Fotografija Kongresnega trga z okna Slovenske filharmonije iz Ilustriranega Slovenca, v nekaterih različicah s podpisom
Fotografija Kongresnega trga z okna Slovenske filharmonije iz Ilustriranega Slovenca, v nekaterih različicah s podpisom "Ustanovitev Jugoslavije 29. X. 1918", sodi v "železen nabor" fotografij slovenske zgodovine, a največkrat se jo povezuje ali z razpadom Avstro-Ogrske ali ustanovitvijo monarhične Jugoslavije. In vendar označuje skupnost, ki si je prihodnost zamišljala precej drugače. Foto: Arhiv NUK
Sprevod ob manifestaciji 29. oktobra 1918 pred hotelom Slon in Pošto v Ljubljani. Današnja Slovenska cesta je zaradi nove pozidave ter razširjene Šalenburgove ulice precej drugačna. Foto: Arhiv Republike Slovenije (ARS)
Manifestanti se zbirajo, da slišijo razglasitev osamosvojitve od avstro-Ogrske. Foto: Arhiv Republike Slovenije (ARS)

Percepcija prve Jugoslavije se je v veliki meri izoblikovala v času druge Jugoslavije, tako kot se je šele kasneje utrdila ideja o Avstro-Ogrski kot ječi narodov.

Jure Gašparič v predavanju na znanstvenem simpoziju Slovenski prelom 1918
Mesta po slovenskem so krasile kranjske trobojnice. Zastava Države SHS je bila sicer rdeče-belo-modra, tako kot je še danes hrvaška. Foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije
Znamka Ivana Vavpotiča, v uporabi od 1919
Mineva 100 let od konca prve svetovne vojne, razpada Avstro-Ogrske in ustanovitve Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Takole naj bi tlačeni južni Slovani strgali okove, ki so jih težili. Jurij Perovšek piše, da "so konec oktobra in novembra 1918 na zagrebško Narodno vijeće svoje pozdrave, prošnje in obvestila naslovili madžarski Narodni svet, predsednik poljske vlade, dunajski apostolski nuncij kot starešina tamkajšnjega diplomatskega zbora, državni tajnik za zunanje zadeve Nemške Avstrije dr. Otto Bauer, ameriško poslanstvo iz Berna, romunski Narodni svet, danski ministrski predsednik, nizozemska kraljevska vlada in bavarsko poslanstvo na Dunaju." Državo SHS so individualno mednarodno priznale Nemška Avstrija (cesarsko oznanilo 30. oktobra 1918 o Češkoslovaški in južnoslovanski državi kot popolnoma neodvisnih državah), Kraljevina Srbija (Pašićev nagovor predstavnikom Države SHS v Ženevi in nagovor kralja Petra Karađorđevića v Beogradu 1. decembra 1918) in Madžarska demokratična republika (Aladar Balla 9. novembra v Zagrebu pozdravi "svobodno nastalo suvereno jugoslovansko državo"). K priznanju se je nagibal tudi komisar Ruske sovjetske federativne socialistične republike Georgij Vasiljevič Čičerin.. Foto: Wikipedia
Množice izražajo podporo novi državi in položaju narodov v njej. Na transparentu, molečem iznad glav, piše: Slovenec, Srb, Hrvat - za uvjek brat, brat. Foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije
Tudi v Celju so slavili ob nastanku nove države. Foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije
Hinko Smrekar je kot karikaturist ostal kritičen do pretirano zanosnih idej. Takole je v Domu in svetu (letnik 27, številka 1/2, 1914) izrazil svoje nestrinjanje z opuščanjem slovenske kulture, ki jo je zagovarjal Fran Ilešič in ki se je kot pomembno vprašanje izkazalo tudi v prvi Jugoslaviji. Foto: NUK (dLib)
Kongresni trg ostaja pomemben prostor za izražanje ljudskega mnenja. Takole poln je bil konec osemdesetih. Foto: BoBo
Časnik Slovenec je v posebni popoldanski izdaji poročal o svežih političnih vesteh 31. oktobra. Slovenci so bili prepričani o nevtralnosti nove države in pomoči antante pri razrešitvi ozemeljskih sporov, še zlasti ker je bila Italija pred vojno trialistični rešitvi habsburške monarhije razmeroma naklonjena. Foto: Arhiv NUK
Posebno jutranjo izdajo je 3. decembra 1918 Slovenec namenil novicam o zedinjenju s Kraljevino Srbijo. Foto: Arhiv NUK
100 let od ustanovitve SHS

