Iz takega kraja je pa res težko vzeti slovo. No, Katinki Staničevi je bilo v njenih dekliških letih s tem še prizaneseno, a kaj ko se je od rodnega Kanala moral ločiti njen najdražji: mladi bodoči pravoslovec Josip Kocijančič, ki ga je želja po učenosti vodila na cesarski Dunaj.

Prebujeni Kanal ob Soči
V tistem času, šestdesetih letih devetnajstega stoletja, ko je vsa slovenska dežela žarela v ognju narodnega prebujenja, so tudi na Goriškem začeli ustanavljati narodne čitalnice. Kanal, 22 kilometrov oddaljen od Gorice, je bil s tega vidika na začetku še dokaj mlačen. Bil je pomembno upravno središče, saj je bil tamkaj sedež sodnega okraja, ki je spadal k političnemu okraju Gorica - okolica. Sodišče je bilo italijansko in nemško. Imel je orožniško postajo, finančno stražo in zaradi bližnje meje tudi stalno vojaško posadko. Nič čudnega torej, če sta po glavnih trških ulicah prevladovali italijanščina in nemščina. Leta 1867 pa je prišlo do spremembe. Mladi gimnazijec, šestošolec Josip Kocijančič je s svojim slovensko usmerjenim delovanjem pripomogel, da se je tudi tamkaj ustanovila slovenska Narodna čitalnica.

Čibejev Pepi
Josip Kocijančič se je rodil 16. marca 1849 v trški družini Petra Kocijančiča. Po domače se je tamkaj reklo »pri Čibejevih«, torej je bil on Čibejev Pepi. Imel je še brata Karla in Petra ter sestro Katarino. Pouk je najprej obiskoval na domači ljudski šoli, kjer je bil zaradi pridnosti in nadarjenosti vpisan v »zlate bukve«. Ko pa je bil star devet let, mu je umrl oče. Stric Martin ga je nato poslal na šolanje v Gorico. Z enajstimi leti je tako stopil v tamkajšnjo gimnazijo, ki pa jo je končal šele po devetih letih, ker je en letnik moral ponavljati. Sicer pa je bil dijak srednje vrste in tako je poleti 1869 le prijadral do mature.

Gimnazijsko šolanje si je popestril z glasbenim udejstvovanjem. Kot tretješolec je s prijatelji sestavil pevski zbor. Kmalu se mu je pridružilo še več sošolcev, tako da so z leti ustvarili močno pevsko zasedbo, ki je nastopila tudi na javnih prireditvah zunaj šole. Na to dobo se je nekaj let potem spomnil v pismu svojemu bratu: »Duhomorne skerbi se takrat nijso plazile okolo mladih senc, jasno mi je bilo čelo, veselo serce. Sošolci so se zaupno zbirali okrog mene zanašaje se na neustrašljivost in mladostno zgovornost mladeničevo. Le en migljej, pa so me obkrožili, in šli smo, vesele pesmi pevaje, med narod, povsod hrabro noseč prapor rodoljubja ... Lepe nade so stavili rodoljubi v me, med najodličnejimi možaki si pač sam videl svojega mladega brata. In še sam sem mislil, da bi kedaj vsaj nekaj koristiti mogel ubogi domovini.«

Kocijančič se je denarno šolal sam, delno pa mu je pomagal brat Karlo, ki se je izučil za kovača in prevzel nasledstvo Čibejeve domačije v rodnem Kanalu. Mlajšemu Josipu je uspešno nadomeščal očeta. V sedmem in osmem gimnazijskem razredu pa je Josip dobil še dodaten zaslužek, saj je okrajnega glavarja, barona Pina, sicer rojenega Nemca, poučeval slovenščino.

Po končani maturi, julija 1869 se je Čibejev Pepi odločil za študij prava na Dunaju. Ob njegovem odhodu naj bi nastala pesem »Slovo«, ki jo je napisala njegova mladostna vrstnica, po ljudskem izročilu pa tudi dekle in bodoča nevesta, Katinka Staničeva. Skupno delo v čitalnici naj bi združilo njuni mladi srci, ki pa sta se ob Josipovem odhodu morali ločiti.

