku vinilke.

Zanimivo, da so fantje pristali v glasbenem žanru, ki je v različnih slogovnih oblikah največji razcvet doživel že v daljnih osemdesetih in se dandanes povečini znajde zgolj še na jedilniku izkušenejših (seveda sem mislil napisati starejših) sladokuscev. Še toliko zanimiveje je zato, ker podobnih zasedb v domačem prostoru ni bilo ravno na pretek. V vsaj približno sorodnih vodah so se gibali prehitro upokojeni Štirje pravi dedci, izmed delujočih zasedb pa so jim morda še najbližje kaotični podivjanci Crazed Farmers. Kultna zagrebška Sexa je lahko odskok proti pravim referencam predvsem z njujorškega in čikaškega podzemlja. Sonic Youth, Big Black in Rapeman, še najbolj pa Scratch Acid in The Jesus Lizard so bržkone vzorniki iz čigar glasbene zapuščine črpajo navdih, nikakor pa ji slepo ne sledijo. Nikki Louder je namreč znotraj zasičenega prostora vendarle uspelo ustvariti samosvojo, po treh izdajah in številnih nastopih doma in na tujem že dodobra prepoznavno zvočno podobo.

Album je izšel pri kar treh založbah: pri Založbi Radia Študent, Moonlee Records in Cheap Tunes Records. To po eni strani veseli, ker priča o povezanosti domačega rockovskega podzemlja, po drugi pa razgalja problematiko razdrobljenosti neodvisnega slovenskega založništva. Kljub relativno velikemu številu založb (pogosto so to kar samozaložbe) in posameznikov, ki čeprav na ljubiteljski podlagi zelo kakovostno, včasih že povsem profesionalno primerljivo opravljajo svoje delo, se izvajalci večinoma ne morejo opreti zgolj na eno institucijo, ki bi lahko kakovostno poskrbela tako za izdajo glasbenih nosilcev kot za distribucijo, promocijo doma in na tujem ter za organizacijo koncertov. Vsekakor bi veljalo razmisliti o nekaj skupnih strehah, pod katerimi bi sorodno usmerjeni založniki in promotorji združili moč, znanje, izkušnje in energijo. A to je že neka druga zgodba.

Ocena: 4; piše: Dušan Jesih