Vaša ocena: 
Ocena 4,6 od 14 glasov
Ocenite to novico!
Prepleteni mitološki liki, dramatični spopad v areni in bik, ki se predaja svojemu poželenju - vse to ujeto z eno najbolj cenjenih likovnih potez 20. stoletja. Razstava Picassovih grafik nocoj odpira svoja vrata.
Potem ko so pretekli teden v Jakopičevi galeriji v Ljubljani odprli razstavo del umetnika Antonija Clavéja, v Mestnem muzeju predstavljajo še grafično umetnost španskega mojstra Pabla Picassa. Pod naslovom razstave Pablo Picasso: Bikoborbe. Mit. Eros., ki bo trajala do 4. aprila, je na ogled približno sto grafičnih del. Ta je za ljubljansko postavitev posodila stara znanka muzeja, Galerija Fetzer iz Nemčije (lani so iz te zbirke prišle grafike Marca Chagalla), in kot je za MMC pojasnil lastnik zbirke Chris Fetzer, se zbiranju Picassovih grafik s soprogo Berni posvečata približno 20 let, v svoji zbirki v mestu Sontheim pa premoreta še približno dodatnih 50 Picassovih del.
Picasso, eden najbolj znanih in cenjenih španskih umetnikov, se je v svojem dolgoletnem ustvarjanju, katerega rezultat je resnično obsežen likovni opus, ukvarjal z različnimi tehnikami in se sprehodil po različnih slogovnih poteh, od klasicizma do kubizma, s katerim sta se v Parizu ukvarjala z Georgesom Braquom, pa vse do značilnega sloga poznejših let, v katerih se je kljub prijateljevanju in bližini z nekaterimi pomembnejšimi umetniškimi skupinami 20. stoletja izogibal neposrednemu uvrščanju v razne šole. Grafiki se je Picasso posvečal med letoma 1904 in 1972, torej tako rekoč vso svojo likovno kariero in tako ta likovni medij sledi skoraj celotnemu Picassovemu slogovnemu razvoju. Z besedami Renéja Hirnerja, zapisanih v razstavnem katalogu, uporaba določene grafične tehnike nikoli ni bila sama sebi namen, temveč vselej poskus, da bi za določene teme uporabil najprimernejši grafični medij.
Od mita do slikarjeve muzePreberite tudi: |
Ducat grafičnih ciklov
Razstavljena dela so predstavljena skozi ducat grafičnih ciklov – ilustracije za Balzacovo Neznano mojstrovino, Ovidove Metamorfoze, slavna Vollardova suita, Francove sanje in laži, Dvanajst pesmi španskega pesnika Luisa de Góngora y Argote, Šest fantastičnih pripovedk Maurica Toesca, La Tauromaquia Pepa Illa, Carmen med vsemi Carmen, Živi pesek Pierra Reverdyja, Izgubljeno telo Aimeja Cesaireja, Čudoviti rogonosec Fernarda Crommelyncka in upodobitve bikoborb. Razstavljenih pa je tudi nekaj posameznih del.
Minotaver kot odraz Picassovega notranjega konflikta
Verjetno ne moremo mimo grafičnega cikla, ki ga stroka uvršča med največje dosežke grafične umetnosti 20. stoletja. Gre za grafične liste, natanko 97 jih je, ki jih je Picasso izdelal med letoma 1930 in 1937 za zbiratelja in trgovca z umetninami Ambroisa Vollarda. V tej najdemo motive, kot so Kiparjev atelje, Rembrandt, Posilstvo, Minotaver in Slepi Minotaver. Kustosinja razstave Metka Simončnič opozarja, da je Minotavra treba razumeti kot Picassov alter ego. Zato tudi ne preseneča, da so ravno grafike tega polbika in polčloveka najbolj ekspresivne. Z njim je umetnik, ki je ravno v času nastanka grafik ljubimkal z mlado Marie-Therese Walter, medtem ko je bil od leta 1918 poročen z Rusinjo Olgo Kokovo, po besedah Reneja Hirnerja upodobil osebni konflikt med nagonsko egoističnim poželenjem in poštenim, civiliziranim obnašanjem.
Picasso – strasten občudovalec bikoborb
Picasso, strasten ljubitelj bikoborb, je leta 1959 izdelal 26 akvatint za la Tauromaquio, posvečeno enemu največjih španskih matadorjev 18. stoletja Pepu Illu. Potem ko je v letih 1815-1816 zgodba navdihnila Francisca Goya, ki je tako prvič upodobil smrt toreadorja in ne smrti bika, se je sredi 20. stoletja knjige Joseja Delgada lotil tudi Picasso. Kako različne so upodobitve iste zgodbe obeh španskih likovnih velikanov. Picasso je izbral bolj prefinjen postopek, ki mu je omogočalo slikanje s čopičem neposredno na bakreno ploščo, s tem pa bolj dinamično, lahkotno potezo. Prizori, ki popeljejo od vstopa v areno do konca bikoborbe, čakanje na dovoljenje predsednika, da sme ubiti bika, in čakajoče mesarje, ki se veselijo, da jim pripeljejo mrtvega bika, so zajeti z visoko stopnjo abstrakcije. To stopnjujejo ostri kontrasti med belo površino in redkimi, a širokimi potezami čopiča.