Goriška tedaj še ni imela primernega glasila, ki bi objavljalo tudi slovstvene prispevke, zato je besedilo čakalo na objavo kar nekaj let. V četrtek, 20. marca 1873, torej na pragu pomladi, ki se je razcvetela pred 140 leti, pa je pesmica z dekletovo izpovedjo končno le prišla na svetlo. Na spodnjem delu svoje naslovnice jo je v zaglavju »Listek« prinesla goriška »Soča«.

Skrivnostno poslavljanje ob reki Soči
Najnovejša »Sočina« pesmica je obsegala šest kitic, ki so vse od prve do zadnje tožile o slovesu zaljubljenega dekleta od svojega dokaj ravnodušnega fanta. Pesnica se je podpisala le s črko K., in to se je avtorici verjetno zdelo povsem dovolj. Uredniku lista pa očitno ne, zato je v opombi dodal še manjše pojasnilo: »Pričujočo lepo pesen smo prijeli od neke gospodičine, vrle Slovenke, z Goriškega. Prav radi smo jo natisnili v svojem, dasi politiki posvečenem listu i nadejamo se, da smo s tem napravili njej sami veselje, svojim čitateljicem in čitateljem pa podali ž njo interesantno berilo. Pisateljice, na noge!«

Pesem »Slovo« pa pravi:
Soča – voda je šumela, / Mesec svitlo je sijal, / Jaz pri oknu sem slonela, / Ko si ti slovo jemal.
In zdaj vselej, ko velika / Soča na večer šumi, / In ko lune svitla slika / Iz vode se zablišči,
Vselej te na mostu stati / Vidim v duhu pred soboj, /Veličastni mesec zlati / Razsvitljuje obraz tvoj.
Vidim te, kako desnico / Znancem daješ za slovo; / Meni pa si dal levico, / In še to le prav –hladno!
Nij se tebi zdelo vredno, /Da podal bi desno bil; / In spomin na te bo vedno / Dušo mojo žalostil.
Kolikokrat se jaz spominjam / Na ta žalostni večer, / Solze grenke si utrinjam / Vedno, zmirom v eno mer!

Kdo je bila Katica Staničeva
Ob objavi pesmice »Slovo« je bil urednik »Soče« Viktor Dolenec, sicer tajnik istoimenskega slovenskega političnega društva za obrambo narodnih pravic, ki je imelo sedež v Gorici. To društvo, ustanovljeno oktobra 1869, si je leta 1871 omislilo tudi lastno glasilo.

Leta 1873 pa je Dolencu pri urejanju »Soče« pomagal znani slovenski pesnik in deloma tudi že pisatelj Fran Levec, ki je poučeval na goriški gimnaziji. V »Soči« je bilo objavljenih vrsto prispevkov, ki niso imeli podpisa ali pa je šlo le za kak vzdevek, ki si ga je avtor izbral sam. Levec pa je imel navado, da je po izidu lista v lastne izvode s peresom zapisal imena teh sotrudnikov. No, in tako je ob skromni črkici »K.« dopisal tudi ime pesnice skrivnostnega »Slovesa«. Iz njegovega rokopisa tako izvemo, da je bila to »Katica Stanič-eva v Kanalu«.

Ta »Katica« je bila dejansko Katinka Staničeva iz Kanala ob Soči. Bila je leto dni starejša od svojega rojaka Josipa Kocijančiča. Rojena je bila 10. februarja 1848 kot hči Franca Staniča, ki je imel v Kanalu na številki 89 skromno hišico z nekaj zemljišča, ukvarjal pa se je s prevozništvom. Po njem je dobila tudi domače ime Frančeva Tinca. Zaradi izgubljenih kanalskih arhivov v prvi svetovni vojni je o njej znanega zelo malo. Leta 1875, torej dve leti po objavi svoje »Soče«, se v vzporednem gradivu omenja kot učiteljska pripravnica. Ob objavi pesmi o Soči je sodelovala tudi z ruskim profesorjem Janom Baudouinom de Courtenayem, ki je po Goriškem zbiral narodno blago in mu posredovala zanimive podatke. Prav tako pa je drobtinice iz njene zbirke objavila tudi »Soča«. V tem glasilu pa je s podlistki sodeloval tudi Josip Kocijančič.

