Negotovost in strah med avstro-ogrskim prebivalstvom pa sta bila še toliko večja zaradi že dve leti trajajoče svetovne vojne.

Dunaj žaluje
"Povsod plapolajo črne zastave: s ponosnih palač in z drugih hiš do najmanjše hišice nekdanjih predmestij, Dunaj je postal mesto žalosti, prave bolesti; črne zastave izražajo le mali del bolesti cesarske prestolice. Vladarjevo truplo leži še na postelji v Schönbrunnu, kjer ga bodo balzamirali in tudi tam položili na mrtvaški oder. Duhovniki neprestano molijo pri cesarju. V mrtvaški sobi bo danes zvečer tiha pobožnost tistih članov cesarske rodbine, ki bivajo na Dunaju. Cesarjevo truplo bodo najbrže prepeljali iz Schönbrunna v dvorno župno cerkev v ponedeljek 27. t. m. pozno zvečer. V dvorni župni cerkvi bodo cesarjevo truplo položili na mrtvaški oder. V torek 28. in v sredo 29. t. m. se bo smelo občinstvo pokloniti rajnemu cesarju. Dneva in ure, ko se bo preneslo truplo v rakev h kapucinom, še niso določili; najbrže bodo mrliča blagoslovili in položili k večnemu počitku v četrtek, 30. t. m. popoldne. Slovesno bo blagoslovil truplo kardinal nadškof dr. Piffl z veliko asistenco. Po blagoslovljenju bodo položili truplo v cesarsko rakev [krsto, op. a.] pri kapucinih."

Cesar na mrtvaškem odru
"Cesarjevo truplo počiva na železni postelji spalnice; truplo pokriva do prsi odeja; cvetlice je položila na truplo nadvojvodinja Marija Valerija. Cesarjev obraz je miren. Pred posteljo stoji klečalnik, dvorni župnik Seydl [v virih omenjen tudi kot Seidel, op. a.] moli pri mrliču; tudi več redovnic trajno moli pri rajnem cesarju. Člani cesarske hiše, posebno nadvojvodinja Marija Valerija, so prišli dopoldne večkrat molit. Ponoči je prišla komisija urada dvornega mojstra, da določi, kakšen bo pogreb. Če ni rajni cesar v oporoki drugače ukrenil, bodo prepeljali truplo cesarja Franca Jožefa iz Schönbrunna na Dvor; na mrtvaškem odru bo v dorni [dvorni, op. a.] kapeli; počival bo v cesarski rakvi pri kapucinih pri krsti rajne cesarice Elizabete."

Kakšen pogreb je želel Franc Jožef?
"Vladarjevo oporoko je včeraj komisija, ki jo je vodil senatni predsednik dr. Seidl, dvignila in izročila vrhovnemu dvornemu mojstru knezu Montenuovo, ki jo je izročil novemu cesarju. Oporoka obsega razna volila. Zadnji dostavek ji je rajni cesar pripisal, ko je umrl nadvojvoda Franc Ferdinand [po 28. juniju 1914, op. a.]. Glede na pogreb ne določa oporoka ničesar. Novi cesar je zapovedal, naj se pogreb izvede z vsem sijajem, ki ga določa španski ceremoniel."

Kako bo videti pogreb po tako imenovanem španskem ceremonialu v časniku Slovenec, tistega dne niso zapisali. So pa bralci dobili pojasnilo dva dni pozneje:

"Ceremoniel pri pokopu trupla iz cesarske hiše je sledeči: Truplo se takoj balzamira in se z vsemi znamenji časti izpostavi v viteški dvorani ali v dvorni cerkvi v odprti, leseni krsti z pozlačenimi okovi. Krsta je za vse vladalce in nzih [njih, op. a.] soproge preoblečena s črnim baržunom [žametom, op. a.], za nadvojvode in nadvojvodinje pa z rdečim baržunom. Iz kapucinske cerkve odstranijo vse klečalnike, celo cerkev pa okrase s črnino, z grbi in drugimi žalnimi znamenji. Ob določeni uri se zbero kapucini pri samostanskih vratih, odkoder spremijo truplo z bakljami v cerkev, v katero spuste samo tiste, ki so bili povabljeni k pogrebu. Truplo postavijo v sredi cerkve na vzvišen prostor, knez nadškof pa blagoslovi truplo. Asistenti in kapucini pa pojo predpisane psalme. Nato spremijo truplo kapucini z bakljami v grobnico. Čez par tednov pa postavijo leseno krsto v navzočnosti za to določenega dvornega uradnika po blagoslovitvi trupla po očetu gvardijanu v novo krsto, ki ostane za vedno v cesarski grobnici."

