Vaša ocena: 
Ocena 4,0 od 21 glasov
Ocenite to novico!
Slikarka Metka Krašovec nepretrgoma ustvarja že štiri desetletja. Njenemu izjemno plodnemu ustvarjanju, pa tudi 70-letnici, ki jo je umetnica praznovala v lanskem letu, v Moderni galeriji posvečajo obsežno pregledno razstavo del.
Na razstavi je predstavljenih 65 slik večjih formatov in 120 risb na papirju. Postavitev zajema vsa glavna slogovna in vsebinska poglavja, ki jih je Metka Krašovec prehodila od začetka ustvarjalne kariere v začetku 70. let do danes.
Od rdečih slik iz sedemdesetih pa do novejših labirintov
Zastopane so t. i. rdeče slike iz obdobja med letoma 1970 in 1979, risbe in slike na papirju iz obdobja nove podobe iz 80. let in neoklasicistične podobe obrazov, ki nastajajo od konca 80. let dalje. Predstavljeno je tudi zadnje obdobje, v katerem se t. i. neoklasicistična manira razvija v slikarstvu in risbi na štuku v svojevrstno ikonografijo angelskih figur v pokrajinah, v labirinte cipres in mediteranskih gajev.
Po besedah umetnice, je rdeče slike intenzivno slikala sedem let in izčrpala to, kar ji je dala rdeča barva. Zatem je začela vključevati druge barve, vendar pa je v določenem trenutku prispela do velike krize. Začela je risati, najprej na majhen format 30 krat 40 centimetrov, in v letu in pol je prišlo na plano vse, kar se je nabralo skozi leta.
Navdih bitja, ki ni iz tega sveta
Z majhnih formatov je nato prešla na večje (3 krat 2 metra), prelomnica pa je bilo potovanje v Peru in srečanje z neko deklico na železniški postaji, ki se ji je zazdela kot "bitje, ki ni iz tega sveta". Podoba, ki je ostala v slikarki po neuspeli fotografiji deklice, je nato generirala sliko Aydeid, za katero se ji je "vsilila" slika Prisotnosti I. Iz te podobe so se nato razvile glave, ki so bile imenovane Prisotnosti, glave so se pozneje začele manjšati, vedno več je bilo krajine, vse do danes, je še povedala.
Bolj tvegano se je ne spreminjati
Umetnica, katere opus je zelo raznolik, sama pravi: "Seveda se človek spreminja skozi čas; četudi ostaneta usmeritev in ideja isti, so poti do realizacije različne. Nove poti se ne bojim, morda je večja bojazen, da ostaneš na stari poti, še vedno, tudi po tem, ko si jo že izčrpal."
"Kadar se pot, po kateri hodim, izčrpa in konča, se znajdem v slepi ulici, dobim občutek zazidanosti ... Takrat je čas, da vzamem v roke kladivo in razbijem zidove, ki so zrasli okoli mene, tako da lahko stopim iz ujetosti, naprej v nekaj, kar me presega," umetničine besede povzema tednik Mladina.
Izbor del in postavitev razstave, ki bo odprta do 29. aprila, sta plod sodelovanja umetnice in kustosinje Martine Vovk. Dela so si v galeriji izposodili iz številnih slovenskih zasebnih in javnih zbirk. Razstavo spremlja katalog z besedili Vovkove, Petje Grafenauer, Miklavža Komelja, Andreja Medveda in Tonka Maroevića. Sklene ga umetničin zapis o njenem življenju.
Večno sledenje lepoti
Metko Krašovec je, kot je povedala pred odprtjem retrospektive, vedno zanimala lepota, lepota kot nekaj, kar je po eni strani nedosegljivo. Lepota kot nekaj, s čimer bi lahko operirala, ne da bi jo to odvedlo v sladkobnost ali v kič, pa ji je vedno predstavljala velik izziv. "Čeprav, če pogledamo slike, je bilo tudi veliko temnih obdobij, ker vse, kar slikam, je iz mojega življenja," poudarja umetnica.
Sama vidi retrospektivo kot prelomnico, ob kateri se vprašaš, kaj zdaj. In če "nisi na platoju, gre navzdol". Zato sočasno v galeriji Equrna razstavlja manjše risbe, da si "tako pomaga". Umetnica o sebi pravi: "Delujem kot motnja. Jaz sem bila vedno motnja, ampak to je moja usoda. Jaz ne morem biti drugačna."
lol