Razglednice preteklosti
Zalla Zarana, Rozalija Sršen, slovenska filmska igralka v Hoolywoodu. Foto: Jože Žnidaršič/Arhiv avtorja
Zala z ljubljenčkoma.
Zalla z ljubljenčkoma. Foto: Jože Žnidaršič/Arhiv avtorja
Kolaž Zalinih filmskih vlog.
Kolaž Zallinih filmskih vlog. Foto: Revija Žena in dom/arhiv avtorja
Igralka Zalla Zarana, risal Božidar Jakac leta 1929
Igralka Zalla Zarana, risal Božidar Jakac leta 1929. Foto: Arhiv NUK
Snemalec Jože Žnidraršič, risal Božidar Jakac, 1929
Snemalec Jože Žnidraršič, risal Božidar Jakac leta 1929. Foto: Arhiv NUK
Razglednica,ki so jo Jože, Zala in Božidar novembra 1929 poslali v Ljubljano.
Razglednica, ki so jo Jože, Zalla in Božidar novembra 1929 poslali v Ljubljano. Foto: Arhiv avtorja
Krila
S prvim oskarjem nagrajeni film Wings (Krila), v katerem je igrala tudi Zalla Zarana. Na fotografiji pa Gary Cooper, Richard Arlen in Charles Rogers - Buddy. Foto: IMDb

Dodaj v

Filmska pot Zalle Zarana – kako je Hollywood odkril Rozalijo Sršen iz Dolenjske?

O manj znani slovenski pionirki filmske umetnosti
20. oktober 2018 ob 15:37
Ljubljana - MMC RTV SLO

Več kot devet desetletij je minilo od tedaj, kar so v velikem hollywoodskem studiu družbe Universal nekega večera snemali prizor za film Butterflies In the Rain (Metuljčki v dežju).

Režiser Edward Sloman, si je zamislil majhen starodavni trg v južni Španiji, koder so domačini praznovali god svojega farnega zavetnika. Bilo je sila živahno, vse polno prepevanja in vriskanja. In ker smo v Španij, je bil obvezen tudi temperamentni ples. Sloman si je za to vlogo izbral brhko dekle, ki je pokazalo, da je prava mojstrica svojega poklica. Prifrčala je izza ozadja in se pogumno postavila pred ploskajočo množico. Godba je zaigrala in takoj zatem je že zafrfotalo široko svileno krilo ognjevite señorite. Mlada Carmen se je predala plesnemu vrtincu, ki ga je še podkrepila s šklepetanjem kastanjet, ki so jih drobili njeni prstki. Množica je bila navdušena, vik in krik sta se razlegla po prizorišču, burno ploskanje pa je še poudarilo stopinje izurjene plesalke.

Jože iz dežele Kranjske
Prizor je uspel. Bilo je točno tako, kot si je zamislil režiser. In ker so bili igralci že utrujeni, jim je predlagal, da odidejo na večerjo. Pred dvorano so že čakali avtomobili, ki so jih odpeljali v slab kilometer oddaljeno studijsko restavracijo, kjer sta se zvezdi nemega filma, slavna Laura La Plante in nič manj pomembni James Kirkwood, skupaj z režiserjem in pomočniki okrepčala za nadaljnje snemanje.

Pomožno osebje pa je moralo še pospraviti za prejšnjimi prizori in čakati, da se pomembneži vrnejo s polnočnega obeda. Med tistimi, ki so kamere premaknili v varnejše kote, da jim kdo v času, ko si bodo še sami privoščili kaj za pod zob, ne bi česa polomil, je bil tudi, glej ga no, Slovenec, Jože Žnidaršič. Doma iz dežele Kranjske. Bil je snemalec pravkar uspelega prizora. "Kamerist", kot so takim možem pravili v tedanjih časih.

