Prvi je bil rojstni dan cesarja Franca Jožefa, drugi pa njegovega naslednika Karla. Dvajsetega novembra 1912, torej pred stotimi leti, pa se je rodil novi prestolonaslednik - cesarjevič Oton.

Črn dan za staro Avstro-Ogrsko
Dunaj, sredi novembra 1916. Cesar Franc Jožef je bil zadnje čase nekoliko slaboten, kar seveda ni bilo nič čudnega, saj je prekoračil že 86. leto svojega življenja. Kljub temu pa je v torek, 21. novembra, potem ko je zjutraj odslovil brivca, nameraval nadaljevati vsakodnevna opravila. Že od nekdaj je bil znan kot velik garač, ki se za blagor države trudi od zgodnjega jutra do pozne noči, zdaj, ko je že dve leti trajala svetovna vojna, pa si sploh ni privoščil počitka. Toda tega dne mu stvari kar niso šle kaj dosti od rok. Pritiskala je vročina in moral si je odpočiti. Popoldne ga je obiskala hčerka Valerija in po njenem nasvetu je delavnik končal »predčasno«. In tudi za vedno. Tistega večera je prenehalo biti njegovo srce.

Prestolonasledniki
Na avstrijskem dvoru je bila navada, da po smrti cesarja prestol zasede njegov prvi sin, če tega nima, pa najbližji sorodnik ali njegovi potomci. Rudolf Habsburški, edini sin preminulega cesarja Franca Jožefa, je že 30. januarja 1889 napravil samomor, zato je prestolonasledstvo prešlo na njegovega strica, cesarjevega brata Karla Ludvika. Ta pa je umrl pred Francem Jožefom (že leta 1896).

Za njim sta ostala dva sinova - prvorojeni Franc Ferdinad in drugorojeni Oton. Franc Ferdinand se je leta 1900 poročil s češko grofico Sofijo Chotekovo, ki pa ni bila »modre« krvi, zato njuni otroci niso bili upravičeni do cesarskega nasledstva. Usodnega dne, 28. junija 1914, sta bila oba ubita v atentatu v Sarajevu. Prestolonasledstvo bi zdaj moralo pripasti pokojnikovemu bratu Otonu, vendar je tudi ta umrl že leta 1906. Tako je za prestolonaslednika obveljal njegov najstarejši sin Karel Franc Jožef.

Cesar Karel I.
Prestolonaslednik Karel Franc Jožef (Karl Franz Joseph) je bil rojen 17. avgusta 1887 v gradu Persenbeug ob Donavi. Njegov stari oče je bil nadvojvoda Karel Ludvik, brat cesarja Franca Jožefa, oče pa Karlov sin Oton (Franc Jožef). Mladeniča so najprej šolali na gimnaziji, z osemnajstim letom pa je stopil v vojsko in kariero nadaljeval v njenih vrstah. Takrat še ni nič kazalo, da bo kdaj prestolonaslednik, saj si je njegov stric Franc Ferdinand dobro utrdil svoj položaj. Tudi Karel se je dodobra zasidral v vojaški konjenici in počasi napredoval v vedno višje čine. Pri štiriindvajsetih letih (21. oktobra 1911) se je tudi poročil s Cito Burbon-Parmsko z gradu Pianore v italijanski provinci Lucca. Ta se je sedem let šolala v samostanih Bavarske in Anglije ter bila tudi glasbeno izredno nadarjena. Čez dobro leto, natančneje 20. novembra 1912, torej pred stotimi leti, pa se jima je rodil prvi sin, ki sta mu dala ime Franc Jožef Oton (Franz Joseph Otto). Krstni boter mu je bil sam cesar Franc Jožef I.