Kako so razglasili cesarjevo oporoko
"Dne 22. t m. se je vršila v uradu najvišjega dvorjanika publikacija cesarjeve oporoke ob navzočnosti najvišjih dvornih funkcijonarjev, zun. min. barona Buriana ter obeh min. predsednikov drja. Korberja in grofa Tisze. Cesar izraža v oporoki željo, da naj se postavi krsta z njegovim truplom poleg krste cesarice Elizabete in cesarjeviča Rudolfa. Svojemu nasledniku naroča pokojni vladar, da naj ljubi svoje narode, ter da naj vztraja pri državni misli in obstoječih načelih državne ureditve."

"Premoženje krone in bogate cesarske zbirke pripadejo novemu cesarju. Svoje privatno premoženje je zapustil cesar svojima hčerkama in njunim otrokom. Legate [kar kdo v oporoki zapusti osebi, ne da bi jo postavil za dediča, op. a.] je ostavil tudi drugim članom cesarske hiše. Visokim dvorjanikom in osebam njegovega zaupanja je zapustil dragocene spominske predmete. Cesar je skrbel tudi za svoje služabnike ter za lovce svojih revirjev. Posebno bogato je obdaril svojega dolgoletnega telesnega slugo Ketterla. Večje legate dobijo tudi razni humanitarni zavodi. Cesarjeva oporoka, ki je napisana že pred dolgimi leti, ima 2 dodatka. Prvega je napisal cesar po Franc Ferdinandovi smrti, drugega po izbruhu svetovne vojne."

Kdo bo dedoval po pokojnem cesarju?
"Oporoka cesarja Franca Jožefa I. je obsežen spis, ki ga izpopolnjuje še več dostavkov. Spisana je bila leta 1914.; po umoru nadvojvode Franca Ferdinanda jo je rajnik še precej izpremenil. O premoženju krone seveda oporoka ničesar ne določa. Zasebna cesarjeva zapuščina obsega premoženje v gotovini, vrednostne papirje, posestva, zelo veliko umetnin, slik, skulptur, cesarske gradove, vile in lovske hiše, veliko posestev na Dunaju in v drugih mestih. Dedščino je rajnik volil svojim bližnjim in daljnim sorodnikom. V prvi vrsti bodo dedovali nadvojvodinja Marija Valerija in princesa Gizela, vnuki in cesarjevi pravnuki, princesa Elizabeta Windischgraetz, cesarjev zet; nadvojvoda Franc Salvator in princ Leopold Bavarski. Cesar je preskrbel tudi za stare svoje zveste uslužbence. Posebno se je spomnil svojih štirih osebnih slug, lovcev in gozdarjev."

Oporoka cesarja Franca Jožefa je imela poleg osnovnega namena – lažjega prenosa oblasti in upravljanja pokojnikovega osebnega premoženja, še dodatno funkcijo. V posebnem pismu se je cesar obrnil na svoje podložnike in jim še zadnjič namenil nekaj besed.

Poslednji nagovor ljudstvu
"Mojim ljubljenim narodom izrekam popolno zahvalo za zvesto ljubezen, ki so jo posvedočevali Meni in Moji hiši v srečnih dneh kakor v težkih časih. Zavest te privrženosti je mojemu srcu dobro dela in me jačila v izvrševanju mojih težkih vladarskih dolžnosti. Naj ohranijo to patrijotično mišljenje mojemu nasledniku. Tudi Svoje armade in mornarice se spominjam s čustvi ginjene hvaležnosti za njeno hrabrost in zvesto vdanost. Njene zmage so me navdajale z veselim ponosom, nezaslužena nesreča z bolestno žalostjo. Izvrstni duh, ki je od nekdaj navdajal armado in mornarico ter obe moji domobranstvi, mi jamči, da se sme moj naslednik v vladi nanje nič manj zanašati kakor jaz."

Najstarejši vladar svetovne zgodovine
"Blagopokojni cesar Franc Jožef I. je izmed vseh vladarjev svetovne zgodovine najdlje vladal. Cesar Friderik IV. je vladal 53 let, 6 mesecev, 17 dni, angleška kraljica Viktorija 63 let, 7 mesecev in 2 dneva. Francoski kralj Ludovik XIV. je sicer po imenu vladal 72 let (1643 do 1715), dejansko je pa vladal le 62 let, ker je bil že s petimi leti kralj in je zanj vladalo varuštvo. Friderik Veliki je vladal 46 let, cesar Viljem I., ki je bil 91 let star, je nosil prusko krono le 30 let, nemški cesar pa je bil 17 let."

