"Sit-in" ali "down-in" je znana oblika nenasilnega protesta študentov iz šestdesetih in sedemdesetih let. Študentje so se usedli na sredo ceste in tako izražali svoje nestrinjanje z vladajočo politiko. Ob tem so večinoma prepevali protestne pesmi Joan Baez in Boba Dylana. Začelo se je študentskimi upori proti vietnamski vojni v ZDA, od tod tudi angleški izraz.

Vzrok za takšno obliko protesta študentov na Aškerčevi v Ljubljani 14. aprila 1971 je bila ekološko obarvana zahteva po prenehanju nevzdržnega hrupa, ki so ga povzročale kolone tovornjakov, ki so Aškerčevo vsak dan onesnaževali s hrupom in izpusti, saj je tod takrat potekala ena od glavnih mestnih prometnic v smeri vzhod-zahod.

Študentje psihologije so izvedli celo meritve na križišču med Aškerčevo in Gorupovo in objavili rezultate, po katerih je en TAM-ov tovornjak povzročal ropot intenzitete okoli 92 decibelov, tovornjak s prikolico 84-98 dB, avtobus 76 dB in fiat 850 85 dB. Ob tem so podali tudi lestvico vpliva, ki ga ima ropot: ropot II. stopnje z intenziteto 65 do 90 dB povzroča vegetativne in psihične motnje, večina prometa, torej TAM-ovi tovornjaki, tovornjaki s prikolico, pa so spadali v ropot III. stopnje, ko je intenziteta hrupa od 90 do 120 dB povzročala med drugim tudi poklicno naglušnost.

Za "sit-in" na Aškerčevi je značilno tudi igranje iger na cesti – hiter šah, karte in podobno. Cesta pred Filozofsko fakulteto je bila na ta način zablokirana. Zborovanje je bilo uradno napovedano, dobili so dovoljenje do 13. ure, ki se je nato podaljšalo s študentskim pohodom proti republiški skupščini, se spominja , ki je bila v letih, ko je bilo študentsko gibanje v Ljubljani najmočnejše, študentka Filozofske fakultete. Bila je vpeta v jedro dogajanja in hrani dragocene spomine na tisti čas.