V Ameriko jo je skupaj s prijateljem Vilkom Žebretom popihal že leta 1911 in se najprej usmeril v Mehiko. Po obdobju pustolovščin se je ustalil v Kaliforniji, ker je tedaj, leta 1926, pri Universalu deloval kot snemalec in igralec. Tudi on je bil navdušen nad plesanjem živahne señorite, še bolj pa je segla v oko njegovemu ameriškemu prijatelju Freddieju Eldredgeu, ki je upravljal drugo kamero. Ta mu je namignil: "Oj, dečko, ali ni to prava breskvica? ... Ti, ki znaš špansko, se moraš z njo na vsak način seznaniti ... Ta nam nikakor ne sme uiti!"

Veliko presenečenje
Po večerji se je snemanje nadaljevalo. A kmalu je spet nastopil čas za odmor in Jože je sklenil poiskati špansko lepotico. Res jo je našel in začel pogovor v "njeni govorici": "Gospodična, plesali ste božansko! Čestitam vam iz dna svojega srca." Ona pa se mu samo nasmeji in ne nakloni nobenega odgovora. Jože nadaljuje po špansko: "Oprostite moji radovednosti, lepo prosim, ali ste morda Španka, ali Mehičanka, ali morda iz Južne Amerike?"
Dekle tokrat odgovori, a po angleško: "Žal mi je gospod, a špansko ne znam."
Zdaj pa v tem jeziku nadaljuje tudi Jože: "Kje pa je vaša domovina?"
"Iz Evrope sem," odvrne plesalka. "Morda Nemka?" je radoveden Jože.
"Nisem, iz prejšnje Avstrije sem," razodene lepotica. "Od severa ali juga?" dalje vrta Jože. "Iz Kranjske, gospod," se glasi odgovor.
"Strela božja! Kaj slišim!" si misli Jože in razburjeno vzklikne v slovenščini: "Pa menda vendar ne Slovenka?" Zdaj pa presenečeno zakliče v slovenščini: "Sem, prav ste uganili. Kaj ste vi tudi?"
Jože se ji brž predstavi in tedaj mu ona pravi: "Me prav prisrčno veseli! Zala Zaranova sem ..."

Zgodba dolenjskega dekleta
Rozalija Sršen, ki so jo domači klicali za Zalko, je bila rojena 16. julija 1897 v Žužemberku. Oče Matija je bil davčni uradnik in so ga kmalu zatem premestili v Vipavo, ki je tedaj spadala še pod deželo Kranjsko. Tam je deklica preživela otroštvo in prva tri leta ljudske šole. Potem je bil oče zopet premeščen in je z ženo, sinom in tremi hčerkami pristal v Ljubljani.

Iz slovenske prestolnice je Rozalijo pot vodila čez lužo, kjer je v San Franciscu, v zvezni državi Kaliforniji, živela njena teta. Tjakaj se je preselila le nekaj mesecev, preden je julija 1914 izbruhnila prva svetovana vojna. Domači so se potem spet selili, tokrat v Kranj, ona pa se je ustalila v Ameriki.

Rozalija se kot šestnajstletnica še ni izučila nobenega poklica, angleščine pa tudi ni obvladala, zato je v Ameriki najprej hodila v večerno šolo in se učila tipkanja in knjigovodstva, da bi se usposobila za delo v trgovini. Vendar pa je ta posel ni prav nič zanimal. Vedno bolj se je ogrevala za gledališče in film, za "movies", prve gibljive slike. Ko je prekoračila dvajsetletnico, je proti koncu leta 1917 v spremstvu nemške prijateljice Isabelle Grenner pobegnila v Los Angeles, dobrih 600 kilometrov južno od kraja svojega bivanja, že tedaj središče ameriške filmske industrije.

Prvi filmski koraki
Ob prihodu v Hollywood je bila Sršenova Zalka v dokaj slabem položaju. Brez znanstev, brez dokončane poklicne izobrazbe in tudi brez denarnih sredstev.

Dan za dnem je romala od vrat do vrat, od studia do studia, od enega filmskega agenta ali izbiralca vlog do drugega. Vendar ni imela sreče. Po dolgem času brezuspešnega iskanja je dobila vlogo v studiu Thomasa H. Inceja. Zaigrala je plesalko, ki zabava rudokope v Aljaski.