Mlada družina (leta 1914 je bila rojena še hči Adelajda, 1915 sin Robert in 1916 sin Feliks) se je selila iz kraja v kraj, kakor so seveda narekovale Karlove vojaške premestitve. Po izbruhu svetovne vojne pa so bili bolj malo skupaj, saj je mladi prestolonaslednik večinoma bival med svojimi vojaki na bojišču. Bil je znan po svoji prijaznosti, bodisi do prebivalstva, kjer se je gibala vojska, kot tudi do vojakov samih. Na eni od dopisnic, ki jo je junija 1915 domov v Moravče pisal Slovenec Martin Detela, kadet 154. »maršbataljona«, tako lahko preberemo: "Predvčerajšnjim sem govoril s prestolonaslednikom Karlom Franc Jožefom, ki nas je tukaj malo obiskal."

Dobro leto pozneje, 21. novembra 1916, prav na dan smrti cesarja Franca Jožefa, pa je mladi Karel zasedel prestol svojih dedov. Kot avstrijski cesar se je poslej imenoval Karel I. (prvi), kot ogrski kralj pa Karel IV. (četrti), ker so Madžari prej imeli že tri kralje s tem imenom.

Najprej se je spomnil na Slovence
Vsaka polkovna enota avstro-ogrske vojske je bila imenovana po kaki znani osebnosti, po navadi kar iz vojaških vrst. Take osebe so pri nas označevali z izrazom imetnik ali tudi imejitelj. Tudi novi cesar je bil tak imetnik, saj ga je rajnki Franc Jožef na ta položaj imenoval 3. oktobra 1914, ko ga je prisodil 19. pehotnemu polku.

Sedemnajsti pehotni polk, ki so ga zaradi večinske zasedenosti s Slovenci po domače klicali kar »Kranjski Janezi«, pa je za svojega imetnika štel pehotnega generala Huga Mildeja von Helfensteina. Ta je bil v začetku svetovne vojne že v pokoju in je po naključju umrl ravno tiste dni kot cesar Franc Jožef. Pokopali so ga 22. novembra v Požunu na Ogrskem, torej dan po cesarjevi smrti. Vojaki 17. pešpolka »vitez de Milde« pa niso niti do konca opravili uradnega žalovanja za svojim imetnikom, ko so že prejeli veselo novico: novi cesar je stari polk imenoval kar po svojem sinu Otonu.

Takole se je glasilo sporočilo: "Hočem, da Moj prvorojeni, Meni po božji milosti podarjeni sin pripada odslej Moji vrli junaški brambni sili in ga imenujem za vrhovnega imejitelja Svojega pehotnega polka št. 17, ki naj nosi odslej ime »Cesarjevič«.
Na Dunaju, dne 24. novembra 1916. Karel s. r.

V uredništvu Slovenca
Vest o novem imetniku 17. pešpolka je dnevnik »Slovenec« objavil na naslovnici, o tem pa so pisali tudi drugi časopisi tedanje Avstro-Ogrske. Uredništvo pa je v torek, 28. novembra, še dodalo: »Radi bi bili med našimi 17timi, ko jim »Slovenec« prinese to poročilo. V prvih urah Svojega cesarjevanja se je cesar Karel ozrl na svoje Slovence in jim pred vsem svetom dal visoko odlikovanje za njihovo vedno enako, vedno čisto in jekleno zvestobo. Naš slovenski ponos bo to odlikovanje. Cesar Karel je svoje najljubše, svojega sina ime izročil našemu železnemu polku, dobro vedoč, da bodo Slovenci na jugu države vedeli ceniti, kako je s tem nova vez nastala med habsburškim prestolom in slovenskim narodom …«

