Ob beleženju 40. obletnice Orjune v Trbovljah. Foto: Arhiv RTV SLO
Ob beleženju 40. obletnice Orjune v Trbovljah. Foto: Arhiv RTV SLO

Z razpadom Avstro-Ogrske ob koncu prve svetovne vojne (1918) so v monarhiji živeči jugoslovanski narodi osnovali svojo državo. 29. oktobra 1918 je tako nastala Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki je obsegala slovenske dežele (Kranjsko, dele Štajerske in Koroške brez dela Primorske, ki je pripadel Italiji), Hrvaško s Slavonijo, Dalmacijo z Bokokotorskim zalivom, Bosno in Hercegovino in Vojvodino. Država SHS ni bila mednarodno priznana država in ni bila na strani zmagovalcev I. svetovne vojne, zato je obstajala bojazen, da si bodo zmagovalke vojne (predvsem Italija) poskušale prilastiti njeno ozemlje. V dani situaciji se je Država SHS povezala s Kraljevino Srbijo, ki je bila na strani zmagovalk. 1. decembra 1918 je prišlo do združitve Kraljevine Srbije (v novembru se je že združila s Kraljevino Črno goro, priključena pa so ji bila tudi ozemlja, pridobljena po balkanskih vojnah: Kosovo, Metohija in Vardarska Makedonija) in Države Slovencev, Hrvatov in Srbov v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS).

Plakat
Plakat ljubljanske Orjune Vič - Glince, ki je vabil na slavnostno razvitje prapora. Foto: Arhiv NUK
Stavba nekdanjega sokolskega doma na ljubljanskem Viču, kjer se je odvijalo slavnostno razvitje prapora Orjune.
Stavba nekdanjega sokolskega doma na ljubljanskem Viču, kjer se je odvijalo slavnostno razvitje prapora Orjune. Foto: Rok Omahen
Trbovlje, leta 1964
Trbovlje leta 1964. Foto: Arhiv RTV Slovenija
Trbovlje, leta 1964
Proslava v Trbovljah ob 40-letnici Orjune. Foto: Arhiv RTV Slovenija
Naslovnica časnika Slovenec (2.6.1924).
Naslovnica časnika Slovenec (2. 6. 1924). Foto: Arhiv NUK
Posebna številka časnika Jutro z napačno zapisano letnico izdaje.
Posebna številka časnika Jutro z napačno zapisano letnico izdaje. Foto: Arhiv NUK
O trboveljskih dogodkih je poročal tudi mariborski (nemški) Marburger Zeitung v članku »Pokol v Trbovljah«.
O trboveljskih dogodkih je poročal tudi mariborski (nemški) Marburger Zeitung v članku "Pokol v Trbovljah". Foto: Arhiv NUK
Spominska plošča v Trbovljah, postavljena ob 50. letnici Orjune (1974). Foto: Rok Omahen
Spomenik ob 50. letnici Orjune je delo kiparja Stojana Batiča. Foto: Rok Omahen

Organizacija jugoslovanskih nacionalistov (Organizacija jugoslavenskih nacionalista), s kratico Orjuna, je bila ustanovljena 23. marca 1921 v Splitu. Sprva se je imenovala Jugoslovanska napredna narodna mladina (Jugoslovenska napredna nacionalna omladina – J.N.N.O.), s sprejetjem statuta 1. novembra 1922 pa se je preimenovala v Orjuno. Ustanovljena je bila z namenom braniti ogrožene kraje pred italijanskim iredentizmom, katerega pristaši so si prizadevali za priključitev ozemlja z italijansko narodno manjšino k matični državi. Na ustanovnem sestanku, marca 1921 v Splitu, je sodelovalo 16 članov. Za predsednika je bil izbran Marko Nani, za tajnika Edo Bulat in za blagajnika Dinko Margetić.

Orjunaši so zagovarjali jugoslovanski unitarizem in centralizem ter nasprotovali vsakemu "plemenskemu separatizmu" in internacionalizmu delavskih strank.