Med njene prve filme prištevajo The Flame of the Yukon (Plamen iz Yukona – Plamen je ime protagonistke filma, ki je plesalka) iz leta 1917. Med snemanjem je bil slučajno prisoten režiser Victor Schertzinger, ki je ravno tedaj snemal film The Underworld Girl (Dekle z nižin). Njeno izvajanje mu je bilo tako všeč, da jo je povabil še k svojemu filmu.

Delo je steklo
Tako so začetna snemanja Zalko privedla v svet ameriških filmarjev. Eden od režiserjev je z njo naredil nekaj poskusnih posnetkov za svoje "kavbojske" filme. Žal pa ni znala jahati in tako ni postala zvezda zahodnjaških filmov, ki so jim že zgodaj rekli vesterni.

Se je pa zato izkazala drugje. Znani pionir ameriškega filma Mack Sennet jo je namreč sprejel med svoje "bathing beauties" (kopalne lepotice). Zanj je denimo zaigrala v filmu Cuppid's Day Off (Konec dneva zaljubljenosti) leta 1919, kjer je blestel Ben Turpin, znan kot zvezdnik burlesknih filmov.

V Evropi se je medtem končevala prva svetovna vojna, v katero so se zadnji čas vključili tudi Američani. Po vojni je po vsem svetu izbruhnila nevarna bolezen, španska bolezen, ki je pokončala več ljudi, kot jih je prej padlo na bojnih poljih. Zbolela je tudi Zalka, ravno ko je snemala vestern, v katerem je igrala Indijanko iz plemena Apačev.

Spet doma in spet v Ameriki
Zalka Sršenova se je v letu 1919 nekako opomogla od hude bolezni, vendar pa so ji zdravniki svetovali spremembo okolice in zraka. Tako se je leta 1920 vrnila v domovino. Prebivala je v Kranju in Ljubljani. Ko si je nekoliko opomogla, jo je gnalo dalje. Najprej za nekaj časa na Dunaj, potem pa še v Prago in Berlin. Na koncu se je odločila za vrnitev v Kalifornijo in Hollywood.

Leta prvih uspehov
Po vrnitvi v novo domovino je Zalka najprej pozirala kot manekenka pri velikem dnevniku Los Angeles Examiner, bila pa je tudi model slikarjem za ilustracije raznih knjig. Potem so jo spet pritegnili filmarji; najprej pri družbi Doubleday Productions, potem pa še drugje. Vmes si je tudi spremenila ime. Po materi Rozaliji, ki se je kot dekle pisala Zoran. Iz Rozalije Sršen je tako nastala Zala Zorana, večinoma pa Zalla Zarana. Ker je, kot sama pravi, izgovor njenega imena "silno nagajal vsem drugorodcem".

Učila se je tudi jahati in tako dobila možnost pri najpogostejših tematikah ameriške zgodovine. Leta 1922 je zaigrala v vesternih – bila je Carmencita v Silver spurs (Srebrne ostroge), v Back Fire (Povratni strel) pa nastopila kot Juanita Rollins.

Leto 1923 ji je prineslo že eno od treh vodilnih vlog v serijskem filmu Wheel of Fortune (Kolo sreče), ki ga je pod režiserjem Lesliejem T. Peacockom snemala za H. Robertson Productions.

Opazil jo je pravi
Zalka je s svojimi vlogami vzbudila nemajhno pozornost in povabili so jo tudi k sodelovanju pri novi čikaški filmski družbi Reality Film Co. Na voljo so imeli osemdeset kandidatk, vendar so prav njo izbrali za glavno zvezdnico njihovih bodočih filmov. Žal je družba propadla, preden je sploh lahko zaživela.

Zalka se je zato preselila k losangeleškem gledališču Morosco. Ko je z manjšo vlogo nastopila v igri The Open Gate (Odprta vrata), je bil pri predstavi navzoč tudi slavni ameriški avstrijski izseljenec, režiser, igralec, scenarist in producent Erich von Stroheim, ki je ravno izbiral igralce za svoj film Merry Widow (Vesela vdova). Motiv je bil znan iz operete Franza Leharja Vesela vdova (Lustige Witwe), ki je bila prvič uprizorjena na Dunaju leta 1905. Stroheim je kot Avstrijec delo dobro poznal in ga želel prirediti še za filmsko različico z razkošjem in zvezdniškimi igralci. Takrat je snemal za pomembno družbo Metro-Goldwyn-Mayer.