Na Dunaju
Mladi Josip Kocijančič se na Dunaju ni dobro znašel. Vpisal se je sicer na pravo, poleg tega pa se vključil tudi v delo tamkajšnjih študentskih rojakov, ki so bili združeni v akademsko društvo »Slovenija«. Tamkaj je bil tudi pevovodja. To ga je bolj veselilo kot suhoparni študij sam. Zaradi tega je opustil marsikatero obveznost. O tem je pozneje zapisal: «Prvo leto mi res nij bilo ravno krivice na Dunaji, a zdaj pa zdaj se je že pokazal kak oblaček, ki mi je začasno zatemnil vedro nebo. A vendar bi bil lahko lehko marsikaj storil za svoj poklic v tem letu. V neskerbnosti tega nijsem storil …«

Osebnost in podoba Josipa Kocijančiča
Da se mladi Kocijančič na Dunaju ni toliko posvečal študiju, je bila kriva tudi njegova živahna narava. Med svojimi vrstniki je bil silno priljubljena oseba. Morda se je zdel tudi premalo resen za bodoči strogi pravniški poklic. Janko Leban, eden od njegovih življenjepiscev, se ga spominja: "Kocijančič je bil krasen mladenič, bolj visoke, vitke postave, temnoplavih las, ki so se mu po mobilnih kodrih vsipali po plečih. Nosil je male koketne brčice in srednje veliko kozjo brado. Običajno je imel svetel cilinder na glavi in ves njegov nastop ga je kazal kot nenavadnega človeka, kot umetnika. Vrhutega je bil kaj živahnega temperamenta, vedno šaljiv in vesel, dasi sta mu velikokrat razrivala dušo žalost in obup! Govoril in pisal je vse tri deželne jezike ter bil v občevanju skrajno ljubezniv. Ni čuda, da je pred takim mladeničem vztrepetovalo marsikatero žensko srce. Pri ženskem spolu je imel sploh veliko srečo. Tudi zakonski jarem ni bil nekaterim Evinim hčeram dovolj krepka bramba pred puščicami njegovih oči, kar pa njemu samemu ni bilo vselej v srečo.

Neki drug Kocijančičev prijatelj pa je dejal:
Dokler je ljubil le »Wein un Gesang« (vino in petje, op. avtorja) je bilo še dobro, ko se je tej dvojici pridružila še beseda »Weib« (ženske, op. avtorja), tedaj se je začela Kocijančičeva poguba.

Selitev v Gradec
Ker mu je na Dunaju spodletelo, se je Kocijančič odločil za študij prava v Gradcu. Tjakaj je menda prispel jeseni leta 1875. A ga tudi tamkaj ni srečala pamet. Prijatelj Davorin Sinkovič se spominja: "Spomladi l. 1876 sem šel poleg Kocjančiča stanovat. Tedaj smo ga prisilili, da se je začel učiti za prvi juridični izpit. Vsa skripta smo mu morali nabaviti, ali on se je le malojkdaj učil. Včasi je pa vendar šel tudi na grad učit se. Doma se je učil zjutraj v postelji in pa včasih po kosilu. O lepem vremenu smo bili večinoma na izletih …. Junija meseca je potem srečno prestal izpit. Vsi smo bili šli poslušat (ker so izpiti javni) iz radovednosti, kako mu pojde; in šlo je ….«

Musica noster amor - glasba naša ljubezen
Josipa Kocijančiča je torej bolj kot študij v tistem času vlekla glasba. V dunajsko-graškem obdobju se ji je posvetil z vsem srcem. Bodisi kot pevovodja, pa tudi že kot skladatelj. Dunajski študentje »Slovenijani« so tako krstili marsikatero njegovo zborovsko noviteto. V Gradcu pa je tudi vodil pevski zbor slovenskih študentov.