V političnem življenju v Kraljevini SHS sta si nasproti stala dva koncepta državne ureditve – centralistični in federalistični. Pristaši Orjune so se zavzemali za centralistično ureditev, pri kateri so upravne, politične in gospodarske funkcije skoncentrirane v glavnem mestu (Beogradu). Koncept jugoslovanskega unitarizma je zavračal kakršne koli nacionalizme s strani t. i. jugoslovanskih plemen, kakor so imenovali Slovence, Hrvate in Srbe. Kraljevina SHS je bila opredeljena kot država enega (jugoslovanskega) naroda, sestavljena iz treh plemen (Srbov, Hrvatov in Slovencev). Makedonci, Črnogorci in Muslimani (kot so imenovali Bošnjake islamske veroizpovedi) niso imeli niti statusa jugoslovanskega plemena. Trojnost države se je kazala tudi v državnem grbu, ki je bil sestavljen iz elementov grbov vseh treh "plemen", in v državni himni, ki so jo sestavljale kitica srbske Bože pravde, hrvaške Lijepa naša domovino in slovenske Naprej zastava slave.

Oblikovanje slovenske Orjune
V Ljubljani je bila Orjuna osnovana v aprilu 1922 kljub nasprotovanju klerikalcev, komunistov, starih liberalcev in državne oblasti. Slovenska Orjuna je svoje delovanje usmerila protikatoliško in protikomunistično, nasprotovala je tudi nemški manjšini. Orjunaši so imeli zaslombo za protikomunistično delovanje v t. i. Obznani – zakonu, ki je prepovedoval javno delovanje Komunistične partije Jugoslavije (KPJ) in vsakršno 'komunistično propagando' do sprejema nove ustave, iz decembra 1920. Največ članov je bilo iz vrst primorskih emigrantov, ki so prebežali iz po vojni zasedenih primorskih krajev v Kraljevino SHS. Med njimi je bil tudi vodja Slovenske Orjune Marko (Ferdo) Kranjc (tudi Kranjec, 1885–1973) iz Ilirske Bistrice. Podružnice organizacije so se izoblikovale v večini večjih krajev ob tedanji jugoslovansko-italijanski meji kot tudi v notranjosti države. Konec leta 1923 je bilo tako v Sloveniji 84 lokalnih organizacij Orjune.

Unitaristične in centralistične sile so kmalu preoblikovale Orjuno v teroristično organizacijo, namenjeno obrambi jugoslovanske države in zatiranju delavskega gibanja, ki je za dosego svojih ciljev neredko uporabila tudi silo. Po načinu svojega delovanja se Orjuna ni dosti razlikovala od italijanskih fašistov.

Teroristična aktivnost
Prvi incident v Sloveniji se je zgodil 17. maja 1922 na skupščini Podpornega društva jugoslovanskih akademikov, kjer je bil med splošnim pretepom izstreljen strel. Naslednji dan je časopis Slovenec poročal o dogodku v članku z naslovom Prvi nastop jugofašistov v Ljubljani:
"Včeraj dopoldne so nastopili v Ljubljani jugofašisti s svojim prvim dejanjem. Na občnem zboru 'Podpornega društva jugoslovanskih akademikov', ki se je vršil v 'Mestnem domu', se je dalmatinski akademik Galzinia med neko načelno debato o izpremembi pravil poslužil samokresa in oddal v dvorani strel, ki bi bil utegnil imeti v še malo bolj napetem položaju za posledico nedogledno prelivanje krvi, ker Dalmatincem, organiziranim pri teroristični organizaciji jugofašistov, se niti ne sanja ne, česa so zmožni Janezi, sinovi kmetskih staršev, kadar se vkljub svoji veliki potrpežljivosti in izredni hladnokrvnosti prepričajo, da ne izda proti teroristični bandi nobeno drugo sredstvo več - kot silen protiudar ..."

V letu 1923 so orjunaši izvedli še nekaj terorističnih akcij na Hrvaškem, naslednji večji incident na območju Slovenije pa se je odvijal v juniju 1924 v Trbovljah.

Spopad med Orjuno in komunisti v Trbovljah
V letih 1923 in 1924 je bilo na novoustanovljenih precej krajevnih organizacij Orjune. V Trbovljah, kot tudi v celotnem Zasavju, orjunaši niso imeli veliko podpore, saj so bili to premogovniški kraji, kjer je bilo prevladujoče delavstvo. Čeprav trboveljska organizacija Orjune še ni pridobila nobenega člana med delavstvom, je za 1. junij 1924 napovedala slovesno razvitje prapora v Trbovljah. Šlo je za odkrito provokacijo jugoslovanskih nacionalistov, ki pa so jo tudi komunisti izkoristili za svojo propagando. Komunisti so se v neoboroženih spopadih z Orjuno spoprijeli že v letu 1923, ko je tudi prišlo do ustanavljanja ilegalnih komunističnih vojaških organizacij - Proletarskih akcijskih čet (PAČ). Te čete so bile slabo oborožene; osnovna oborožitev enot je bilo hladno orožje, pištole, pa tudi ročne bombe. Na drugi strani so bili orjunaši, ki so imeli vladno zaslombo (v Pašić-Pribičevićevi vladi) in so bili dobro oboroženi iz vojaških skladišč.