Na pobudo kulturnikov je Narodni svet za Slovenijo in Istro v soboto, 26. oktobra 2018, odločil, da bo v torek, 29. oktobra, v Ljubljani na Kongresnem trgu priredil veliko ljudsko zborovanje, manifestacijo ob razglasitvi Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Istega dne so slovesnost pripravljali tudi v Zagrebu, ki naj bi postal prestolnica nove države. Slovesnost je označil sprevod po Ljubljani in zborovanje na Kongresnem trgu, kjer je ok. 30.000-glava množica ob govorih uglednih politikov – Korošca, ki je bil že na poti na srečanje s predstavniki Kraljevine Srbije v Ženevo, je na balkonu deželnega dvorca kot član Narodnega vijeća zastopal liberalec Ivan Hribar, ki je zbrane nagovoril s "Prejmi torej naše poklonstvo ti, naša krasna, ob neizmernih mukah rojena in zato večno neporušljiva Jugoslavija" – ter nastopu pevskih in drugih kulturnih društev vzklikala Antonu Korošcu, Anteju Trumbiću, Woodrowu Wilsonu, Jugoslaviji oz. SHS ter Naprej, zastave Slave, Buču, buči morje Adrijansko, Za staro pravdo, nakar se je sprevod pomaknil do Prešernovega spomenika in nato počasi razšel.

Ob 100. obletnici ustanovitve Države SHS so v Narodnem muzeju Slovenije – Metelkova ob 18.00 slovesno odprli razstavo 33 dni, ki se posveča prelomnim dnevom v zgodovini slovenske državnosti. Na odprtju sta sodelovala tudi Garda in Orkester Slovenske vojske. Fotoutrinke z razstave si oglejte v spodnji fotogaleriji.
.
To je bila že drugo slavje v pol leta v Ljubljani. V petek, 16. avgusta, so namreč slovensko-istrski politiki ustanovili Narodni svet za Slovenijo in Istro pod predsedstvom Antona Korošca, kar so v nedeljo, 18. avgusta, počastili z mašo v ljubljanski stolnici in pri sv. Petru ter z vojaškim postrojem in salvami z Ljubljanskega gradu. Kot piše Janko Prunk, so dogodek "s svojo navzočnostjo počastili nekateri češki in poljski državnozborski poslanci, pa člana hrvaškega sabora Hrvat dr. Petričić in Srb dr. Budisavljević ter član bosanskega sabora dr. Sunarić". Anton Korošec je 21. septembra v časopisu Slovenec že pozval k plačilu davka za stroške delovanja Narodnega sveta, ki je ustanavljal pokrajinske in krajevne svete ter strokovne odseke in tako na Slovenskem vzpostavljal vzporedno upravo.