Osebna izkaznica 17. pehotnega polka
Sedemnajsti pehotni polk, imenovan tudi polk »kranjskih Janezov«, ljubljanski polk, domači polk ali tudi sedemnajsti pešpolk, nekateri pa so njegovim vojakom rekli tudi »zibcenarji« ( po nemškem izrazu za številko 17), je predstavljal eno od najstarejših enot avstrijske vojske. Ustanovljen je bil že leta 1674, ko se je avstrijski, takrat še rimsko-nemški, cesar Leopold I. (prvi) moral boriti s četami francoskega kralja Ludvika XIV. V naslednjih stoletjih se je potikal po raznih bojiščih, nazadnje pa je utrujen od spopadov z Napoleonom prišel na slovenska tla. S tem v zvezi se omenja datum 24. julija 1816, ko se je po srečno končanih Napoleonskih vojnah njegov dopolnilni okraj preselil iz Mlade Boleslave na Češkem v Ljubljano. Ob slavnostnem imenovanju, novembra 1916, je torej na Slovenskem deloval že sto let. Že v začetku so njegovo moštvo začeli dopolnjevati z naborniki iz ljubljanskega, postojnskega in novomeškega okrožja, pozneje pa še iz Bele krajine. Po utrditvi na slovenskih tleh je sodeloval v vseh poglavitnih bojih in spopadih tistega časa. Leta 1848 v Italiji (na Laškem) 1859 pri Solferinu, leta 1866 spet v laško- avstrijski vojni, leta 1878 v Bosni. Do leta 1893 je bil nastanjen v Ljubljani, nato pa so tri njegove bataljone preselili v Celovec, eden pa je ostal v slovenski prestolnici. Ob izbruhu prve svetovne vojne je odrinil na vzhodno bojišče in se spopadal z Rusi, nato pa je bil oktobra 1915 premeščen na položaje ob Soči. Spomladi 1916 pa so ga poslali v Tirole.
Kot vse preostale polkovne enote avstro-ogrske vojske je imel tudi 17. pešpolk svoje imetnike. Zadnjih sto let so bili to knez Heinrich XV. Reuss–Plauen, princ Gustav zu Hohenlohe-Langensburg, baron Franz von Kuhn ter Hugo Milde von Helfenstein. Po Kuhnu so leta 1896 v Ljubljani imenovali tudi ulico, ki je vodila povprek izpred glavnih vrat tedanje domobranske vojašnice (danes na Roški cesti) proti Streliški cesti. Baron Kuhn je veljal za prenovitelja avstrijske armade, zato so se člani polka tedaj s ponosom imenovali tudi Kuhnovci. Kuhn je bil imetnik polka celih trideset let. Po njegovi smrti, 25. maja 1896, ga je nasledil podmaršal Hugo Milde plemeniti Helfenstein, ki je bil imenovan 4. februarja 1897. Tudi on je torej vztrajal skoraj dvajset let.

Veselje v vojaških vrstah
Novica o novem imetniku pa med vojake 17. pešpolka ni prišla šele ob izidu omenjene »Slovenčeve« številke, pač pa po telegramu - že v ponedeljek 27. novembra. Zanje je pomenila veliko presenečenje, obenem pa tudi veliko čast. Najprej zato, ker se jih je novi cesar spomnil tako hitro, ko je imel vendar še toliko dela s pripravami na pogreb svojega predhodnika, drugič pa tudi zato, ker je polk poimenoval po svoji najdražji osebi, prvorojencu in torej tisti hip tudi že prestolonasledniku Otonu. Znameniti »zibcenarji« so vzdušje v polku obelodanili v dnevniku Slovenec: "Ni še preteklo teden dni, odkar je umrl prejšnji imejitelj našega 17. pešpolka, in že smo dobili novega imejitelja v osebi prestolonaslednika Franc Jožef Otona. Ponosni smo vsi 17ti in z nami vred cela Kranjska na to najvišje odlikovanje, ki ga nam je naklonilo Njegovo Veličanstvo naš novi cesar Karel. Marsikateri drugi polk že več let čaka da dobi novega imejitelja, mi Kranjci pa smo se komaj zavedli, da smo ga v osebi viteza von Milde izgubili, in že imamo novega – samega cesarskega princa. Iz tega se pač spozna, da nas Slovence novi cesar dobro pozna kot hrabre in zveste vojake, da zato zaslužimo tako visoko odlikovanje. "Cesarjevičev infanterijski polk št. 17" - to ime katero bodemo odslej nosili, poraja v naših srcih silna čustva veselja, kakor tudi vžiga v nas visok plamen ljubezni do tako dobrotnega nam cesarja. Če se je že do zdaj ponovno v uradnih vojnih poročilih omenjal junaški naš 17. pešpolk, toliko hočemo vsi 17ti odslej dalje z junaštvom, hrabrostjo in neomejeno zvestobo do cesarske hiše, katere član je naš polkovni imejitelj, tega odlikovanja se vrednim izkazati. Naj se zgodi karkoli se hoče, naj nas volja našega vrhovnega vojnega gospoda Karla postavi na katerokoli mesto, kronprinz- polk bo povsod in vsigdar pokazal , da ne nosi zastonj tega odličnega imena, da ni zastonj tako rekoč gardni polk mladega prestolonaslednika ... "

