Konec druge svetovne vojne zaznamuje tudi 6 filmskih klasik na TVS

Filmski cikel se začenja danes

10. april 2015 ob 12.02 • Zadnji poseg: 10. april 2015 ob 12.18 • Ljubljana - MMC RTV SLO

V glavne vloge Peckinpahovega filma Železni križ so tokrat postavljeni nemški vojaki, ki se ne bojujejo za nacistično stvar. Večina jih je prepričana, da na fronti zgolj izpolnjujejo naloge, ki so jih dobili skupaj s poklicem vojaka. Drugi skrbijo za lastne interese, kot je plezanje po lestvici vojaške hierarhije in goljufivo pridobivanje vojaških odlikovanj. Peckinpah v Steinerjevem oddelku pokaže umazano in zakrito plat vojaštva: banalne pogovore med vojaki, praktične šale, cinizem, vsakdanje duševne in telesne tegobe ter sebična prizadevanja, ki nimajo zveze z državno ideologijo.

Roberto Rossellini je v Rimu, odprtem mestu uporabil značilna neorealistična filmska sredstva: naravno svetlobo, svobodno kamero in naturščike v glavnih vlogah. Zgodba je posneta po resničnih dogodkih v okupirani Italiji leta 1944, scenarij pa je bil napisan še v dneh podtalnega boja proti nacistom. V središču dogajanja so člani odporniškega gibanja, ki jih preganjajo gestapovci. Čeprav glavni junaki filma ne preživijo, napove solidarnost mesta Rima z odporom končno zmago nad osvajalci.

Prav Biti ali ne biti velja za eno največjih filmskih komedij in za najbolj nekorektno ter prodorno delo pionirja ameriške klasične komedije Ernsta Lubitscha.

Koliko akcijskih vojnih filmov je bilo že posnetih? In natančneje, koliko filmov prav o drugi svetovni vojni? To poglavje zgodovine je privilegiran objekt filma, neštetokrat obravnavan v nizu različnih žanrov, od romantičnega do akcijskega. V ciklu, ki se nocoj začenja na TVS 1, je zbranih nekaj ključnih poudarkov.

V glavne vloge Peckinpahovega filma Železni križ so tokrat postavljeni nemški vojaki, ki se ne bojujejo za nacistično stvar. Večina jih je prepričana, da na fronti zgolj izpolnjujejo naloge, ki so jih dobili skupaj s poklicem vojaka. Drugi skrbijo za lastne interese, kot je plezanje po lestvici vojaške hierarhije in goljufivo pridobivanje vojaških odlikovanj. Peckinpah v Steinerjevem oddelku pokaže umazano in zakrito plat vojaštva: banalne pogovore med vojaki, praktične šale, cinizem, vsakdanje duševne in telesne tegobe ter sebična prizadevanja, ki nimajo zveze z državno ideologijo. Foto:

Anna Magnani — Roberto Rossellini je v Rimu, odprtem mestu uporabil značilna neorealistična filmska sredstva: naravno svetlobo, svobodno kamero in naturščike v glavnih vlogah. Zgodba je posneta po resničnih dogodkih v okupirani Italiji leta 1944, scenarij pa je bil napisan še v dneh podtalnega boja proti nacistom. V središču dogajanja so člani odporniškega gibanja, ki jih preganjajo gestapovci. Čeprav glavni junaki filma ne preživijo, napove solidarnost mesta Rima z odporom končno zmago nad osvajalci.

Prav Biti ali ne biti velja za eno največjih filmskih komedij in za najbolj nekorektno ter prodorno delo pionirja ameriške klasične komedije Ernsta Lubitscha.

Filmski cikel Konec druge svetovne vojne, ki bo dober mesec dni gostoval na TV Slovenija, prinaša šest celovečercev, ki k vojni oziroma zmagi zaveznikov ter porazu okupatorja v drugi svetovni vojni pristopajo na alternativne načine in imajo v zgodovini filma tako ali drugače osrednje mesto.

Na samem začetku – danes ob 22.55 na TVS 1 - je Rim, odprto mesto (1945), ki ga je Roberto Rossellini takoj po koncu vojne posnel na cestah opustošenega Rima. Vojna in njene posledice so, kot vemo, sprožile filmsko gibanje italijanskega neorealizma in popolnoma spremenile obličje sedme umetnosti. O odporniškem gibanju govori tudi večina drugih filmov v ciklu: Melvillova Vojska senc (1969), ena najpomembnejših dram o francoskem odporniškem gibanju (na sporedu 1. maja), sovjetska vojna drama Balada o vojaku (1959, na sporedu 8. maja) ter ameriška odporniška komedija Biti ali ne biti (1942, na sporedu 24. aprila).

O Lubitschevi klasiki z Mladenom Dolarjem
Prav Biti ali ne biti velja za eno največjih filmskih komedij in za najbolj nekorektno ter prodorno delo pionirja ameriške klasične komedije Ernsta Lubitscha. Pri tem filmu je fascinantna že izbira žanra za obravnavo vojne - gre za komedijo o boju proti okupatorju. Film je bil v resnici posnet med vojno, še preden so se Združene države pridružile zaveznikom. Gre torej za izredno filmsko delo, eno redkih iz Hollywooda, ki se pred dogodki v Pearl Harborju ni spogledovalo s Hilterjevo oblastjo. O prevratnih, političnih in etičnih potezah tega filma bo v pogovoru s filozofom Mladenom Dolarjem beseda tekla v posebni oddaji pred samim filmom, torej 24. aprila.

O umazani, banalni plati vojaštva
Malo drugačen status ima Železni križ (1977), protivojna klasika velikega Sama Peckinpaha, ki nikakor ne slavi herojskih razsežnosti vojne ali vojaštva. Film je posnet v tonu cinizma, ironije, izgubljenih ali nikdar obstoječih idealov. Peckinpahovo delo se torej z izrazito protivojno obravnavo in nacističnim okupatorjem kot kolektivnim glavnim »junakom« oddaljuje od prevladujoče predstavitve vojne na filmskem traku in jo kritizira. Dogajanje filma, ki bo na sporedu 17. aprila, je v celoti postavljeno na rusko fronto, v resnici pa je bilo posneto v Jugoslaviji.

Na koncu cikel 15. maja zaokroža sovjetska protivojna lirična mojstrovina Letijo žerjavi (1957). Film Mihaila Kalatozova se seli med ljudi, ki so ostali zunaj fronte – glavna junakinja čaka svojega zaročenca, vojaka, in vse bolj tone v melanholijo.

Dan zmage posebej zaznamovan
V sklopu vojnega cikla bo 9. maja v izrednem terminu na TVS 2 zaživela še ena klasika francoskega filma, družinska epopeja Bolero/Les uns et les autres (Eni in drugi, 1981) Clauda Leloucha.