Mineva 20 let od smrti Franeta Milčinskega - Ježka, slovenskega igralca, režiserja, avtorja televizijskih in radijskih iger, šansonjerja, pesnika in pisatelja. Enega najbolj vsestranskih slovenskih umetnikov 20. stoletja in ene najpomembnejših medijskih osebnosti, nedvomno pa največjega slovenskega humorista in satirika vseh časov.

Oče Fran, ki naj bi imel poseben čut za nežno otroško dušo, je že pri mladem Franetu zaslutil "dedno obremenjenost", ko je še kot kratkohlačnik začel pisati pesmi. Prav zaradi te slutnje je oče, ki je umrl star 63 let, ko jih je imel Frane le 17, svoji soprogi zabičal, da mora poskrbeti, da bo Frane "kaj pametnega doštudiral". A to se ni uresničilo, tako kariera pravnika kot slavista - oboje je namreč nekaj časa študiral - mu nista dišali.

Med vojno v zapor
Po prvih gledaliških poskusih je začel sodelovati z radiem in leta 1938 dobil službo kot igralec v ljubljanski Drami. Leta 1941 je Ježek nekega usodnega dne v gostilni pri Lovšinu, nasproti Drame, spoznal Jano, dekle, ki je nato postalo njegova žena. To je bil čas okupacije in junija istega leta so Ježka Italijani aretirali zaradi izjave, da "v vojni ne bodo zmagali niti Nemci niti Italijani". Po enoletni kazni, ko so ga iz zapora izpustili zaradi hude bolezni, je še naprej deloval v Drami, pa tudi v Operi in objavljal pesmi.

Na dan osvoboditve, 9. maja 1945, je spet začel delati na radiu, leta 1947 pa je postal urednik Pavlihe in sledilo je obdobje, ko je kljub šibkemu zdravju nenehno delal, želeli so si ga povsod.

Jana Milčinski: Moje življenje z Ježkom
Njegova žena Jana, rojena Podkrajšek, lani umrla pisateljica in novinarka, je svoje spomine popisala v knjigi Moje življenje z Ježkom. V njej je prikazala tudi njegov človeški obraz: navzven vedno zabaven in klovnovski je bil Ježek zasebno človek, ki ga je hudo zaznamovala bolezen, nenehno ga je preganjala misel na smrt. Z Ježkom ni bilo lahko živeti. A vseeno - čudovito! Sina Matic in Matevž sta se zakoncema rodila po vojni in čeprav Ježek ni imel vedno časa zanju, sta ga, tako kot on svojega očeta, oboževala in neizmerno občudovala. Matevž je bil Ježku navdih za uspešnico Zakaj? v izvedbi Lada Leskovarja, sinovo navdušenje nad Beatli pa navdih za Uspavanko za uboge Beatle. Znova je Ježka v jeseni življenja navdahnila predvsem prva vnukinja Nana, ki ji je namenil mnoge pesmi.

Zvezdica zaspanka in filmska kariera
Leta 1952 je Ježek napisal Zvezdico Zaspanko, prvo slovensko radijsko igro za otroke. Skupaj z Jožetom Galetom je ustvaril scenarij za mladinski film Kekec, v katerem je odigral vlogo Kosobrina in zanjo prejel posebno nagrado LR Kitajske, podpisal se je tudi pod pesmi za film Ne čakaj na maj, v katerem je odigral vlogo slikarja Trpina.

V naslednjih letih je napisal več radijskih iger: Strme stopnice, prvo v svojem žanru na slovenskem, Dobri stari pianino (po njej so posneli film, v katerem je zaigral tudi Ježek) in začel sodelovati s televizijo pri snemanju skečev ter zabavnih oddaj (Misijon dobre volje, Viktor, luč!, Televizija v šoli in Novoletne oddaje). Leta 1972 je posnel svoje legendarne songe.

