Na primer, s samosvojim številčenjem svojih songov na prvih albumih. The Roots so tako ali tako en sam pisan, igriv koncept.
Je pa obenem res tudi, da bi se lahko zdelo to novo albumsko poglavje z naslovom … And Then You Shoot Your Cousin kot nov ustvarjalni eskapizem zasedbe The Roots. Bend je v zadnjih letih vsak delavnik godel kot hišni ansambel v NBC-jevi televizijski pogovorni uspešnici in zato je, najbrž, ustvarjalnost benda malenkost (iz)hlapela. In ker so The Roots slavna in velika skupina, si lahko potem po krinko konceptualizma privošči malce odmora, ali če pač hočete, blagega kreativnega prostodušja.
… And Then You Shoot Your Cousin traja le dobrih 30 minut, na albumu je tudi nekaj pol-posiljene eksperimentalike. A tudi vsa ta empirija, ki zlahka napeljuje k vzvišenim pogledom na The Roots danes, preprosto ni upravičena. … And Then You Shoot Your Cousin je zelo ok, smart in witty, zafrkantski, glasbeno še vedno zelo kreposten, produkcijsko pa resda mali "deja-vu", pri čemer posameznim songovskim enotam v resnici nimamo kaj zameriti. Kvečjemu, spet, zavidati.
Tomorrow z vokalistom Raheemom DeVaughnom je izrazita dnevna veleuspešnica, krajša Black Rock z vokalom Dicea Rawa je pomenljiva prav v džezovski spiritualnosti, ki celo tonalitetno ubranost skrajno intrigantno potiska do roba. Zelo zabaven song.
The Coming vsebuje dolgo vihravo kadenco a la Šostakovič, popevka The Unraveling pa je tudi večdelna, njena emotivna drža pa zelo vpadljiva. Kot se spodobi za album, ki – saj res – naslavlja nasilje kot izstopajoči družbeni problem. Nasilje – to je mastni naslov vse konceptualnosti enajstega zaporednega dolgometražnega dela zasedbe The Roots z naslovom … And Then You Shoot Your Cousin.
In še. Prvi in edini koncert The Roots na naši grudi, se je pripetil na Drugi godbi – in to natančno pred dvema desetletjema. V Križankah se nas je tisti večer zbralo kakih 50, če sploh. Legende so vnovič nazaj. Vse je ok.