Oduren diktator Franco, ki ga pokonča bik
Zanimiv je tudi cikel jedkanic, ki upodablja karikature Francovih sanj in laži. Nastala je leto po začetku španske državljanske vojne, Picasso pa je v šestih poljih upodobil pošast, katere zločine končno ustavi bik. Po besedah Metke Simončič je karikature zasnoval kot devet enakih plošč polj, ki se jih je prebiralo kot strip, namenjene pa so bile razrezu na samostojne podobe odurne in groteskne figure diktatorja.
Ženske, ki so zaznamovale življenje Pabla Picassa
Omenimo še podobe ženskih figur, s katerimi je pospremil dvajset pesmi kastiljskega pesnika, živečega v času El Greca in Velazqueza Luisa de Gongora y Argote. Njegovo poezijo je visoko cenil tudi Picasso, ki je na 19 listih upodobil 'pravi kalejdoskop ženskih portretov' med branjem, ličenjem in pisanjem pisem. Gre pravzaprav za ženske, ki jih je Picasso ljubil in občudoval, so njegove sopotnice in njegove muze.
Ob razstavi še filmi, delavnice in še kaj
Še mnogo del bi si zaslužilo dodatno besedo, a še toliko bolj obisk same razstave. Naj dodamo, je razstava prilagojena osebam s posebnimi potrebami, spremlja pa jo bogat spremljevalni program s predavanji, projekcijo filmov, javnimi vodstvi in delavnicami za otroke.
O umetnosti in njenih slogih je res veliko napisanega, mogoče samo moje skrčeno mnenje: Vizualna umetnost, podobno kot filozofija, postavlja vprašanja družbi, znanosti, človeku...družba, znanost, človek pa s svojimi metodami, izkušnjami poskušajo najti odgovore na ta vprašanja.
Umetnost je odsev družbe, njeno ogledalo. Umetniki so tukaj tudi zato, da opozarjajo na probleme v družbi in spodbujajo ljudi, da bi začeli razmišljati o problemih in kasneje tudi nekaj naredili (npr. ekologija, prostitucija, globalizacija, revščina...)
glede slogov pa: Mogoče se nam res zdi, da bi znali slikati kot Picasso, ali pa kot Monet, Rothko, Pollock...a prestavite se v čas pred njimi - bi vam prišlo na mise,l da bi nanesli barve na podlago na tak način? da bi izbrali te motive? Omenjeni umetniki so bili v nečem prvi - zato so tudi šokirali - in to je tudi eden od namena umetnosti - da vzbudi pozornost javnosti.
Pa še nekaj o tistih metuljih - če bi ta sestra bila prva na svetu, ki bi na tak način, v teh barvah, v taki tehniki in sploh prva, ki bi se odločila, da ovekoveči metulje, potem bi gotovo prišla v zgodovino. Tako pa je le ena od mnogih radoživih deklic, ki hrepenijo po živopisanem, srečnem in lahkotnem svetu. Sestra ima veščino, da zna gledati in zna to kar vidi z očmi prenesti na podlago - ko bo znala videti tudi globje, bo vstopala v svet umetnosti. Umetnost je dejanje uma, obrt pa je upravljanje z veščinami. Tukaj ne podcenjujem obrti, želim le izpostaviti, da gre (danes) za dve različni stvari.
Salmiaki, če je zate razlika med Picassovo in risbo tvoje sestre zgolj v ceni, to zelo očitno govori vsaj o velikem pomanjkanju najosnovnejšega vizualnega čuta - npr. metulji tvoje sestre predstavljajo neko všečno površino, ki gledano na hitro, sicer predstavlja metulje, očitno pa risbi primanjkuje strukture, poznavanja anatomije in risarska spretnost, ki bi lahko prepričljivo upodobila predmet svojega zanimanja (in ki je navadno plod velikega talenta in še večjega deleža vsakodnevne vaje).
Picasso pa je bil nedvomno zelo odličen risar, v primerjavi s 'čačkami' bi te verjetno bolj zadovoljila slika, ki jo je naredil pri svojih 15 letih. Če že hočeš vleči neke primerjave. A odličnost njegove risbe je povsem očitna, in ne razumem, kako tega nekateri enostavno ne vidijo.