V svoji bogati karieri je prejel številne nagrade, med drugim leta 1975 tudi najprestižnejšo slovensko umetniško odlikovanje, Prešernovo nagrado za življenjske dosežke na področju radia in televizije, filma in literature. "Ustvarjalnost Franeta Milčinskega je v celoti resnično ljudska v najboljšem pomenu besede," so med drugim zapisali v utemeljitvi, kot navaja Jana Milčinski v svoji knjigi.

Začetnik slovenskega šansona navdahne nagrade
V zadnjem času je v javnosti Ježek prepoznaven predvsem kot utemeljitelj šansona na Slovenskem, mnogi ga imajo tudi za prvega kantavtorja pri nas. Gojil je šanson kabaretnega sloga, k nastopanju pa je že pred 2. svetovno vojno pritegnil igralce. V okviru radijskega in pozneje tudi televizijskega programa je Ježek pogosto zapel pesmice s pomenljivim besedilom - šansone, napisal je kar nekaj besedil za slovenske popevke. Z njegovimi besedili so uspevali Majda Sepe, Lado Leskovar, Marjana Deržaj in še marsikdo, med velike uspešnice pa spadajo naslovna pesem filma Ne čakaj na maj, Ko boš prišla na Bled, Cifra mož, Ko gre tvoja pot od tod ... Pisal je tudi besedila za narodnozabavne popevke, njegovo že kar ponarodelo Maričko pa so kritiki raztrgali.

V spomin na Franeta Milčinskega - Ježka RTV Slovenija vsako leto 28. oktobra, na dan RTV Slovenija, podeljuje Ježkove nagrade "za izvirne dosežke ali opus v tistih umetnostnih zvrsteh radijske ali televizijske ustvarjalnosti, ki sledijo tradiciji Ježkovega duha".

Dopolnjena in razširjena Preprosta ljubezen
Kljub njegovi velikanski priljubljenosti je Ježkovo delo postalo širši javnosti dostopno šele v zadnjih desetih letih njegovega življenja z izdajo kaset, zgoščenk in knjig njegovih kratkih zgodb, pesmi in skladb. Založba Sanje je posmrtno izdala tako rekoč ves njegov literarni opus. Zvezdica zaspanka, ilustrirana kot pravljica za večje ali manjše otroke, je izšla tudi v angleščini.

Ob 20-letnici njegove smrti je založba Sanje objavila jubilejno izdajo Ježkovih pesmi, ki jih je pred enajstimi leti izdala pod naslovom Preprosta ljubezen. Zbirka pa ni le jubilejna ampak razširjena in dopolnjena z več kot 130 pred kratkim znova odkritimi Ježkovimi pesmimi. Pesmi je zbrala in uredila Ježkova snaha Tatjana Oblak Milčinski, ki je v njegovi zapuščini našla več kot 200 novih, še neobjavljenih besedil pesmi, balad, satir, popevk, konferans in reklam v verzih. Sprva je bila prepričana, da so večinoma že bile objavljene, toda izkazalo se je, da od 140 do 150 pesmi, ki so sicer znane in izvajane, še ni bilo zbranih v knjigi - prvi izdaji Preproste ljubezni.

Založba Sanje se je Ježku in njegovi bogati pesniški dediščini poklonila tudi z večerom, na katerega so povabili priznane slovenske ustvarjalce in družino Milčinski. Spomin na Ježka so v Cankarjevem domu na Vrhniki obudili Vesna Pernarčič, Matija Vastl, Davor Hercog, Pavle Ravnohrib, Lado Leskovar, Ansambel Ankaran, Oktet Raskovec in drugi.

Ježek, velik umetnik, človek z izjemnim socialnim čutom, ljubljen in občudovan mož, oče in dedek, predvsem pa - pesnik - se je od tostranstva in svojih dragih poslovil 27. februarja 1988, v pesmi pa, zelo jasnovidno, že prej:
"A nekoč spomladi bom umrl.
Ti preklela svet boš in boga.
Morda za slovo še stisneš mi roko
in med nama vse končano bo ..."
Spomin na Ježka pa živi naprej - v njegovih verzih in človeških srcih.

Alenka Klun