Sršenovi Zalki je namenil vlogo Frenchie Christine, pri kateri se je dobro odrezala. Žal pa so zaradi prevelike dolžine za ameriški trg odrezali veliko prizorov, v katerih je nastopala prav naša Zala. So jih pa zato več pustili pri evropski različici.

Zala je potem v letu 1925 kot Zetta nastopila še v filmu The Lady Who Lied (Gospa, ki je lagala).

Leto 1926 so jo videli v že omenjenih Butterflies In The Rain (Metuljčki v dežju) ter v filmih Yokel (Butec), kjer je igrala Cleopatro v Lightnin' Wins (Vroče zmage), kjer je cvetela kot Mazie La Fere. V tem zadnjem filmu je zaigrala skupaj z mladim obetavnim igralcem Garyjem Cooperjem, ki je komaj leto poprej stopil na filmsko pot. (Pri nas je še posebno znan po uspešnicah Točno opoldne (High Noon) z Grace Kelly, Komu zvoni (For Whom The Bells Tolls) z Ingrid Bergman in Drevo za obešanje (The Hanging Tree) z nepozabno Mario Schell).

Wings ali krila
Dvajseta leta Američanom prinesla kopico spominov na minulo svetovno vojno. Posebni junaki tega časa so bili njihovi letalci, ki so se že zgodaj kot prostovoljci, še preden je Amerika stopila v vojno, podali v Evropo. Ni čudno, da so potem doživeli tudi zgodnjo upodobitev po filmski plati. Družba Paramount je tako leta 1927 pripravila veliko epopejo z zvezdnikoma Charlesom Rodgersom - Buddyjem in Richardom Arlenom. Predstavljala sta junaka, ameriška pilota v bojnem metežu prve svetovne vojne, ki sta oba zaljubljena v isto dekle. Eden od njiju je potem ujet, a Nemcem pobegne z njihovim letalom ter se usmeri domov proti zavezniškim položajem. Ravno tisti čas pa na nebu patruljira njegov prijatelj, ki meni, da ima pred seboj nemškega letalca. S spretnim manevrom sestreli "sovražnika", ki strmoglavi. Ko pa potem vznesen pristane ob nesrečniku, z grozo ugotovi, da je dejansko smrtno ranil svojega prijatelja. Ta mu izdihne pred očmi. Ganljiva zgodba se je izdatno priljubila obiskovalcem ameriških dvoran. Film pa je prejel kar dva oskarja. Bil je prvi v zgodovini podeljevanja teh nagrad in edini izmed filmov neme dobe.

V Krilih sta znova skupaj zaigrala tudi Gary Cooper in slovenska Zalla Zorana. Obema so sicer namenili le stranski vlogi, pa vendar je to pomenilo dobro stopničko za njuno nadaljnjo kariero. Posebno za Zalo je bila velika čast, da je bila izbrana med glavnimi za ta veliki filmski podvig, pri katerem je sodelovalo 3.500 pehotnih vojakov in več kot 300 letalcev. Režiser tega več kot dve uri dolgega filma je bil William A. Wellmann, ki se je med vojno tudi sam izkazal kot ameriški letalec prostovoljec.

Sestrelil je tri sovražna letala, dokler ni potem enaka usoda doletela tudi njega. Po oskarju za film Wings je enako nagrado osvojil tudi s filmom A Star Was Born (Zvezda je rojena) leta 1937.

Uspeh za uspehom
Zalla Zarana, naša Sršenova Zalka, je v tistem času sodelovala še pri filmu What Price Love? (Kakšna cena ljubezni?), potem pa leto pozneje v filmu Show (Predstava), ravno tako za veliko družbo M-G-M. Tokrat igra tri vloge v treh prizorih.