Že na Dunaju in tudi v domovini si je kmalu pridobil sloves dobrega skladatelja. Leta 1872 se je tako nanj obrnil slovenski pesnik Josip Stritar, ki ga je novoustanovljeno Slovensko pisateljsko društvo v Ljubljani prosilo, naj napiše besedilo za slavnostno odkritje spominske plošče na domu pesnika Franceta Prešerna v Vrbi na Gorenjskem. Stritar jim je rad ustregel, za uglasbitev besedila pa je naprosil prav Kocijančiča. Takole sam piše o tej zadevi: "Slišal sem nekdaj pesem »Oblaček« mladega, takrat še malo znanega skladatelja Kocjančiča … Skladba mi je bila po volji. Duh pesmi je bil umetnik čudovito pogodil. Mislil sem si: Ta je tudi eden. Seznanil sem se z njim in videl, da je mladenič nenavadno darovit, poln navdušenja za svojo umetnost. Ko sem videl, da ima Kocjančič v sebi tisti dar božji, katerega si človek ne more pridobiti s trudom, a potreben je neizogibno za vsak pravi umotvor, hotel sem poskusiti z njim. Izročim mu svojo pesem (Kantata na Prešernovem domu), bere naj jo in potem naj poskusi, če mu je pesem po volji. Mož jo bere in bere, potem delj časa molči. Naposled z glavo odmaje, da ne. Zakaj ne? Ali vam pesem ne ugaja? O tega ne, ali ta pesem, kakor je kratka, je cela simfonija; in kaj takega si jaz ne upam. Prigovarjam mu - saj med nama ostane, naj poskusi. Vse zastonj; mož se ne da nikakor omečiti. Jaz pa sem si mislil : Prav tako, mladenič, iz tebe bo še kaj,: ti veš kaj je umetnost in imaš sveti strah pred njo. - Žal, da se moje upanje ni uresničilo; siromaštvo je zatrlo, zadušilo mlado moč, ki je toliko lepega obetala svoji domovini!"

Navdušenost za narodne pesmi
Poleg neutrudnega skladateljskega delovanja pa se je Kocijančič izkazal tudi kot ljubitelj slovenskih narodnih pesmi. Nabral jih je menda več kot tisoč. Nekatere izmed njih je priredil za štiriglasni moški zbor. Že leta 1875 je pripravil prvi zvezek šestindvajsetih harmonizacij. Za založnika je pridobil rodoljuba veleposestnika Ignacija Kovačiča, note pa so postavili v Pragi. Zbirka nosi letnico 1876.

Kocijančičeve narodne pesmi predstavljajo prvo samostojno zbirko harmoniziranih narodnih pesmi na Slovenskem. V njej so zbrane pesmi, kot so denimo Marko skače, Čuk se je oženil, Adijo pa zdrava ostani, ki so pod temi naslovi znane še dandanes. Po njem so se zgledovali vsi poznejši harmonizatorji tega narodnega blaga. Leta 1877 je izšel še drugi zvezek, ki prinaša še 16 pesmi. Iz pripovedovanja njegovih prijateljev in znancev pa je razvidno, da je imel pripravljeno tudi že tretjo zbirko.

Vrnitev domov
Ker ni imel pravega veselja za študij, pa tudi ne zadostne gmotne podpore, se je Josip Kocijančič vrnil v rodni Kanal ob Soči in se zaposlil pri notarju Kollerju. Tudi doma je ustanovil pevski zbor in izboren kvartet.

Na koncu pa ga najdemo kot koncipienta pri notarju dr. Geršaku v Ormožu. Vendar pa je tam ostal le mesec dni, saj ga je močno nadlegoval kašelj. Šel je na posvete k zdravnikom v Gradec, ki so mu svetovali samo še pot domov.

Josip Kocijančič je po vrnitvi v rodni Kanal prebival pri svojem bratu Karlu, hišna številka 86. Jeseni leta 1877 je bil pozvan na orožne vaje v Trst. Tam pa se je ob neki priložnosti, ko je vojake močno premočilo na položaju pri Občinah, staknil nevaren prehlad. Kljub zdravljenju so ga bolnega odpustili domov, kjer pa se mu je stanje še poslabšalo. Brata Karla je poprosil, naj mu da sobico nad kovačijo v hišici na Brajdi s kanalsko številko 81. Tam je potem skoraj do zadnjega pisal note in pripravljal gradivo za objavo. Vendar je počasi začel pešati. Mučil ga je kašelj, dva dni pred smrtjo pa ga je ponoči prevzela slabost in bruhnil je kri. Sluteč, da se mu bliža konec, je prosil, naj ga obiščejo njegovi prijatelji, v čemur so mu popolnoma ustregli. Umrl je 10. aprila 1878. Torej tudi on ni, kot že marsikateri slovenski pisatelj, pesnik ali glasbenik, dočakal niti trideset let.