Komunistična partija Jugoslavije (KPJ) se je na prihod orjunašev pripravljala dober mesec dni. Načrtovali so napad in hiter umik, saj so se zavedali, da ne bodo kos dobro oboroženim orjunašem, podprtim z orožniki. Vodstvo KPJ-ja je želelo na račun spopada z Orjuno pridobiti politične simpatije med ljudstvom.
Tisto nedeljsko jutro, 1. junija 1924, ob deseti uri dopoldne se je okoli 800 oboroženih orjunašev zbralo na trboveljski železniški postaji in skupaj z godbo odkorakalo proti mestu. Ob cesti pred rudarskim domom jih je v zasedi pričakalo 60 do 70 borcev Proletarskih akcijskih čet, ki so vojaško godbo spustili mimo, nato pa napadli zastavonoše in funkcionarje Orjune, na kar so orjunaši odgovorili z ognjem. Po nekajminutni izmenjavi ognja sta streljanje prekinili dve ročni bombi, ki so ju pripadniki PAČ-a vrgli med orjunaše. Spopadajoči strani sta se razmaknili, na mestu eksplozij pa so obležali dva mrtva pripadnika PAČ-a, dva mrtva gledalca ter trije voditelji Orjune. Težje in lažje poškodovanih je bilo še dvajset ljudi. Po prihodu orožnikov so se orjunaši znova zbrali in se odpravili v meščanski del Trbovelj, kjer so razvili svoj prapor. V znak maščevanja so orjunaši orožnikom odvzeli pridržanega rudarja in ga pozneje v kamnolomu usmrtili. Spotoma so vdrli še v rudarski dom in ga zažgali.
Oblasti so v mesto napotile vojsko, ki je do večera že zasedla Trbovlje. V naslednjih dneh so sledile številne aretacije vodilnih članov KPJ-ja, ki so jih pripeljali v celjski zapor, kjer so čakali na sojenje.

Časnik Slovenec je naslednji dan poročal o dogajanju v Trbovljah na naslovnici pod naslovom Krvavi dogodki v Trbovljah.
"Trbovlje, 1. junija (ob 10. uri zvečer). Danes dopoldne ob ¾ 10 je korakalo do 800 Orjunašev iz kolodvora proti Trbovljam, kjer se je imel vršiti razvitje prapora. Ko je sprevod prišel na 'Voda' pred hišo Povše, so bili Orjunaši, ki so mirno korakali, napadeni, in sicer je bila vržena ali iz strehe ali iz okna bomba, ki so jo vrgli komunisti. Obenem so padli tudi streli. Razvil se je pravi boj, v katerem je padlo z obeh strani do 50 strelov. Ranjenih je bilo okoli 20, mrtvih pa ob 15. uri 15 minut 2 Orjunaša in 2 civilista. Na transportu na kolodvor je pa umrl težko ranjeni član Orjune, Franc Šlajpah, farmacevt v Ljubljani. Zvečer je bilo naštetih vsega skupaj 24 ranjenih in 7 mrtvih. Tekom noči pa bosta najbrže umrla še dva, Ob 5. uri popoldne se je odpeljala Orjuna v Ljubljano, ob ½ 8. uri pa na Zagreb in Maribor. Popoldne je bil ustreljen od petih talcev, ki jih je Orjuna vzela, neki Fakin iz Zagorja, in sicer pri občinskem kamnolomu. Ob ¾ na 1 pa je bil javljen požar Rudarskega doma, ki je last komunistov in je vse pogorelo, kar je lesenega. Delavci so izjavili, da je prišlo sedem Orjunašev, ki so polili tla s petrolejem. Ob ½ 9. uri je prišel v Trbovlje veliki župan, ki je izdal poklicnemu vojaštvu in orožništvu varnostne odredbe. Ob 6. uri je moralo biti v Trbovljah vse zaprto."

