A ker se v zadnjem času zaradi kadilskega zakona že na odru kadi (precej nedišeče) smotke, je ta Brechtova zahteva pokopana. Kar pa ne velja za druge njegove zahteve, ki jim zadnja postavitev Dobrega človeka iz Sečuana v režiji Aleksandra Popovske in novem prevodu Urše Brodar na Velikem odru MGL–ja precej sledi. Tako je parabola o tem, kako bogovi hodijo po Sečuanu in iščejo dobre ljudi, pa jih kajpada ne najdejo kaj veliko - pravzaprav najdejo le eno samo, pa še ta je le 'napol' dobra prostitutka Šen Te (Tina Potočnik) -, polna popestritev, ki temelji na komiki, potujitvah, preoblačenjih, menjajočem se načinu igre, simulirani scenografiji idr.

Brechtovo pozno igro, v kateri je avtor kritičen tako do kapitalistov kot do malega človeka, je režiser v sodelovanju z dramaturginjo Evo Mahkovic, s pomočjo vpeljave pripovedovalca, uokviril v pravljico in ustvaril zunanji okvir, ki pa na samo osnovo igre nima neposrednega učinka. Brechtova poučnost in kritičnost do neke mere izpuhtita, kot je tudi celota nekoliko nekoherentna, nekoliko nepovezana in brez ustrezne izpostavitve, recimo songov, ki so najslabša plat predstave, ali pa tipično brechtovskega cinizma, ki ga je mogoče zaslediti le v likih Jane Zupančič in deloma tudi v prodajalcu vode Vangu (Jure Henigman). Brechtovska preoblačenja in zakrivanja, množica potujitvenih učinkov, izstopajoča igra (npr. pretirana kričavost in patetika) dosežejo vrh v prizoru sojenja, predelanem v pogovor o predstavi, kjer so igralci oni sami, pa spet to niso. Prizor, ki je zastavljen kot vrh in razplet, pa pravzaprav najbolj štrli ven iz celote in celotni postavitvi deluje nekoliko tuje, čeprav je tako rekoč ultimativen potujitveni postopek.

Scenografija (Numen in Ivana Jonken) v kombinaciji s kostumografijo (Jelena Proković) tvori najbolj izdelano plat predstave; označevanje in oblikovanje prostorov s pomočjo lepilnega traku je preprosto in učinkovito v tem, da pravzaprav ne simulira nobenega resničnega kraja, obenem pa nam jasno daje vedeti, kje smo. Gre za preprosto sredstvo, ponovljeno na najrevnejšem, pa pravzaprav še najboljšem izmed vseh likov, prodajalcu vode, ki celotni predstavi izriše dodaten okvir. Trafika je tako preprosto označena na tleh, medtem ko se lepilni trak za potrebe poroke spremeni v okrasne trakove, ob koncu pa celo v vrv za obešanje perila.

Dobri človek iz Sečuana je prijetna predstava, ki ji ob tem, da je nekoliko predolga, uspe zadržati gledalčevo pozornost, vendar pa igri manjka premisleka na osrednjo ost njene poučnosti. Konflikt med dobrim in zlim; torej (recimo temu) nekapitalističnim in kapitalističnim, ostaja, njegova rešitev pa je precej nejasna, čeprav je kritika sistema Brechtovo osrednje izhodišče. Tako lahko le upamo, da bo predstava gledalce prisilila k razmisleku o Dobrem.