Leta 2013 sta se Mike Kerr (vokal, bas kitara) in Ben Thatcher (bobni) znašla na pravem mestu ob pravem času. Foto:
Leta 2013 sta se Mike Kerr (vokal, bas kitara) in Ben Thatcher (bobni) znašla na pravem mestu ob pravem času. Foto:

Leta 2013 sta se Mike Kerr (vokal, baskitara) in Ben Thatcher (bobni) znašla na pravem mestu v pravem času. Ena izmed brightonskih garaž v Benovi soseski bo zagotovo obveljala kot mesto usodnega trčenja. Toda za vse morebitne njune kroniste je relevantnejši podatek, da sta fanta sklenila krvno prisego na koncertu Arctic Monkeys. A da v življenju ni naključij, dovolj zgovorno priča tudi to, da so Royal Blood, potem ko so odnesli lovoriko za najboljšega britanskega debitanta za leto 2014 (BBC Sound Of 2014), končali v vlogi predskupine omenjenih Arctic Monkeys na njihovi zadnji turneji.

Dovolj sta bila le dva visokooktanska singla Out Of The Black in Little Monster, da prepričata strokovno in širšo javnost, da kitarsko-ritmični dvoboji niso nekaj, kar bi si lastili le rockovski rojaki na drugi strani Atlantika. Njun istoimenski prvenec Royal Blood, ki je ravno izšel, pa to trditev še bolj podkrepljuje.

Prvič, ker brightonski duet s svojo distorzirano rapsodijo ne sledi slepo ameriškem trendu "izsušitve" delte Misisipija, temveč razkriva tančico zapuščine Led Zeppelin in AC/DC. Po drugi strani pa so Royal Blood lo-fi logiko in logistiko privedli do ustvarjalne in izvajalske popolnosti, ki kljubuje že tisočkrat slišanim bluzovskim obrazcem ali standardom kot tudi banalni in neumni poeziji. Za dolg spomin na poletje, ki ga (še) ni bilo: Blood Hands, Come On Over, Figure It Out, You Can Be So Cruel.

Ocena: 5

Ocenjuje: Miroslav Akrapovič