Važno, da je malomeščansko lepo in 'pobarvano lepo od roba do roba';)))
pa brez zamere
pikamu pa hvala
Šolski primer ki dokazuje da je umetnost kvečjemu filozofija/filozofiranje usmerjeno k temu da ti ferdirbajo kmečko logiko. Predstavljam si da po dolgem in po čez filozofirajo o tejle pipi na kakem slikarskem/umetnostnem inštitutu.
Če mi na akademiji umetnosti dobro plačajo, jim s veseljem odprem obzorje in jih spravim na pravo pot 8)
Vsaka umetnost nastaja v določenem času in prostoru ter jo je nemogoče obravnavati neodvisno od tega. Slikarji v svojem delu iščejo nove tehnike slikanja predvsem zato, da bi bolje predstavili svoje ideje in svoj pogled na čas, v katerem živijo. Podobo npr. španske državljanjske vojne (Picassova Guernica) bi težko naslikali v npr. impresionističnem stilu, ki je "lep" (mojster impresionizma Monet je kupil vilo, si postavil tisti famozni park in ga v nedogled slikal). No, to je bila skrajna primerjava. Tudi druge upodovitve vojne so prej bile upodovitve npr. herojstva in zmagoslavja kot pa upodobitve kaosa, trpljenja, nesmisla. Prav to pa skuša predstaviti Picasso na zgoraj omenjeni sliki.
Likovna umetnost ni samo to, da je nekaj nekomu "lepo", ampak je predvsem upodabljanje idej, simbolov, razmišljanj, itd. Naj poenostavim: metuljčki tvoje sestre so samo lepi metuljčki in nič več. Tale slika, ki ni tehnično čisto nič bolj vredna od sestrine, je pa ena od najboljših in najenostavnejših upodobitev bistva semiotike in strukturalizma, idej, ki sta obrnili na glavo celotno področje družbenih ved. Ali pa poglej npr. Warhola, ki je za mnoge "klasične akademike" ničvreden pop - kako boš pa upodobil bistvo kapitalistične gonje po novem/lepem/instant?
Sorry, preveč sem se že zapletla :)
Mene se da zelo lepo prepričati, če so dobri razlogi, brez skrbi. :P
Sicer pa ne palim 100% na Google finto, je včasih lažje in bolj zanimivo imeti debato o stvareh in vprašati nekoga, kot pa viseti na Googlu. Preferiram stik s človekom, pa čeprav prek kupa kablov. :)
Že davno sem se pa naučil, da prepričanih nima smisla prepričevati. Če bi te res kaj zanimalo, bi si na googlu že davno poiskal vrsto razlag. Tudi z vidika "v čem je razlika med otroško čačko in picassotom". Meni se tu ne da pisariti strokovnih tekstov, ki jih boš - s svojim (ne)znanjem - itak takoj zanikal. Spet brez, da bi si pred tem kar koli pogledal.
Pa brez zamere.
Tudi ne pravim da o umetnosti lahko vsak odloča na podlagi tega koliko mu je slika všeč in to je že napisano zgoraj.
Vsi smo lahko velika imena slikarstva, samo problem je v tem, da so ustvarjeni neki kalupi tega kaj je dobro in kaj ne.
Neki laik bi lahko isto narisal (v navalu inspiracije) kot je narisal Picasso (še enkrat, ne spravljam se na njega, omenjam ga ker je pač članek o njem), pa je še vedno Picassova slika vredna miljone več kot od tega laika. Ali pa recimo otrok v šoli želi nekaj abstraktnega narisati in si vzame za zgled Picassa in nariše obraz, pa eno oko v levem spodnjem kotu, drugo pa v desnem zgornjem pa ga učiteljica skrega da ta slika nima nobenega smisla, če bi jo pa Picasso narisal bi pa že imela ne vem kakšno vrednost.
Ali po tvoje... uničili z nekimi otroškimi čačkami. :) :) :) :) :)
- pojdi na akademijo, se tam prepričaj kaj in kako in šele potem pisari o tem, kaj picasso je oz. kaj ni.
- še najprej pisari, ker pač "o umetnosti pa itak lahko vsak odloča, ker kaj pa je to takega - pogledaš in če ti je všeč, je sigurno OK, če ti pa ni, je pa zanič".
Tvoje ime, tvoja izbira. :-)
Za akademije (ne samo umetniške, tudi igralske recimo itd etc) se mi je zmeraj zdelo, da človekov talent bolj uničijo in se ga trudijo spraviti v neke priznane kalupe kot pa da mu ga pomagajo razvijati ali pa karkoli drugega. Verjetno to za tuje akademije ne velja (čeprou si to težko predstavljam), je bolj letelo na naše...
