Zadnja večerja, ki jo je Tintoretto naslikal za cerkev San Giorgio Maggiore, velja za zadnje nedvomno Tintorettovo delo. Foto:
Zadnja večerja, ki jo je Tintoretto naslikal za cerkev San Giorgio Maggiore, velja za zadnje nedvomno Tintorettovo delo. Foto:
Tintoretto: Svatba v Kani
Tudi na prizoru svatbe v Kani je Tintoretto svate razporedil ob mizo, ki se dramatično poglablja v prostor, čisto na konec mize pa je pomaknjen Kristus.

Če je 12 apostolov pri Leonardu simetrično razporejenih v štiri skupine po tri figure, med katerimi sedi v sredini najpomembnejša oseba evangelijskega dogodka, Jezus. Renesančni mojster je v milanski cerkvi Santa Maria della Grazia naslikal pregledno in jasno kompozicijo podobe, kjer ni prostora za odvečne detajle, ampak najdemo le 13 oseb, ki so prisostvovale dogodku.

Povsem drugačna je upodobitev istega motiva na delu, ki ga je Jacopo Tintoretto (1518-1594) naslikal med letoma 1592 in 1594. Zaradi številnih figur je na hiter pogled motiv težje berljiv, ko pa vendarle ugotovimo, kateri dogodek se odvija pred nami, pa moramo precej napeti oči, da najdemo Jezusovo figuro. Ta ne sedi več v sredini kompozicije, ampak je potisnjen skoraj povsem v ozadje diagonalno postavljene mize, od preostalih apostolov pa ga še vedno loči žareči sij. Neobičajna je že sama postavitev mize, ki ni vzporedna s slikovno ploskvijo, ampak s svojo diagonalo dodatno prispeva k dramatičnemu poudarku upodobitve.

Figure apostolov niso več razporejene v urejene in premišljene trikotne skupine, ampak so bolj svobodno razporejene ob mizi in med seboj zatopljene v pogovore. Upodobitev ni več osredotočena zgolj na apostole in Kristusa, ampak je soba polna žanrskih podob dekel in hlapcev, ki so pripravili pogostitev.

Nova pravila manieristične umetnosti
Umetnost Tintoreta, ki je v svojem slikarstvu težil k združenju Tizianove barve in Michelangelove risbe, zaznamujejo dinamičnost in skoraj razpršene kompozicije, kjer ima trenutni postopek imaginacije prednost pred postopkom intelekta. Pomemben ton daje Zadnji večerji, ki jo je Tintoretto izdelal za beneško cerkev San Giorgio Maggiore, tudi svetloba, ki osvetljuje dogodek iz dveh virov. Prvi, naravni, vir prihaja od oljenke nad mizo, še svetlejši pa je nadnaravni sij, ki ga oddajajo skoraj prosojni angeli. Ti se v skupini dramatično spuščajo proti dogodku in predstavljajo nekakšen mistični kontrast žanrskemu dogajanju na desni strani in v ozadju slike.

Lahko se zgodi, da bi se zdela Leonardu Tintorettova slika nerazumljiva, preveč natlačena in dramatična, saj je bil to čas, ko so se renesančna pravila stopnjevala v manierizem, za katerim se je na obzorju že kazala patetičnost in čustvenost baroka.

Maja Kač