Katinkina usoda
Katinka Staničeva iz Kanala pa se je izšolala za učiteljico. Službovala je na Goriškem, dokler se leta 1882 ni poročila z nekoliko mlajšim poštnim uradnikom Matejem Kokaljem iz Krope. Žal pa v življenju tudi ona ni imela sreče. Po nekaj letih zakona je namreč živčno zbolela. Oddali so jo na zdravljenje v bolnišnico na Studencu pri Ljubljani. Tam je 4. oktobra 1887 umrla. Ob njeni smrti sta se je spomnila oba ljubljanska dnevnika. Slovenec je med drugim zapisal: "Pokojna je bila nad 7 let učiteljica na Goriškem in se je večkrat poskušala kot nadarjena slovenska pisateljica." V Slovenskem narodu pa preberemo. "Umrla je preteklo noč gospa Katinka Kokalj rojena Stanič, soproga g. poštnega oficijala Matije Kokalja, bivša mnogoletna ljudska učiteljica. Lahka jej zemljica!" Narod je objavil tudi osmrtnico, kjer se od nje poslavljajo užaloščeni mož Matija, oče Fran in brat Josip. Otrok pa v zakonu z Matijo Kokaljem ni imela.

Pesem, ki je preživela številne rodove
Josip Kocijančič je malo pred smrtjo za tisk pripravil zbirko lastnih skladb, ki ji je dal naslov »Čuti v napevih«. Založil jo je njegov prijatelj Ignacij Gruntar, notar v Logatcu. Nosi pa letnico 1881. Skladbe »Soča voda je šumela«, ki naj bi jo po ljudskem izročilu uglasbil na besedilo Katinke Staničeve, v tem izboru ni. Ker pa je imel Kocijančič na zalogi še vrsto neobjavljenih lastnih skladb, ki bi nedvomno izšle v naslednjih zvezkih, če bi mu bilo dano, da bi jih dočakal, obstaja možnost, da je bila med tem gradivom tudi uglasbitev tega besedila.

Slovenski pevci in pevke pa se seveda niso ukvarjali z vprašanjem, kdo je napisal besedilo ali glasbo pesmi »Soča voda je šumela«, zato se je ta razširila po vsej domovini. Značilno zanjo pa je, da je dobila tudi »moško« različico. Tako se ponekod fant poslavlja od dekleta in ne tako, kot je bilo objavljeno v izvirniku. Pesem je bila še posebej priljubljena konec devetnajstega in v začetku dvajsetega stoletja. V Ligu nad Kanalom so fantje leta 1898 takole zapeli svojo različico: Soča voda je šumela / mesec je na nebu s'jal. / jaz pri oknu sem slonela, / ko si ti slovo jemal. Drugim si podal desnico / in poljubil jih gorko, / meni pa si dal levico / in še to tako hladno. V tujem zdaj prebivaš v kraju, / Oh kak me srce boli. / Z drugo tamkaj srečo vživaš, / Moj spomin t' je ne kali. Mnogo let je že minilo- / kar izginil je moj raj, / srce mi je takrat djalo, / da ne vrneš se nazaj.

Čigav je napev Katinkinega besedila
Po kanalskem ljudskem izročilu naj bi Katinkino besedilo uglasbil Josip Kocijančič sam. Pozneje pa so se pojavile še razne druge domneve. Pesnik Joža Lovrenčič tako meni, da je Katinka to besedilo napisala na melodijo že stare furlanske pesmi »Quand che lavi su per Carnia«. Neki F. S. Š. pa v Mladiki iz leta 1922 razglaša, da ima isto melodijo tudi stara nemška vojaška pesem »Schönster Schatz jetz muss ich scheiden …«, ki jo je slišal že leta 1886.