Imam občutek kot da je zmeraj bilo delo, ki ga je nekdo ustvaril v obdobju trpljenja ali pa s trpljenjem bolj cenjeno in občudovano od tistih, ki so delali z nasmeškom in lahkoto, pa čeprav je bilo (mogoče) bolje narejeno.
Tvoj osebni okus nima nobene zveze z določanjem, kaj umetnost je in kaj ni.
In to, da je Picasso OK, še ne pomeni, da bi ga jaz imel obešenega v dnevni sobi... :)
Dejansko... Če bi bila klasifikacija umetnosti odvisna samo "popular vote-a", čemu obstajajo celi (in tudi dokaj težki) študiji na akademijah? Po celem svetu?
Enak komentar velja tudi za vrsto drugih področij, ne samo za umetnost:
V razmislek vsaj v tej smeri, ker strokovno razlaganje na tem mestu itak ni smiselno.
In kot opozorilo v prehitro sklepanje, češ "Sliko samo pogledaš in če ti je všeč, je to sigurno umetnost, če ti ni, so pa to samo ene brezvezne čačke. Kaj pa je tu tako težkega?".
Tole recimo je ona narisala (ne delam nobene promocije, ker se itak ne ukvarja s tem resno itd etc):
http://img64.imageshack.us/img64/8186/tc
09metulji.jpg
Meni osebno je takšna slika lepša ampak to je že verjetno pač odvisno od sloga in koliko je ta potem drugim ljudem všeč.... in še česa drugega?
Bo vsaj manjša gneča na razstavi... :))))))))))))))))))))))))
Odgovor na vprašanje slehernika, zakaj je Picasso umetnik, ostali pa niso, se skriva v tem stavku: "pa naj tako sliko, kot je npr. prva, nariše tvoja sestra". Pa da vidimo, če bo še vedno tak talent, kot praviš. Da ne bomo izgubljali čas z razlago, kaj je Picasso v umetnosti naredil, čez katere faze vse je šel (tudi čez tisto, kjer je sedaj tvoja sestra - samo, da je bil takrat pač star nekaj čez 10 let), da je prišel do slik, ki jih danes občuduje ves svet.
Scanje po slikah - kolikor vem, je večina "umetnikov", katerih bistvo slike je, da jo narišeš s "scalnico ali svojim lastnim drekom" popularnostno izdihnila v trenutku, ko so se ljudje njihove "scalnice" navadili oz. jih ni več šokirala. Ker vsa "umetnost", ki se skriva v tej "tehniki", je le in samo golo šokiranje. In popolnoma nič več.
Namreč mam sestro, ki riše fenomenalno čudovito in je v primerjavi s skropucali, ki jih je tule na teh slikah videt miljonkrat boljša in se mi je porajalo to vprašanje... :)
Torej večina ''umetnikov'' (sploh recimo tisti abstraktni in podobni) je absolutno overrated? :D
Pri taki umetnosti sta možni dve stvari.
1. Nekdo hoče oprati možgane potencialnim kupcem. Kako gre to?
Pablo P. nariše sliko na nivoju 8 letnega otroka. Pajadaš pa potem poskuša najti kakega idiota s veliko denarja Aka: " This picture is work of art! Worlds most uprecidentet beautiful art! Its worth at least 10 000 000$, but for you only 2 000 000$!!! Bargain of the century " Ta idiot, ki ima toliko denarja da ne ve več na kakšen način bi ga zapravil to kupi. In potem ima to sliko, ki je naslikana na nivoju osemletnika, in si reče: " damn i only got it for 2 000 000$ " in gleda to otroško sliko.
Temu se reče brain washing at its best.
Pri drugi varjanti pa gre za to, da obstajajo "poklicni umetniki, ocenjevalci" ki so razni homoseksualci in drugi freaki narave ki ne znajo misliti s svojo glavo in imajo bujno domišljijo.
recimo: Boš dal svojmu otroku da se poščijo na platno, sam boš dodal še dve kraci s temperami, naštudiraš od Pablota P. potpis in si miljonar. Greš s tem poscanim platnom do kakega akademskega umetnika, receš tole je Pablo P. originale, zate samo 200000$. In sta oba srečna, on je dobil svojega Pablota ti pa 2000000$.
Salmiakki misli s svojo glavo, ne pusti da ti operejo možgane in spoštuj težko zaslužen denar.
da Vinchi ni nikoli "scal na svoje platno".
Verjetno ne razumem umetnosti al kaj, samo to mi res ni blo nikol jasno.. v osnovni šoli pri likovnem, ko nam je učiteljica kazala neko ''umetniško sliko'' ki je bla čisto črna, na desni strani pa ena rumena črta. Kaj je tako posebnega tuki?