Časnik Jutro je ob trboveljskih dogodkih izdal posebno številko, posvečeno samo spopadom med Orjuno in komunisti. Verjetno v naglici se jim je pripetila tiskarska napaka pri datumu – namesto 2. junij 1924 so zapisali 2. junij 1923.
"Na orjunaško slavnost so prišli nacijonalisti iz vse Slovenije in četa 50 mož iz Zagreba, na čelu jim oblastni čelnik Berislav Andjelinovič. Zagrebčani in Orjunaši iz Posavja ter iz bivše Štajerske so se pripeljali z vlakom ob pol 9. Par minut za njimi so prišli Ljubljančani in udeleženci iz ostale Kranjske. Po kratkem pozdravu predsednika domače Orjune, se je formiral pred kolodvorom veličasten sprevod, ki je krenil nato proti Trbovljam. Otvorila ga je godba Dravske divizije, nakar so sledili praporščaki z zastavami, skupno okrog 20, nato pa oblastni odbor za Slovenijo z zagrebškim odposlancem Andjelinovičem. V tej skupini so bili med drugimi tudi oblastni predsednik inž. Ferdo Kranjec, oblastni čelnik Stanko Žnidaršič, njegov namestnik Žarko Boltavzar in prvi tajnik oblastnega odbora France Šlajpah. Njim sta sledili najprej dve močni četi Orjunašev v kroju, zagrebška četa z lastno zastavo, nato pa dolga vrsta Orjunašev ln Orjunašic v civilnih oblekah. Skupno je bilo v sprevodu okrog tisoč ljudi. Ob cesti so stale pogoste skupine ljudi, ki so nacionaliste iskreno pozdravljale. Z mnogih hiš so jih obmetavali tudi s cvetjem. Nikjer ni bilo opaziti kakega sovraštva in zdelo se je že, da so se komunisti vendar izpametovali in da ne bodo izzivali spopadov …"

"Tragični dogodek se je zgodil pri kavarni Povše, oziroma kinu. Tam je bilo zbrano okoli 150 rudarjev, ki so čakali na sprevod Orjune. Sprevod je prišel okoli pol 11 po cesti, vojaška godba ni igrala, ljudje so se umaknili, da gre sprevod mimo. Ker je tam cesta zelo ozka, je nastala velika gnječa, zlasti ker je tam še plot in pelje le ena ozka steza k rudarskemu domu. Gnječa je narastla, ko je prišla mimo široka vrsta Orjunašev s prapori, tako da sta prišli obe strani medseboj v najtesnejši stik. Čuli so se zdajci vzkliki 'Doli Orjuna!', 'Fej Orjuna!' itd., naslednji dogodki pa so se zvrstili s tako bliskovito naglico, da jih ni mogoče opisati v njihovem dejanskem razvoju. Videl sem pa, da se je en prapor Orjune nagnil, oziroma padal. Zdajci se je otvoril ogenj iz revolverjev, padli so Orjunaši in rudarji, med prvimi pri praporu rudar Zupan, ki je bil precej mrtev. Vse je prišlo iznenada in ves boj ni trajal več kot 10 minut. Nastala je strahovita panika, ljudje so bežali, žene jokale in kričale. Poka iz granate je slišal očividec oddaleč med tem 10 minut trajajočem boju dva nekako v sredi bitke. Nato so se Orjunaši podali v Trbovlje in se vrnili okoli poldne. Za maščevanje je zažgala skupina Orjune Rudarski dom."

Zakon za vse ali za nobenega! (Slovenec, 5. junij 1924)
"Aretacije radi trboveljskih dogodkov so se izvršile med trboveljskimi rudarji in se nadaljujejo. Pokolja v Trbovljah se je pa udeležilo tudi do 800 orjunašev, ki so izzivali z orožjem, oddali med delavstvo prve strele in na nečloveški način usmrtili nedolžno žrtev nesrečnega Fakina v trboveljskem kamnolomu. Doslej še nismo slišali, da bi oblast tudi kakega člana `Orjune´ aretirala. Mi pravimo: Vse krivce pred sodišče, vse resnične krivce, pa tudi vse!"