Veselje med prebivalci Kranjske
Veselje ob cesarskem imenovanju domačega pešpolka pa je zajelo tudi preostalo prebivalstvo dežele Kranjske, iz katere se je novačilo njegovo moštvo. »Slovenec« piše: »Vest o tem izredno milostljivem činu Njegovega Veličanstva je kakor bliščeči solnčni žarek prešinila vse kroge cesarju in vladarski hiši do groba zvestega kranjskega prebivalstva. V mestih in vaseh, v palačah in v najbornejši slovenski kmetski koči se je bliskovito razširila ta novica in navdala s hvaležnostjo in ponosnim veseljem očete in matere, brate in sestre onih, ki se borijo pod slavno zastavo kranjskega pehotnega polka št. 17 že tretje leto za svojega cesarja in svojo ljubo avstrijsko domovino na vseh bojnih poljanah Evrope ... Da, naš kranjski pehotni polk, naši kranjski fantje so odlikovani na način kakor jih je mogel odlikovati le cesar. To odlikovanje, ki ga vse dosedanje mnogoštevilne pohvale ne morejo nadomestiti, nosi ime našega slovenskega polka daleč tje v širni svet ..."

Zahvala polkovnega poveljnika Ventourja
Na čast, ki jo je cesar dodelil 17. pešpolku, se je nemudoma odzval tudi njegov vrhovni poveljnik polkovnik Hugo Ventour von Thurmau: "O milosti Njegovega c. in kr. (cesarskega in kraljevega, op. avtorja) Apostolskega Veličanstva dodeljeno Najvišje odlikovanje, Njegovo c. in kr. Visokost presvetlega prestolonaslednika kot »polkovnika- imejitelja« na čelo polka postaviti, je vzbudilo pri vsakemu posamezniku polka globoko občuteno veselje in plamtečo navdušenost. Ponosen na to, da se odslej polk sme imenovati »Kronprinz – infanterie« prosimo, da se za to dejanje priznanja polne milosti blagovoli položiti na stopnice prestola naša iz dna srca prihajajoča, najvdanejša zahvala……Polk obljublja, da se bode tega posebnega Najvišjega odlikovanja vedno vrednega izkazal in z neomahljivo zvestobo in trdno stanovitostjo za cesarja in državo do zadnjega moža svojemu novemu imenu čast delal …

Polk stoječ na laški zemlji, pošilja svojemu presvitlemu polkovnemu imejitelju- prestolonasledniku avstrijskemu in ogrskemu najspoštljivejše in udanejše pozdrave z bojnega polja …"

Govori župan Ivan Tavčar
Med prvimi , ki so se odzvali na novo imenovanje 17. pešpolka je bil tudi generalni polkovnik Svetozar Borojevič (Boroević), ki je že dobro leto in pol branil slovensko zemljo pred italijanskimi napadi ob Soči. Ljubljanskemu mestnemu svetu je poslal brzojavko, ki pravi: "Najprisrčneje čestitam mestu Ljubljani na visokem odlikovanju, ki ga je blagovolilo podeliti Njegovo Veličanstvo domačemu slavnemu polku, ker mu je imenovalo imejiteljem Njegovo c. in kr. Visokost najprevzvišenejšega cesarjeviča ..."