Cesar Karel pripravljen na kompromise
Avstro-Ogrska se je pač z vse večjo hitrostjo sesuvala v prah. Ko je novi stari zunanji minister baron Istvan Burian von Rajecz, ki je 15. aprila 1918 zamenjal grofa Otokarja Czernina, potem ko je ta odstopil zaradi prizadevanj Karla I. v letu 1917, da tajno sklene separatni mir s Francozi, pri tem pa mešetaril tudi z nemškima Alzacijo in Loreno, 14. septembra pozval k diplomatskemu končanju vojne, je slovenska politika in hrvaška opozicija 24. septembra oblikovala t. i. Zagrebško resolucijo, v kateri je naglasila, da jih avstrijska vlada ne predstavlja, da se zavzemajo za svobodo in neodvisnost zedinjenih Slovencev in Hrvatov ter da mir lahko prinese le enakopravnost malih in velikih narodov. Ko je avstrijski premier baron Max Hussarek 1. oktobra v parlamentu južnim Slovanom v Avstriji ponudil avtonomijo, ga je Anton Korošec zavrnil, in ko ga je cesar Karel I. povabil na zasebno avdienco deset dni kasneje, da bi ga vendarle prepričal o nasprotnem, mu je slovenski politik odvrnil tisto znano: "Prepozno, veličanstvo."
Kot vsaka stoletnica je tudi današnja dobra priložnost za ovrednotenje napredka in sprememb v naši družbi. Kje smo torej danes? Kam smo prišli v stotih letih in k(d)aj se bomo iz zgodovine (česa) naučili?
.
Do 8. oktobra so v Zagrebu namreč ustanovili Narodno vijeće Slovencev, Hrvatov in Srbov s 95 zastopniki in za predsednika izvolili Antona Korošca, za podpredsednika Anteja Pavelića starejšega. To narodno zastopstvo je bilo končno mogoče, saj je 6. oktobra Hrvaško-srbska koalicija, večinska stranka v hrvaškem saboru, sprejela že večkratno povabilo k oblikovanju narodnega odbora po češkoslovaškem zgledu, ko je sprevidela, da so se politične razmere na mednarodnem odru toliko spremenile – s 4. na 5. oktober je Burian von Rajecz z nemškim kanclerjem Maxom von Badnom v ZDA poslal prošnjo za Wilsonovo posredovanju za mir –, da mora opustiti politiko zvestobe do Ogrske, od katere se je nadejala okrepljenega subdualističnega položaja in združitve z Dalmacijo in Bosno. Že 14. oktobra je cesar Karel I. Wilsona zaprosil za mir pod pogoji njegovih Štirinajst točk in v dokaz trdnosti svoje odločitve dva dni kasneje objavil manifest Mojim zvestim avstrijskim narodom, v katerem je obljubil federalizacijo Cislajtanije s posebnim statusom Trsta, podporo svobodni poljski državi ter avtonomnost, torej status quo, dežel krone sv. Štefana. A ameriški zunanji minister Robert Lansing je Karla I. obvestil, da 10. točka oz. avtonomija za Čehe, Slovake in južne Slovane ne zadostuje več.
Bliža se konec vojne
24. oktobra je Italija začela ofenzivo v Benečiji in pri Vittoriu Venetu pometla z avstro-ogrsko vojsko. Burian von Rajecz je odstopil in 28. oktobra je cesar Karel avstrijskim narodom priznal pravico do samoodločbe ter Italijo prosil za mir: sporazum o premirju je bil podpisan 3. novembra v Villi Giusti blizu Padove. A čeprav je bilo takšen razplet po novici, da so ZDA zavrnile Karlov manifest, ki je v tisk prišla 21. oktobra, lahko slutiti, pričakovati, je bila za sprejetje odločitve o slovesni razglasitvi samostojne slovensko-hrvaško-srbske države potrebna tudi vera v upravičenost lastnih zahtev ter sposobnost njihove uveljavitve. Avstrijski upravitelji niso zbežali, grof Henrik Attems je bil še vedno kranjski deželni predsednik, samo v Ljubljani pa je bilo več kot 2500 tujih vojakov, predvsem 1. dopolnilni bataljon tirolskih strelcev in 1. madžarski jurišni bataljon.
Na temo prevratne dobe ob končujoči se I. svetovni vojni je 24. in 25. oktobra v prostorih Slovenske matice v Ljubljani potekal dvodnevni znanstveni simpozij Slovenski prelom 1918. Predavanja bodo decembra prosto dostopna za ogled na zgodovinskem spletišču Sistory.
.


Cesar Karel I. je 30. oktobra sicer izdal ukaz o prepustitvi avstro-ogrske vojne mornarice Narodnemu vijeću, a slovensko vojaštvo se je balo, da bi tuje enote v slovenski prestolnici utegnile povzročiti nemire, zato je še istega dne z delom 53. hrvaškega polka razorožilo madžarske vojake na Kodeljevem, zasedlo ljubljanski kolodvor ter interniralo generala Puhareka; dan kasneje je zasedlo še ljubljansko mestno poveljstvo, železniško poveljstvo z ranžirno postajo v Zalogu ter skladišče streliva in Pošto, Narodni svet pa je odstavil in interniral policijskega ravnatelja in njegovega namestnika, predsednika deželnega sodišča in kranjskega šolskega referenta.

