Del zbirke Mladena Stropnika. Foto: Galerija Škuc
Del zbirke Mladena Stropnika. Foto: Galerija Škuc
Zbirka kot volja
Zbirka Romana Uranjeka. Foto: K. S.
Zbirka kot volja
Zbirka Zore Stančič. Foto: Galerija Škuc
Zbirka kot volja
Delo, podarjeno Zori Stančič. Foto: K. S.
Zbirka kot volja
Zbirka Lenke Đorojević. Foto: K. S.

Zbirka kot volja je naslov razstave, ki vključuje umetniške zbirke štirih umetnikov: Lenke Đorojević, Mladena Stropnika, Romana Uranjeka in Zore Stančič. Naslov razstave, ki jo je kuriral Vladimir Vidmar, izraža zbirateljevo subjektivno zazrtost v posamezno pridobljeno delo, pa tudi osebno motivacijo lastnika po komunikaciji in izmenjavi del z drugimi avtorji ter po integriranju posameznega tujega dela v imaginarij lastne umetniške prakse.

Đorojević in Stropnik sta predstavnika mlajše generacije, oba pa se lahko pohvalita kot prejemnika nagrade skupine OHO, ki bo čez dobrih štirinajst dni podeljena letos že desetič. Roman Uranjek je član slikarske skupine IRWIN, ene izmed sekcij kolektiva Neue Slowenische Kunst. Prav retrogardna dela IRWIN-ov so tista, ki se na našem trgu (ki je tako majhen, da ga tako rekoč ni) in v tujini med slovenskimi avtorji še najbolje prodajajo, vključena pa so tudi v številne javne zbirke. Temu ne uidejo tudi grafike Zore Stančič, ki se je študijsko izpopolnjevala od Pariza pa vse do ZDA, tam pa so našla prostor tudi nekatera njena dela. V Parizu so vključena v Nacionalni fond sodobnih umetnosti, nedaleč od nas, na Dunaju, pa so del zbirke slovite Albertine.

Razstava je v ljubljanski Galeriji ŠKUC sestavljena iz štirih sklopov, ki v navezavi s štirimi zbiratelji izražajo njihova zbirateljska nagnjena. Pri tem je zanimivo, da se v vlogi zbiratelja najde umetnik, kar pa ni nobena redkost, temveč se redko zgodi zgolj to, da so javnosti poleg njihovih avtorskih del predstavljene še njihove zasebne zbirke drugih umetnikov. Kot zapiše Vidmar, takšno zbirateljstvo pomeni "svojevrstno podvojitev umetnikove vloge v [umetnostnem] sistemu", saj je umetnik prvotno ustvarjalec, kot zbiratelj pa s tem prevzame tudi vlogo drugega člena umetnostnega sveta. Torej tistega, ki se navadno pripiše zainteresiranemu občinstvu, galeristu ali zasebnemu zbiratelju. V tem pogledu je vsaj za Slovenski prostor to vsekakor popolnoma sveža zasnova razstave. Sploh, ker nam avtorjeva izbira del mnogo pove tudi o njegovem lastnem umetniškem ustvarjanju ter percipiranju umetnostnega sveta. Razstava torej ne ponudi le odgovorov na vprašanje, kaj zbirajo nekateri umetniki, temveč predvsem kdo kot umetniki so.

Vsak zbiratelj ima svojo sobo. V vzdolžni, ki podaljšuje vhodno prizorišče, nas na desni pričaka vizualna tapeta z ogromno fotografijo zasebne zbirke Romana Uranjeka. Tej se brez razvidnejših ločnic na steni ter na drugi strani sobe pridružujejo še realna in ne le v objektiv ujeta tuja umetniška dela: skulpture, slike, risbe in izpisane konceptualne izjave. »Paleta« del je impresivna, saj deluje kot kontinuirana umetniška izjava njenega avtorja. Uranjek je kot član IRWINO-ov javnosti znan po apropriaciji simbolike starejše slovenske likovne tradicije. Ti med drugim izhajajo iz religijske umetnosti in snovi impresionistov, kot je na primer lik sejalca, svojo barvno skalo pa najdejo v delih temnega modernizma. Ne preseneča torej, če se med umetnikovo zbirko znajdeta sliki Jožeta Tisnikarja in Janeza Bernika. Pridružujejo pa se jim še vsebinsko popolnoma nasprotna likovna dela: shematizirane risbe, skice kot oris koncepta umetniškega projekta ter abstraktno slikarstvo. Vse našteto najverjetneje izkazuje, da je umetnik likovnosti naklonjen tudi na ravni kompozicije in njene predzgodbe, ter ne le na ravni dela kot izjave ali koncepta. Zanimajo ga številna že kanonizirana dela kot tudi drobne likovne sestavljanke s statusom časopisnih izrezkov. V te intervenira z vsakodnevnim kompozicijskim vnašanjem križa, kar mu zasebno predstavlja predvsem način meditacije. Takšna intervencija je verjetno tudi na razstavi predstavljen poseg v sliko Zorana Hočevarja.