Ljubljanski župan dr. Ivan Tavčar pa je na seji mestnega sveta, v torek, 28. novembra, predlagal, naj Ljubljana svojemu domačemu polku podari srebrn rog, kar so drugi prisotni sprejeli z velikim odobravanjem. Cesarski pisarni na Dunaju pa so sporočili: »Zbrani občinski svet deželnega glavnega mesta Ljubljane je čin milosti s katerim je blagovolil Njegovo Veličanstvo cesar Svoj pešpolk št. 17 Najvišje odlikovati z visoko zadovoljnim ponosom in z najvdanejšo hvaležnostjo vzel na znanje. To našo globoko čutečo zahvalo prosimo predložiti našemu Njegovemu Veličanstvu. Da moremo cesarskemu odlikovanju, ki z domačim polkom časti tudi naše deželno glavno mesto, nekoliko zadostiti, je zbrani občinski svet soglasno in navdušeno sklenil, da ustanovi pešpolku »cesarjevič« srebrni rog. Prosimo, naj se tudi o tem obvesti Njegovo Veličanstvo in istočasno tudi prosimo, naj bi Njegovo Veličanstvo to ustanovo najmilostlivejše blagovolilo odobriti." - Župan dr. Ivan Tavčar.

Kaj je odgovoril cesar Karel
Na vse te zahvale in vdanostne izjave pa se je odzval tudi cesar Karel. V četrtek. 30. novembra, torej na dan pogreba Franca Jožefa, je sam osebno in ne preko dvorne pisarne, polkovnemu poveljniku Ventourju poslal brzojavko: "Pozdrav ,ki so ga cesarjeviču-prestolonasledniku, Mojemu ljubemu sinu poslali iz bojnega polja hrabri 17ti Me je srčno razveselil. Vem, da bo Kronprinz-infanterija« zvesta svoji dve in polstoletni tradiciji, svojemu novemu imenu gotovo čast delala.

Jaz, Njeno Veličanstvo cesarica in mladostni imejitelj, Vam pošiljamo iz srca prihajajoče pozdrave in prosimo obilen božji blagoslov vrlemu polku. Dovoljujem, da nosi vrli Kronprinz-polk mu od mestne občine darovani srebrni rog."

Pogreb starega in kronanje novega cesarja
V četrtek, 30. novembra, je bil pogreb za cesarjem Francem Jožefom prvim. Udeležila se ga je tudi trojica zastopnikov ljubljanskega mestnega sveta (Triller: narodno-napredni klub, Kregar: klub SLS in Pammer: nemški klub svetnikov). Udeležil pa se ga je seveda tudi štiriletni prestolonaslednik, novi imetnik ljubljanskega 17. pešpolka. Konec decembra je bil novi cesar v Budimpešti okronan za ogrskega kralja. Tudi tam je bil prisoten mali Oton, ki je požel velike simpatije mestnega prebivalstva. Dobil je veliko daril, od preprostih lesenih konjičkov za jahanje do drugih igrač. Slovenskemu narodu pa je v tistem času morala zadostiti risba v Slovencu in opis njegovega obraza: "Pred nami se pojavi angelsko lepi obrazek štiriletnega cesarjeviča in zdi se nam, kakor bi njegova podoba razvnela v vseh slovenskih srcih s podvojeno silo ljubezen do Njega in do Njegovih prisvitlih staršev: cesarja Karla in cesarice Cite." »Slovenec » pa je objavil tudi krajšo pesmico v cesarjevičevo čast:

Cesar nov - a geslo staro:
Zvestoba bodi za ljubezen -
Za nas srce je Tvoje zlato.
Za Tebe naš je rod železen.

Koračnice za novo imenovani polk »cesarjevič«
K splošnim simpatijam do novega prestolonaslednika so skušali svoj lonček primakniti tudi slovenski glasbeniki. Tako so kar štiri najnovejše koračnice, ki so bile napisane leta 1917, vse po vrsti slavile prav 17. pešpolk in njegovega imetnika.