Oblikovanje Narodne vlade
Hkrati s fizičnim prevzemanjem oblasti je vojska pritiskala k imenovanju novega oblastnega organa. Narodni svet je tako 31. oktobra s soglasjem vseh političnih strank določil predstavnike Narodne vlade, njegov predlog pa so še istega dne potrdili v Zagrebu. Avstrijskega premierja Heinricha Lammascha so obvestili, da Narodna vlada prevzema vse vladne posle na območju s slovensko večino, 1. novembra pa so odstavila grofa Attemsa. Janko Brec je v spominih zapisal, da jih je sprejel "povsem prijazno, češ da [jih] je že pričakoval".
1. novembra je major Rudolf Maister s pooblastilom Narodnega sveta za Štajersko s 150 prostovoljci vkorakal v Marbor, kjer je nemški mestni svet prav tako že uveljavil pravico do samoodločbe, hoteč se priključiti nemški Avstriji, in nastavil nemško vojaško posadko. Maister je zahteval predajo nemških častnikov na podlagi višjega čina in – uspel. Tako se je lahko posvetil nadaljnjim utrjevanju severne meje na Štajerskem in Koroškem.

Prav tako 1. novembra je Gorico zasedel 2. gorski strelski polk po umiku s Piave, a je 7. novembra mesto že zapustil pod pritiskom italijanske vojske. Ta je tri dni prej vplula v tržaško pristanišče in hitro korakala proti vzhodu. Zajela je vso Goriško in Notranjsko. Tudi podeželje so zajeli nemiri, bodisi je šlo za razposajene veseljake, ki so jim popustile vajeti, za preračunljivce, ki so se želeli okoristiti, dokler oblast še ni bila povsem trdna, ali vračajoče se madžarske in nemške vojake. Narodni vladi je primanjkovalo ljudi, in ko je v Ljubljani 6. novembra prispel srbski podpolkovnik Stevan Švabić, skupaj z ok. 300 vojaki in 370 častniki iz avstrijskega ujetništva pri Salzburgu, so ga slovenske oblasti zaprosile, naj ukrepa. Zadržal je torej srbske vojne ujetnike v Ljubljani ter jim pridružil češkoslovaško legijo (častnik v njej je bil Jan Masaryk, sin Tomaša G. Masaryka) in vračajoče slovenske vojake s fronte (polk iz Gorice je Ljubljano dosegel šele 11. novembra), skupaj ok. 2000 vojakov. 9. novembra je z okoli 300 vojaki in 12 mitraljezi na Vrhniki italijanski vojski poslal poziv, naj se umakne na z Londonskim paktom določeno demarkacijsko linijo, sicer bo prisiljen odgovoriti na kršitev suverenosti Kraljevine Srbije. Italijanska vojska se je nato res umaknila v Logatec.


29. oktober - slovenski praznik?
Zunanjepolitični neuspeh pri začrtanju meja po slovenskem etničnem ozemlju je bilo prvo razočaranje slovenske politike. Sledila so še druga. A 29. oktobra so bile dovoljene sanje in nedvomno si je ta dan slovenska intelektualna elita izbrala za simbol večletnih prizadevanj, če ne celo več rodov trajajočih naporov za priznanje slovenske narodne samobitnosti in kulturne samosvojosti, slednjič tudi za gospodarsko moč in politično zrelost za vodstvo lastne države. Tega dne so Slovenci prvič sami odločali o svojem danes in jutri, o slovenskem političnem okviru za razvoj in napredek slovenske družbe, njene kulture, znanosti, gospodarstva, in se brez malodušja, prej s preveč idealizma, postavili ob bok velikim silam na diplomatskem parketu.

Kljub nesporni vlogi v zgodovini slovenske državnosti pa je 29. oktober v javnem spominu nekako spregledan. Če sta Češka in Slovaška oznamovali 100. obletnico v Pragi, prestolnici nekdanje Češkoslovaške, se Pahor v Zagrebu ni srečal s hrvaškim in bosanskim političnim vrhom. Zakaj je tako? Poglobljene študije o tem še ni, res pa se je 29. oktober že v prvi Jugoslaviji umaknil 1. decembru, dnevu združitve. Pravijo tudi, da je bila Država SHS mednarodno nepriznana.

Ta trditev ni povsem korektna. Iz podpore, ki jo je jugoslovanskim bratom izrekala češkoslovaška diplomacija, ugleda južnoslovanske emigracije v tujini, čestitk, ki jih je Narodno vijeće prejelo ob razglasitvi državnosti 29. oktobra, in povabila na pariško mirovno konferenco je razbrati, da je bil položaj Države SHS de facto razmeroma dober. Njen največji "greh" je bil morda pomanjkanje samozaupanja v lastno prihodnost. Morda je res svojevrstna ironija, da so delegacijo južnoslovanskih politikov iz nekdanje Avstro-Ogrske v Versaillesu imenovali za delegacijo Kraljevine Srbije, vendar je ta o združitvi s Srbijo razmišljala že od samega začetka.