Melodija, ki je na Slovenskem splošno znana in uveljavljena še dandanes, pa se je v prvem desetletju novega stoletja pojavila tudi v pesmaricah slovenskih narodnih pesmi. Njene priredbe so pripravili Fran Gerbič, Janko Žirovnik in Marko Bajuk. Od teh se je najbolj odrezal Žirovnik, ki je od leta 1883 dalje pripravil vrsto popularnih zbirk slovenskih narodnih pesmi za otroške, moške, ženske in mešane pevske zasedbe. V četrtem zvezku moških zborov iz leta 1910 tako najdemo tudi priredbo pesmi »Soča voda je šumela«, ki ima že dokaj predrugačeno besedilo v primerjavi s tistim iz leta 1873. Takole pravi: 1. Soča voda je šumela, mesec je na nebu s jal. Ti pri oknu si slonela, ko sem jaz slovo jemal.
2.Drug mu dala si desnico, poljubila ga sladko, meni dala si levico pa še to tako hladno.
3.Mila luna je sijala, bled mi gledala obraz. Zadnjič roko s' mi podala zadnjič oh za večni čas.
4.V tujem kraju zdaj prebivaš, ah, kak me srce boli. Tamkaj z drugim srečo vživaš moj spomin t' je ne kali.

Obujeni spomin
Kocijančičeve samostojne skladbe in priredbe njegovih narodnih pesmi so pevci redno uvrščali v svoj program. O njem samem pa ni bilo kaj dosti govora. Šele v letu 1902, ko je kanalska narodna čitalnica praznovala 35-letnico svojega delovanja, so znova oživili spomin na njegovo življenjsko usodo. Izdali pa so tudi razglednico, na kateri je bila objavljena samo njegova podoba. Uredili so tudi njegovo gomilo na kanalskem pokopališču. Slavnostni govornik je o njem dejal: "Mož ni iskal ne bogastva, ne časti ni slave, ampak edino le iskrena ljubezen do slovenskega naroda navduševala ga je k temu trudapolnemu delovanju, zato nam pa mora biti vedno drag njegov spomin in le svojo domovinsko dolžnost spolnimo, ako mu danes z vencem okinčamo njegovo gomilo. Njega ni že davno med nami, a pesmi njegove bodo ga vedno slavile ..."

Večje pozornosti pa je bil deležen dobro desetletje pozneje, ko so Novi akordi prinesli posebno številko literarne priloge, posvečene njegovemu življenju in delu. Ob tej priložnosti je njegov znanec, kanalski rojak Janko Leban, opisal nekatere črtice iz Kocijančičevega življenja in pri tem omenil tudi pesem »Soča voda je šumela«: "Neka Kocjančičeva rojakinja, ki je zdaj tudi ni več med živimi, mu je posvetila celo pesem, ki je bila natisnjena svojčas v podlistku goriške »Soče«. Pesem pričenja tako: Soča voda je šumela, mesec svetlo je sijal; jaz pri oknu sem slonela, ko si ti slovo jemal«. Žal, da nadaljnih kitic nisem mogel dobiti.«

Znamenito, tedaj že ponarodelo popevčico »Soča voda je šumela« pa omenja tudi pisatelj Andrej Gabršček v svoji knjigi »Goriški Slovenci«, kjer pravi: "Soča je objavila znano pesem »Soča voda je šumela« s šifro K, ki jo je uglasbil nadepolni kanalski Josip Kocijančič in je postala narodna svojina. Besedilo je veljalo Kocijančiču, ko se je poslavljal na kanalskem mostu od svojega dekleta, šel je v Gradec in po malo letih umrl."

Vtise o Katinkini pesmi pa nam je ohranil tudi goriški pesnik dr. Joža Lovrenčič, doma iz Kreda pri Kobaridu, ki je že leta 1921 zapisal: "Soča voda je šumela … Slišal sem jo peti in pel v goriških gorah, v lepih goriških dneh in večerih, ob naši Adriji v Trstu, v Ljubljani sem jo slišal in v Beogradu smo jo peli. Kamorkoli gre naš človek, gre Soča - voda ž njim in se oglasi tiho, žalostno in vse naše hrepenenje je v nji."

Tako je torej pisal Lovrenčič kmalu po prvi svetovni vojni in tako lahko zapišemo tudi dandanes, saj nam pojavnost v sporedih raznovrstnih glasbenih skupin, na nosilcih slike in zvoka ter na svetovnem spletu zgovorno priča tudi o današnji priljubljenosti te pesmi, čeprav je v tisku prvič izšla na pragu pomladi že pred davnimi sto štiridesetimi leti.

Andrej Mrak