Znani skladatelj Viktor Parma se je med prvo svetovno vojno preselil na Dunaj in tamkaj zložil koračnico za klavir z nemškim naslovom »Kronprinz-Marsch«, ki jo je posvetil 17. pešpolku.

Sedemindvajsetletna učiteljica Ervina Ropasova je v lastni založbi izdala svoje prvo delo, klavirsko koračnico »Živel naš pešpolk »Cesarjevič!«

Stari godbeni maček, kapelnik Anton Jakl je kot svoj 45. opus označil koračnico »Cesarjevičeva pehota« (Kronprinzinfanterie), za katero je napisal, da jo poklanja slavnemu kranjskemu pešpolku št. 17.

Najbolj pa se je odrezal Lavoslav Pahor, 53-letni višji revident pri Južni železnici v Ljubljani, ki je zložil krepko koračnico za zbor in orkester z naslovom »Naprej naš polk Cesarjevič!«. Besedilo je napisal Anton Funtek, znani slovenski pesnik in urednik nemškega dnevnika Laibacher Zeitung. Funtek je svoje besedilo prevedel tudi v nemščino.(Hoch unser Kronprinz Regiment.) Takole je 17. pešpolk opeval pesnik Funtek:

Naprej grmi junaška četa
Čez hrib in dol,čez plan in grič.
To naša kri je brez trepeta ,
ponosni polk »Cesarjevič«
V deželi Kranjski smo rojeni,
Sinovi smo planin poljan;
ves narod tam v ljubezni eni
Cesarju je in domu vdan.
Vihar divjaj, pekel rjovi,
Kljuvajte strup, klevetniki!
Če kliče dom, smo mi njegovi
Bojniki in osvetniki!
Ob tla sovrage samopaše,
pravice Bog je naš vodnik.
"Za domovino!" geslo naše
"Cesarjevič!" Naš bojni klik.

Skladba je bila prirejena za godalni orkester, pihalni orkester in za moški zbor ob spremljavi klavirja. Računali so, da jo bo izdala Katoiliška Bukvarna, a do tega ni prišlo.

A vojna še kljub vsemu traja
Dogodki okrog imenovanja novega cesarja so za kratek čas z naslovnic umaknili poročila z bojišč, kjer si je avstro-ogrska armada utrdila svoje položaje, a napredka ni bilo. Novi cesar, ki je imel sprva svoje predstave o ureditvi države, je počasi spoznal, da položaj ne vodi nikamor, si je prizadeval skleniti mir s sovražnimi deželami. Obenem pa je moral tudi pomiriti nezadovoljstvo v notranjosti monarhije. Že maja 1917, komaj pol leta po nastopu cesarstva, je bil tako soočen s težnjami jugoslovanskega kluba v dunajskem parlamentu. Z znano majniško deklaracijo so njegovi Slovani zahtevali samostojno državno enoto, podobno dotedanjima avstrijski in ogrski. Žal pa ni imel razumevanja do njihovih zahtev. Ko so se uprli tudi Čehi je bilo samo še vprašanje razpada stare habsburške monarhije. Jeseni 1918 je bilo vojne konec, sam pa je 11. novembra moral odstopiti s položaja. Avstrija, kolikor je je še ostalo, je postala republika, sam pa je bil pregnan v Švico. Od tam je skušal kot kralj osvojiti vsaj madžarski prestol a mu tudi to ni uspelo. Bil je ponovno pregnan, tokrat na portugalsko Madeiro. Dogodki zadnjih let so ga oslabili do take mere, da 1. aprila 1922 umrl, star šele 34 let.