Leta 1928 pa je blestela v treh M-G-M-jevih filmih: A Ship Comes In (Ladja prihaja), imenovanem tudi His Country (Njegova domovina), za znano družbo Cecil B. DeMilla, West of Zanzibar (Zahodno od Zanzibarja) ter The Big City (Velemesto).

Nezapisano
Omenjene vloge pa so le povzetek najpomembnejših pojavljanj Rozalije Sršen v filmih zgodnje dobe Hollywooda. Omeniti bi morali še nekatera sodelovanja, ki so nekoliko manj znana. Kot denimo sodelovanje z Jackom Hoxijem, jahačem rodea, igranje v filmu Fallen Angells (Padli angeli) ali The Heart Thief (Tatica src), pa veseloigre za družbi Joe Rock Productions in F.B.O. Studios, burleske z znanim Harryjem Pollardom - Snubom in še kaj.

Pripravljena pomagati domovini
Ko je Zalka igrala pri velikih ameriških filmskih družbah, na Slovenskem za snemanje filmov še ni bilo kaj dosti zanimanja. Pa tudi o njenem delu ni bilo prav nič znanega. Prav zato se je snemalec studia Universal Jože Žnidaršič odločil, da pomembno rojakinjo predstavi tudi javnosti v svoji stari domovini.

Leta 1929 je stopil k njej in ji "zapihal" na dušo: "Gospodična! Naše rojake v stari domovini bi brez dvoma močno zanimalo izvedeti kaj več iz vašega filmskega življenja. Edina naša slovenska igralka ste tu v Hollywoodu, ne zdi se mi prav, da ste tako skromno tihi napram naši slovenski javnosti."

Zalka se je s smehom odzvala na ta slavnostni uvod in potem v pogovoru na kratko povzela svoje več kot desetletno bivanje in delovanje v Hollywoodu. Živela je, še samska, v lepem, udobnem, stanovanju, kjer so ji družbo delali služabnica in dva mala francoska kodrčka, ki ju je imenovala Gani in Mici.

Rada je brala, igrala pianino, hodila v kino in poslušala radio. Lotila se je tudi pisanja krajših iger, za katere je upala, da jih bodo uprizorila slovenska gledališča. Kakih posebnih načrtov za prihodnost ni imela, prav rada pa bi sodelovala pri kakem filmu v svoji slovenski domovini, če bi šlo za resno delo.

Zvočni film ali po naše "slike govoričnice"
Ker se je ravno v tistem času že pojavil zvočni film – pri nas so ga imenovali kar govoreče slike ali "slike govoričnice" – sta z Žnidaršičem govorila tudi o tem.

Zalka je povedala: "Za sedaj so še novost, ki še ni popolnoma zaživela, pa vzbuja zato zanimanje in pozornost. Vendar pa se še niso izmotale iz plenic, iz stanja poizkušavanja in samo delnih uspehov, čutim pa, da imajo v sebi zdravo, čvrsto jedro in močno življenjsko silo in bo z njimi pridobila umetnost nedvomno nov, zanimiv in upoštevanja vreden način izražanja. V splošnem pa nam, evropskim igralcem, za sedaj več škodijo ko koristijo, dasi jaz zaradi njih doslej še nisem naravnost trpela. Res, da opušča večina velikih filmskih studijev v Hollywoodu bolj in bolj stare, tihe premičnice, zato pa so postali zopet toliko aktivnejši manjši neodvisni filmski podjetniki, ki se za zdaj še niso lotili govoričnic v znatnejšem obsegu, pa imajo zato toliko prostejše roke pri tihih slikah."