Kaj pravi orožnik iz Trbovelj? (Slovenec, 6. junij 1924)
"Vaše poročilo v 'Slovencu' glede krvavega trboveljskega dogodka je do pičice istinito, akoravno dnevnik 'Jutro' vas postavlja na laž. Da sta bili obe stranki oboroženi in pripravljeni na eventuelni napad, da se ga odbije - to je jasno. Gre namreč za povzročitelja tega dogodka. Povzročitelj je pa tista stranka, od katere je padel prvi strel. Prvi strel je padel od zastavanoše Orjune na Fritza, ko je hotel njemu zastavo ugrabiti. Za ta čin bi se Fritzu lahko dala klofuta, a ne strel in bi vse mirno poteklo. Kakor sem že zgoraj omenil, da je vaše poročilo istinito, ne bom o dogodku podrobneje razpravljal. Resničnost priobčila priznajo tudi sami orjunaši. To je pa tudi tembolj verjetno, ker kjer je že orjuna nastopila, povsod je tekla kri. Sedaj gre le za zakonito postopanje napram vsem morilcem, da bi ne bilo kake izjeme pred zakonom. Od delavcev so vse aretirali in izročili sodišču, dasiravno se nobenemu še ni nič krivičnega dokazalo. Orjunaši so pa prosti, napram katerim je že več dokazilnega materijala, kakor napram komunistom in kljub temu ni izdanega še nikakega ukaza ali poziva, da se polove in zapro. Če bo pa orožništvo na sum in delne dokaze kar iz lastnega nagiba kakega orjunaša aretiralo - si takoj nakoplje sebi zlo. Prosim, gospod urednik, naj se vaši poslanci zanimajo za potek preiskave in naj takoj pritisnejo na drž. pravdnika v Celju, da izda poziv, da se vsi sumljivi orjunaši aretirajo, sicer da se uvede torej tudi zanje isto postopanje kakor napram komunistom."

Poročevalec časnika Slovenec (objavljeno 5. junija 1924) je obiskal ranjence, ki so se zdravili na kirurškem oddelku ljubljanske bolnišnice. Tukaj je zgodba enega izmed njih:
"… Mož je povedal tako: V nedeljo sem šel obiskat svojega očeta. Spotoma sem se ustavil v gostilni pri 'Volkarju', kjer sem si naročil pivo. Naenkrat se zaslišijo v daljavi zvoki vesele koračnice. To je zvabilo mnogo ljudi iz gostilne. Med zadnjimi sem šel tudi jaz, da vidim, kaj je. Skozi gnečo sem počasi prišel v bližino kina. Godba je v tem trenutku znova zaigrala, istočasno pa so ljudje začeli klicati "Dol z Orjuno". Vzpel sem se, da vidim preko množice natančnejše, kaj se godi. Pri tej priliki sem videl na lastne oči, da korakajo po sredi pota Orjunci z dvignjenimi repetirkami. Naenkrat so se Orjunci postavili v bojni red in padli so prvi streli. Odkod so padli, ne vem. Jaz sem se hotel umakniti. Tedaj pa sem začutil bolečino. Bil sem že zadet. Zlezel sem nato za neko hišo v senco. Tam sem še hotel pobrati neko staro žensko, ki je ležala na tleh s prestreljenimi prsi (tudi ta ženska leži v ljubljanski bolnišnici). Bil pa sem že prešibek, da bi ji mogel pomagati. Plazil sem se ob zidu dalje. Takrat sem videl tega-le svojega tovariša tukaj - pokaže mi mladega fanta, ki sedi na robu postelje -, ki se je plazil mimo mene. Naprosil sem ga, naj pove doma, da sem ranjen. On mi je odgovoril: "Tudi jaz sem jo že dobil." Vsled utrujenosti sem legel nekoliko na tla, da se oddahnem. Pa mera menda že še ni bila dovolj polna. Mimo sta prišla dva uniformirana Orjunca, od katerih je eden name zavpil: "Koji si?" Odgovoril nisem nič. Pa pristopi še en civilno oblečen orjunaš iz Zagorja, ki ga dobro poznam. V roki je vihtel debelo gorjačo in mi grozil: "Zdaj imaš, hudič, sedaj si jo dobil, sedaj imaš dosti. Za danes ti še prizanesemo." Drug uniformiranec je videl tedaj, da sem ranjen in je dvignjeno repetirko spustil ob bok. Tako sem ležal kakšne pol ure, dokler me nista pobrala dva trboveljska delavca ter me odnesla do bolnice. Pomagal jima ni nihče. Iz bolnice so me odpeljali okoli ene ure popoldne na navadnem vozu brez vsake odeje ali zglavja na železniško postajo. Položili so me na klop v čakalnici. Na postaji me je našla tudi moja sestra, in še nekaj znank, ki so bile zvedele za mojo nesrečo. Kasneje so prišli na postajo tudi moj brat in moja žena. Ko sem ležal v čakalnici, obdan od svojih sorodnikov, so je nam približal neki civilist z orjunskim znakom in dejal: "Ubijte ga, če je komunist!" Pa je prišel vlak in so me odnesli na peron. Gnječa je bila velikanska. Orjunci so se prerekali z železničarji, nekje zadaj je padlo tudi nekaj strelov. Na vlak me niso mogli spraviti. Prepeljali so me vsled tega na kolodvorsko restavracijo, kjer je prosila moja žena, če bi bilo mogoče dobiti posteljo vsaj začasno, dokler me ne preneso peš preko hriba domov ali pa prepeljejo v Ljubljano. Gospodar je moji prošnji ustregel. Po večurnem čakanju sem se odpeljal v Ljubljano v bolnišnico …"

