Pa vendar je album The Hope Six Demolition Project vsaj teden obstal na vrhu britanske lestvice.

Pričujoči album je izjemen primerek dandanes skrajno redkih naporov združiti rock in novinarstvo. Avtorica je v zadnjih letih s filmarjem Seamusom Murphyjem obiskala ZDA, Kosovo in Afganistan. Odkrivala sta bedo tamkajšnjega bivanja. Hope 6 je eden izmed ameriških državnih projektov, s katerimi naj bi obnovili in polepšali naselja, kjer stanujejo socialno najšibkejši. To se povsod ni ravno posrečilo, uresničilo. Kaj vse sta umetnica in umetnik doživela na teh potovanjih, si ni težko predstavljati. Najbrž bi težko našli koga, ki ga taka izkušnja ne bi zaznamovala, še teže pa čuteče duše in artikulirane posameznike, ki jih ta ne bi navdihnila. Prizore, posnete na študijskoraziskovalni turneji, gledamo tudi v pripadajočih videospotih.

Do tod je vse O. K. Dol z lažno demokracijo in nesposobno državo! Špecanje oblastnikov je lepa čednost! Resnice so največja dragocenost. Nekolikanj komična pa je stopnja poenostavitve blues-punka, značilnega za diskurz edine glasbenice, ki je dvakrat prejela nagrado mercury, nagrado za najboljši (britansko-irski) album leta. S prestižnim priznanjem je bilo nagrajeno tudi njeno čudovito zadnje celourno delo Let England Shake (2011).

Poslušati The Hope Six Demolition Project je mučno. Skoraj tako mučno kot poslušanje ropotanja tistega razreda verske ločine, ki se v neskončnost sprehaja po središču mesta. S spoštovanjem do vseh božanstev in njihovih sledilcev, komaj čakaš, da odflipflopsajo mimo. Ringarajanje z ropotuljicami pač ni material za sofisticirana ušesa.

Morda pa je cinizem na račun zadnje glasbene etape PJ Harvey odveč. Primitivna zvočnost slika zgodbe o groznih bivanjskih razmerah. Če bi bil zvok salonski, bi integriteta albuma močno trpela. Drži. Razumem.

Rad imam PJ Harvey in tako bo tudi ostalo. The Hope Six Demolition Project pa ne maram, ker je za poslušanje obupen.

Matjaž Ambrožič
@matjazambrozic