Tudi Lenka Đorojević, še ena izmed zbirateljic in zbirateljev, je umetnica, ki svoja dela nemalokrat ustvarja na predpoziciji že obstoječega tujega dela ali najdenega predmeta. Takšen je njen koledar za leto 2015, ki ne ponuja razporeda dni, temveč izkušnjo fotografske prepletenosti motivov neznanega fotografskega traku. Del zbirke Đorojevićeve vključuje drobne predmete, ki jim ne bi pripisali, da so bili del drugih umetniških inštalacij, prej se zdi, da se sentimentalno povezujejo z vsakdanjikom in poskusu njegovega arhiviranja. Takšnem je že omenjen fotografski filmski trak z razvitimi fotografijami, pridružujejo pa se jim še fragmenti tujih inštalacij, votivna podobica, knjiga umetnika … Ker nemalokrat pripadajo drugemu umetniku, se subjektiven in navidezno sentimentalen odnos umetnice združuje z njenim hkratnim zavedanjem o pretirani fetišizaciji umetniškega dela, ki konceptu ali materiji pripiše preveliko vrednost. Lenka Đorojević z nizanjem takšne zbirke prevprašuje vrednost in trajanje umetniškega dela, motive zbiratelja in vrednote umetnostnega sistema. Ena takšnih vrednosti je enkratnost umetniškega predmeta: s preklapljanjem med koncepti že ustvarjenih del in vključevanjem njihovih komponent je enkratnost manjšega pomena. In ko smo že pri tem ‒ le kaj razpostavljeni zbirki omenjene avtorice še manjka, da bi prav o tej zbirki predmetov lahko govorili kot o novem umetniškem delu?

Tretja zbirka vključuje samo tuje in slovenske ženske avtorice. Mladen Stropnik nemalokrat išče v posamezni avtorski praksi ali poetiki popolnoma netipično ali nepripisljivo stvaritev. Eno takšnih del je kolaž Sanele Jahič, ki jo sicer poznamo po kinetičnih objektih z zajemanjem socialnih tematik. Stropnika tudi v lastni likovni govorici zanimajo drobni odmiki od ustaljenih vzorcev, ki sprožijo nove asociacije. Je pa tudi edini, ki je za predstavitev zbirke v Galeriji ŠKUC izbral dela, ki se predvajajo na zaslonu in preko vinilke ali pa so prostostoječa. Ta velja izpostaviti vsaj glede na druge zbirke, ki so bolj materialne narave, in zato je videti, kot da so takšna dela primernejša za zbiranje. Stropnik temu odkimava. Kot smo izvedeli iz pogovora z avtorjem in kuratorjem, si lasti posnetek, umetniško delo Maje Hodošček, prek podpisane licence, ki mu hkrati dovoljuje še njegovo javno predvajanje. Podobno je z lastninjenima deloma Aleksandre Domanović in Nataše Skušek, v odnosu do svoje zbirke pa Stropnik izpostavlja, da z zbiranjem tujih del poleg izmenjave le-teh spodbuja tudi lastno komunikacijo z drugimi avtorji. Ta mu poleg del prinese še vpogled v njihova mnenja, izkušnje in informacije, pogosto z dopisovanjema, ki spremlja pridobitev posameznega dela. Izmenjava je v tem pogledu izredno dobrodošla; med drugim tudi zato, ker dela brez denarnega plačila vseeno najdejo pot do »razstavnih površin« tujih stanovanj. Ob tem pa postane razvidnejša tudi širša naklonjenost umetninam posameznih avtorjev, kar je za njihove snovalce dobrodošla povratna informacija o kakovosti dela.

Minimalnim komunikacijskim šumom, preobratom ali izjavam likovnih del je prav tako naklonjena Zora Stančič. Zbirka se tesno povezuje z vsebinami, jih umetnica tematizira v svojih grafičnih delih: problematiziranje politike spola in njegove prezentacije ter odmiki od ustaljenih stališč do posameznikove vloge so prav gotovo ena izmed teh tem. Znotraj tega so na raven enakega med drugimi postavljeni tudi kosi velikih umetniških imen, kot so Marina Abramović, Ulay, Louise Boureois in kolektiv Guerilla Girls. V dialogu z drugimi deli umetničine zbirke, torej z deli Mine Fine, Srečka Dragana, Šejle Kalerić, Damiana Kracine … in tudi že omenjenega Mladena Stropnika, tvorijo poenoten niz izjav o problematiki družbenih vlog, o vprašanju predstavitve vsebine ali o umetniku kot avtorici/avtorju in posameznici/ku hkrati.

Prav takšne aktualne vsebine so dodana vrednost razstave, ki kot že omenjeno, prek stališča umetnikov-zbirateljev ponuja tudi vpogled v paralelne prakse zbiranja, umetniški svet posameznega umetnika, načenja pa tudi širšo problematiko snovanja zbirk in razlogov za to. Docela se zlije s prakso slovenskega kulturnega prizorišča, pri čemer bi sklepali, da so zbiralci med umetniki pogosti, splošne govorice pa pravijo, da je zbiralcev vse premalo med tistimi, ki umetnin sami ne ustvarjajo. Eno izmed perečih vprašanj razstave pa je tudi vprašanje o kuriranju potencialno že odbrane in zaokrožene zbirke, če ne že o zbirateljstvu in kuriranju zbirk sodobne umetnosti na splošno.

Kurator z oblikovanjem zbirke in njeno predstavitvijo občinstvu namreč ponuja delen pogled, ki nikakor ne podaja celote, namesto tega pa spodbudi iskanje relacij med posameznimi deli in usmerja branje njihove vsebine. Vidmar se je v vlogi predstavljavca tuje zbirke dobro znašel, saj je posamezno zbirko kuriral s težnjo po izražanju medsebojnih relacij predstavljenih del in zbirateljeve avtorske prakse, o njihovi vlogi znotraj celotnega sklopa lastninjenih tujih del pa se je posvetoval z njihovimi imetniki. Apetit nekaterih obiskovalcev po fešiziranem občudovanju razstavljenih del in primerjanju tržne vrednosti del znotraj zbirk bo zato tokrat težje potešen. Izbor umetniških del iz zbirke umetnikov z asociativnimi in tematskimi relacijami med deli ter v odnosu do lastnika namreč dokazuje, da sta dober zbiratelj in kurator prej usmerjena v vse drugo kot to.

Katarina Stopar

ŠKUC: Zbirka kot volja in predstava
ŠKUC: Zbirka kot volja in predstava