Žena in dom
Z januarjem 1930 je v Ljubljani začel izhajati nov mesečnik, imenovan Žena in dom. Pomenil je nadaljevanje prizadevanj nekdanje Slovenke izpred prve svetovne vojne in novejšega lista Ženski svet, ki sta bila predvsem slovstvene narave. Prizadevne snovalke so že za prvo številko pripravile mnogo zanimivih prispevkov in med njimi tudi članek Naša Zala, ki jim ga je iz Hollywooda poslal Jože Žnidaršič. Gradiva je bilo toliko, da so ga prihranile še za naslednji dve številki. Ravno tisti čas pa je bil pri rojakih v Ameriki na obisku slikar Božidar Jakac, ki se je konec leta 1929 mudil tudi v Hollywoodu. Tam je srečal še Rozalijo Sršen, Zallo Zarano in Jožeta Žnidaršiča, ki se je podpisoval koz J. Z. List. Jakac je svoje vtise s potovanja pošiljal rojaku Miranu Jarcu, ki jih je prirejal za objavo v Jutru, Žnidaršič pa Emilu Podkrajšku, ki je bil sotrudnik novega ženskega lista. Temu so Jakac Žnidaršič in Zala novembra 1929 poslali prav lepo pozdravno razglednico. Ob obisku je Jakac tudi portretiral oba svoja znamenita Hollywoodska rojaka in sliki pozneje (1932) objavil v svoji knjigi Odsevi rdeče zemlje.

Začetek in konec
Objavo pogovora z našo hollywoodsko lepotico v novem ženskem listu bi morda že lahko pozabili, če njegova druga številka februarja 1930 ne bi prinesla zanimivih podatkov o drugi naši lepotici, ki je tedaj uspevala v novem umetniškem svetu. To je bila Ida Kravanja, imenovana Ita Rina, ki je v letu 1929 zablestela v Machatijevem filmu Erotikon. Bila je natanko deset let mlajša od Zalke. In prav leto 1930, ko so obe prvič dostojno predstavili javnosti, pomeni pomembno prelomnico v življenju naših prvih junakinj na področju filma.

Za Rozalijo Sršen se je zgodba žal končala. V dobi zvočnega filma zanjo namreč niso več našli primernih vlog. "Slike govoričnice" so bile zanjo usodnejše, kot si je predstavljala. Zato se je kmalu zatem poročila in odtlej živela odmaknjeno vse do leta 1967, ko je umrla štiri dni pred svojo 70. obletnico. Pred mlajšo Ito Rino pa je bilo še veliko vlog, dokler tudi sama ni doživela podobne usode kot njena dolenjska predhodnica.

Čeprav je Rozalija Sršen – Zalla Zarana danes že tako pozabljena, da je niso pripustili niti v knjigo pozabljenih Slovenk, pa obe pogumni pionirki nove umetnosti ostajata trdno zasidrani v spominu – prva ameriške (1917–1928), druga pa evropske (1929–1941) filmske zgodovine.

Andrej Mrak
Prijavi napako
Komentarji
SF0100
# 20.10.2018 ob 16:01
Vsa čast avtorju, da je odkril del slovenske zgodovine in prikazal prizadevanje Slovenk in Slovencev bo boljšem življenju in uresničevanju smelih zamisli.
westre
# 20.10.2018 ob 17:29
Zalla Zarana ni bila edina igralka slovenskih korenin v Hollywoodu.

Nora Gregor,rojena v Gorici tista muza na nebu Hollywooda, ki je v filmu Jeana Renoirja Pravilo igre (La Régle du jeu) iz leta 1939 odigrala glavno vlogo Christine de la Cheyniest. Film najuglednejši kritiki že šestdeset let uvrščajo med najboljše filmske mojstrovine vseh časov. V Hollywoodu je nastopila v filmih Jacquesa Feyderja in Jacka Conwaya ter imela ob sebi filmske legende tedanjega časa, Roberta Montgomeryja, Lionela Barrymora, Johna Gilberta.

Popularna igralka slovenskih korenin je bila v času Rozalije Sršen tudi Laura La Plante, njena mama se je pisala Turk.

V štiridesetih letih prejšnega stoletja je na hollywoodsko filmsko prizorišče stopila Audrey Totter iz Chicaga, katere oče je bil doma s Štajerske. »V tem času je bil največja zvezda Clark Gable in Totterjeva je zaigrala tudi z njim.

Približno v istem času je v stranskih vlogah elegantnih Evropejcev kariero v ameriški filmski prestolnici gradil George Dolenz, doma iz Gorice. Sicer pa naj bi bil prav on tisti, ki naj bi v ameriškem filmu spregovoril prve slovenske besede: Jaz te imam rad. Zanimivo je, da je te izrekel prav soigralki Audrey Totter, čeprav se takrat nista zavedala, da sta oba Slovenca.