V skupnostnem spominu sta Državo SHS oz. medvojno obdobje zasenčili obe svetovni vojni ter predhodnica in naslednica, državi, ki sta bili obe večji, vplivnejši, dolgoživejši, ki še danes burita domišljijo z mogočimi drugačnimi razpleti "kaj če", naj si bosta idealizirani ali demonizirani. Jure Gašparič z Inštituta za novejšo zgodovino Slovenije ugotavlja, da je percepcijo stare Jugoslavije ustvarila predvsem socialistična Jugoslavija: da je bila buržoazna, velesrbska, da ji je spodletelo pri socialnem, narodnem in agrarnem vprašanju … Medvojna država je bila res država nasprotij, država padlih vlad, velikega zadolževanja in ljudske revščine, ki jo je svetovna gospodarska kriza še poglobila, država, ki je izgubila Koroško in Primorsko …

A za vnovično odkritje povojnega dogajanja je bila potrebna tudi zgodovinska distanca. V 70. letih je zgodovinopisje z Jankom Pleterskim dobilo temeljno delo o tem obdobju in konec 80. let bi bil idealen čas za odkrivanje otroških spominov rodu, rojenega v 20. letih, ko ne bi bila vsa pozornost uprta v razpad Jugoslavije in njegove posledice.

Kaj nas uči lastna preteklost?
Kot vsaka stoletnica je tudi današnja dobra priložnost za ovrednotenje napredka in sprememb v naši družbi. Čeprav izmučeni od vojne, so pijani od idealističnih upov ali strahu pred preživetjem ljudje v tem prevratnem času delovali tudi zoper javni red in mir, ta pa se je prav tedaj izkazal za enako represiven in uperazdirajoč. Številne male republike, npr. na Vinici novembra 1918 in nato aprila 1919, na Prevaljah novembra 1918, v Šmihelu - Stopičah pri Novem mestu decembra 1918, kot navaja Ivan Kreft, pa upori v Trbovljah, Murska republika v Prekmurju, jasno kažejo, da je bilo obdobje restavracije konfuzno in daleč od soglasnega priznavanja vseh ljubljanskih sklepov. Lev Centrih z Inštituta za novejšo zgodovino Slovenije je na simpoziju Slovenski prelom 1918 tako osvetlil več doslej prezrtih sodnih spisov, ki kažejo, kako so kmetje z orožjem prevzemali oblast v svojem kraju ter si začeli prilaščati plemiško posest. Konec starega reda so, tako so pričali pred sodnikom, pač tako dojemali. Dolenjski kmetje so na shodu v Krškem tako zahtevali žensko volilno pravico, nižje plače uradnikov, razdelitev odvečne zemlje veleposestnikov, izrekli pa so se proti agrarni reformi, ki jo pripravijo doktorji, in reformi žandarmerije ter postavili tudi nekatere etnične zahteve.

Kje smo danes? Podoben občutek neenakosti in krivic je še danes čutiti v pozivu javni upravi in drugim "lenuhom", naj živijo od lastnega dela. Zanimive vzporednice z našim časom je najti v časopisih iz časa agitacije za koroški plebiscit: poročila o nemških posilstvih zavednih slovenskih deklet. Ampak danes se slovenski fantje ne ravsajo več z nemškimi študenti, kot v odmevnih protiburških protestih 1898 ali ptujskih dogodkih 1908, pogled je usmerjen drugam.

Na drugi strani so ponižani in razžaljeni: tisti, ki so leta 1918 od vlade zahtevali praktične resitve, ki upoštevajo tiste, kogar zadevajo, so bili označeni za boljševike, torej huligane, ljubitelje nereda, in razgnani. Ko so si bajtarji nasekali drv, so bili okarani zaradi prilaščanja tuje lastnine, vojnim dobičkarjem pa ni nihče zabrusil v brk. Velike sile še vedno izigravajo šibkejše. Kje smo torej danes? Kam smo prišli v stotih letih in k(d)aj se bomo iz zgodovine (česa) naučili?

Percepcija prve Jugoslavije se je v veliki meri izoblikovala v času druge Jugoslavije, tako kot se je šele kasneje utrdila ideja o Avstro-Ogrski kot ječi narodov.

Jure Gašparič v predavanju na znanstvenem simpoziju Slovenski prelom 1918
100 let od ustanovitve SHS