Usoda vojakov 17. pešpolka
Kranjski Janezi so do konca vojne vztrajali na italijanskem bojišču. Nekateri so, videč da se Avstro-Ogrski bliža konec, prebegnili na nasprotno stran. V polkovem nadomestnem bataljonu, ki je bil nastanjen v Judenburgu, pa je maja 1918 prišlo celo do upora slovenskih vojakov, ki je bil krvavo zatrt. S podpisom premirja je »Infanterie Regiment »Kronprinz Nr. 17« končal svoje več kot 240-letno delovanje. Po vojni so velik del zajeli Italijani in odpeljali v taborišča. Moštvo, med vojno nastanjeno na domačih tleh, pa se je organiziralo v pehotni polk, ki je sprva ohranil svojo staro številko, potem pa bil preimenovan v Ljubljanski polk. Po letu 1919 je bil priključen Dravski diviziji jugoslovanjske vojske.

Usoda mladega cesarjeviča
Otto von Habsburg je bil ob smrti svojega očeta Karla star komaj deset let. Bil je eden od osmih Karlovih otrok (štirje so bili rojeni že po vojni) in je kot prvorojenec in prestolonaslednik postal glava družine. Kljub nezavidljivemu položaju v pregnanstvu mu je uspelo dokončati pravni študij in opraviti doktorat. Leta 1951 se je tudi poročil in imel sedem otrok. Politično se je udejstvoval predvsem v parlamentu nove, povojne Evrope. Po raznih podatkih naj bi tudi on želel prevzeti pomembna mesta v avstrijski državi in celo obnoviti svojo habsburško monarhijo, a mu ni uspelo, zato je velik del življenja preživel na Bavarskem. Njegov položaj je leta 1969 dokaj slikovito opisal slovenski izseljenski (argentinski) pisatelj Ruda Jurčec:« Čaka-in še čaka, seveda brez upa zmage! Hrepeni - in hrepenenje je vsakomur dovoljeno.«

Tudi zadnji prestolonaslednik Slovencev?
Otto von Habsburg, nekdanji cesarjevič Oton, je bil velik prijatelj Slovenije. Leta 1991 je z vsem svojim vplivom, ki ga je imel kot predstavnik ljudskih strank v evropskem parlamentu, podprl njena prizadevanja. V času osamosvojitvenih bojev nas je 6. julija 1991 obiskal kot vodja delegacije evropskih ljudskih strank. Takrat nas je takole opogumljal naj vztrajamo: «Slovenski narod, kar zame ni presenetljivo…, je pokazal neverjetno veliko spoštovanja in strpnosti in politične modrosti v minulih dogajanjih. Zato je naše sporočilo: nadaljujte po poti, ki jo je začrtalo vaše vodstvo. Pokazalo je veliko strpnosti, veliko razumevanja in veliko demokratičnosti ... Menim, da ste že izbojevali odločilen boj. Ko se je Slovenija uprla posegu tuje vojaške sile, ki je napadla vašo deželo, je dokazala da je država, ki lahko stoji na svojih nogah.«

Slovo zadnjega prestolonaslednika
Le dva dni je manjkalo do dvajsetletnice »prestolonaslednikovega« obiska v času slovenske osamosvojitvene vojne, ko je svet obkrožila novica, da Otta von Habsburga ni več med živimi. Poslovil se je 4. julija lansko leto (2011), star nekaj manj kot 99 let. Nekoliko prej (leta 2007) je še dočakal postrojitev kostumske skupine, ki predstavlja vojake 17. pešpolka. Takrat je za RTV Slovenija tudi obudil nekaj spominov na to enoto svojih rosnih let: »Že od mladosti sem bil navezan na ljubljanski polk. Pri meni to izvira še iz prve svetovne vojne. To se mi je kot majhnemu otroku usedlo v srce.«
Z njegovo smrtjo je legla v grob še zadnja oseba, ki je Slovence spominjala na pripadnike nekdanjega slovitega 17. pešpolka. Njegovi vojaki so se namreč že vsi poslovili davno pred svojim cesarskim imetnikom. In zgodilo se je tako, kot se zgodi včasih na morju - ko potapljajočo ladjo zadnji zapusti - prav njen kapitan.

Andrej Mrak