Alida Valli, ki je bila Slovenka po materi in je snemala filme s tako znanimi imeni, kot so Gregory Peck in Alfred Hitchcock. Omeniti velja tudi Franka Gorshina, ki je zaigral v prvih filmih o Batmanu,

V petdesetih letih je bila v ameriški filmski industriji precej priljubljena Donna Anderson, rojena kot Donna Knaflich, ki je v filmu On the beach (Na plaži) zaigrala z Gregoryjem Peckom, Avo Gardner in Anthonyjem Perkinsom, bila pa je tudi soigralka Spencerja Tracyja in Gena Kellyja. V stranskih vlogah je menda blestela prikupna Francine York, rojena Yerich v Minessoti, in je bila celo filmska partnerka Elvisu Presleyju, Marlonu Brandu in Jerryju Lewisu.

Eddie Simms, je v Hollywoodu uspel v stranskih vlogah.

Med hollywoodske filmske obraze slovenskih korenin mlajše generacije velja vpisati še dvakratnega oskarjevca Christopha Waltza, čigar mama se je pisala Urbančič, igralko Ami Dolenz, vnukinjo Georgea Dolentza,Zorana Hochstatterja, Anthonyja Jeselnika in Ursulo Parker.
Krissssss
# 20.10.2018 ob 16:46
a nis mogu ostat pr prvem komentarju SF0100 a mors skos socializm pa komunizm not vlect k ena stara baba k kej bl pametnga nima za pocet u lajfu
Ursus1984
# 20.10.2018 ob 19:12
Westre, odličen seznam, hvala!

Zanima me kje si pridobil podatke. Za večino teh prvič slišim, da imajo slovenske korenine.
vatrenavoda
# 20.10.2018 ob 20:05
Kakšna razlika med tem člankom in običajnimi filmskimi prispevki in filmskimi 'recenzijami' na tem portalu.

Vse pohvale piscu članka!
kasandra
# 20.10.2018 ob 17:04
Nekaj pa je vendarle na spletu ... https://en.wikipedia.org/wiki/Zalla_Zara
na
RJSlo
# 20.10.2018 ob 17:20
No ja. Pohvala avtorju. Še več podobnih zapisov.
tomusic
# 21.10.2018 ob 14:15
Ne pozabite na Željka Ivaneka.
bolfenkovski
# 20.10.2018 ob 21:36
@Westre.
Če verjamemo podatkom na Wikipediji je bil tudi igralec in zabavljač Frank Gorshin (jaz osebno se ga iz mladosti spominjam ko Riddlerja iz TV serije Batman) slovenskih korenin tako po očetu kot po materi.
kajar
# 23.10.2018 ob 08:57
Mene pa zanima, od kod gradivo za ta članek o Zalli, a je vse iz mesečnika Žena in dom?

Njena stran na Imdb je zelo slabo urejena, morda se pa kdo opogumi in doda nove stvari :)

Zelo bom vesela, če bi naredili članek o Audrey Totter, ker ta je pa čisto v svoji ligi.
d_a_r_k_o
# 23.10.2018 ob 01:38
iz Dolenjske na Ameriko pa iz Amerike na Dolenjsko
jbzt
# 21.10.2018 ob 19:33
Premalo poznamo ljudi,"tujce" s Slovenskimi koreninami...
Še zanimivost...Frank Gorshin na Angleški Wikipediji napisan,kot potomec Slovencev...našega prevoda ni,kar je žalostno...hrvaški prevod pa ima zapisano,da je Frank Gorshin Hrvaškega porekla.
anny22
# 20.10.2018 ob 21:46
Slovenke od hudiča, Slovenci malce capljajo zadaj.
SF0100
# 20.10.2018 ob 16:03
Sicer socialistom to ni bilo nikoli všeč ampak slovenski narod je za večje uspehe ustvarjen kot je bilo delavstvo in enakost.
Kazalo