Več zgodb lahko preberete v časniku Slovenec, 5. junij 1924. Dostopno tudi v elektronski obliki.

Spopad komunistov in orjunašev ter posledično dogajanje v Trbovljah je oslabilo obe strani. Orjuna se je še dodatno očrnila v očeh ljudi, KPJ pa je bil oslabljen zaradi aretacije skoraj celotnega partijskega vodstva. Dodatno oslabitev je predstavljalo sprejetje tako imenovane male Obznane (12. julija 1924), s katero je Pašić-Pribičevićeva vlada razpustila vse delavske organizacije.

Zaton Organizacije jugoslovanskih nacionalistov
Na območju ljubljanske oblasti je bila Orjuna razpuščena junija 1926. Generalno pa je bila organizacija razpuščena s proglasitvijo diktature (t. i. šestojanuarska diktatura) kralja Aleksandra I. Karađorđevića, 6. januarja 1929. Z diktaturo je kralj Aleksander razveljavil vidovdansko ustavo iz leta 1921 in razpustil parlament. Kraljevina SHS se je preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo.


Oglejte si tudi reportažo, ki je nastala ob 40. obletnici Orjune. Na posnetku lahko vidimo središče Trbovelj, kot je bilo pred slabega pol stoletja. Obletnica sovpada s polaganjem temeljnega kamna za novo termoelektrarno v Trbovljah, na katerem so bili prisotni številni takratni politiki, med njimi tudi Miha Marinko, Lidija Šentjurc, Boris Kraigher, Luka Leskošek, Vida Tomšič in drugi. Reportaža je bila prvič objavljena 1. junija 1964 v oddaji TV Obzornik.
Devet let po polaganju temeljnega kamna so ob Termoelektrarni Trbovlje zgradili nov dimnik. V oddaji TV Obzornik iz dne 5. november 1975 je bil prvič prikazan pogled z novega dimnika na dolino, termoelektrarno s starim dimnikom in reko Savo. Oba posnetka sta nema.
Rok Omahen

Z razpadom Avstro-Ogrske ob koncu prve svetovne vojne (1918) so v monarhiji živeči jugoslovanski narodi osnovali svojo državo. 29. oktobra 1918 je tako nastala Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki je obsegala slovenske dežele (Kranjsko, dele Štajerske in Koroške brez dela Primorske, ki je pripadel Italiji), Hrvaško s Slavonijo, Dalmacijo z Bokokotorskim zalivom, Bosno in Hercegovino in Vojvodino. Država SHS ni bila mednarodno priznana država in ni bila na strani zmagovalcev I. svetovne vojne, zato je obstajala bojazen, da si bodo zmagovalke vojne (predvsem Italija) poskušale prilastiti njeno ozemlje. V dani situaciji se je Država SHS povezala s Kraljevino Srbijo, ki je bila na strani zmagovalk. 1. decembra 1918 je prišlo do združitve Kraljevine Srbije (v novembru se je že združila s Kraljevino Črno goro, priključena pa so ji bila tudi ozemlja, pridobljena po balkanskih vojnah: Kosovo, Metohija in Vardarska Makedonija) in Države Slovencev, Hrvatov in Srbov v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS).

Reportaža iz Trbovelj ob 40-letnici Orjune, 1964
Razgled z vrha dimnika TET, 1975
Reportaža iz Trbovelj ob 40-letnici Orjune, 1964
Razgled z vrha dimnika TET, 1975