Po tedaj uradno veljavnih podatkih je bila vladavina Franca Jožefa najdaljša. Upoštevati moramo dejstvo, da ravno vsakega vladarja iz kakšne manjše afriške ali azijske monarhije niso mogli poznati ali pa se niso za njih niti zanimali, saj je bila Avstro-Ogrska, kljub nezavidljivim razmeram, še vedno dokaj pomembna velesila.

Balzamiranje trupla in izdelava mrtvaške maske
"V sredo je akad. slikar profesor Matsch napravil skico cesarja na mrtvaški postelji ter je fotografiral sobo, v kateri je cesar umrl. V noči od četrtka na petek je napravil profesor Marschall masko cesarjevega obličja. Nato je bilo truplo balzamirano. Ta posel je izvršil profesor dr. Kolisko v navzočnosti telesnega zdravnika drja. Kerzla. Truplo so po izvršenem balzamiranju oblekli v maršalsko gala-uniformo ter položili v leseno krsto prevlečeno s črnim baržunom, ki so jo postavili na črn oder, kjer ostane do ponedeljka. Oder obdajajo visoki srebrni svečniki z gorečimi svečami. Pred krsto stoji velik srebrn križ, ob katerem opravljajo duhovniki dan in noč mrtvaške molitve. V ponedeljek položijo baržunasto krsto v kovinasto, nakar se bo truplo v navzočnosti članov cesarske hiše blagoslovilo. Proti deseti uri bodo dvignili dvorjaniki ob spremstvu bakljonoscev cesarskega mrliča ter ga ponesli po velikih črno pokritih glavnih grajskih stopnicah pred Schönbrunski grad. Od tam se bo pomikal sprevod v mesto čez Mariahilferstrasse in Ring ter skozi glavna velika vrata cesarskega gradu v dvorno župno cerkev."

"Mrtvaški oder se nahaja v cesarjevi pisalni sobi, ki ni črno prevlečena. Krsta je odprta in pokrita s fino tančico, skozi katero je dobro videti celo truplo. Cesar ima v rokah majhen črn križec, obdan od cvetlic, spodnji del trupla je pokrit z zlato preprogo, na kateri ležijo mali šopki, poklonjeni cesarju od otrok cesarske hiše. Glava počiva na beli svileni blazini. Obličje je bledo, ne spremenjeno, mirno."

Cesar leži, kot da počiva
"Krsta se nahaja v vogalu pisalnice poleg spalne sobe, v sobi, kjer je cesar Franc Jožef I. največ delal, leži zdaj na mrtvaškem odru. Soba je prijazna, ničesar niso izpremenili. Na lestencu gore električne žarnice; dvajset sveč na visokih svetilnikih obdaja krsto. Pohištvo so potisnili k stenam; v ostalem prostoru stoji oltar in z baržunom prevlečeni klečalnik. Cesar drži v sklenjenih rokah mal, črn križ in nekaj cvetlic. Truplo pokriva odeja iz zlatenine; mali šopki cvetlic leže na njej; darovali so jih otroci cesarske rodbine. Krsto pokriva prozorna tančica. Cesar leži, kot da počiva. Glava počiva na beli blazini iz atlasa in je taka, kot da bi bil cesar živ, tako dobro so truplo balzamirali."

Nekaj dni pozneje je bila v časopisih objavljena kratka vest: "Krsto cesarja Franca Jožefa I. so morali danes zapreti. Cesar bo zato na mrtvaškem odru v dvorni župni cerkvi v zaprti krsti." Dodatnih pojasnil z dunajskega dvora ni bilo, poraja pa se vprašanje, kako dobro so truplo balzamirali, če so morali krsto zapreti.

Določbe za pogreb
"Danes dopoldne so bile izdane določbe za pogreb cesarja Franca Jožefa. V ponedeljek 27. t. m. ob 10. zvečer se bo prepeljalo truplo iz Schönbrunna v dvorno župno cerkev, kjer bo položeno na oder ter eksponirano. Občinstvo bo imelo pristop v cerkev dne 28. in 29. t. m. od 8. ure zjutraj do 6. zvečer, dne 30. pa od 8. do 12. opoldne. V četrtek 30. novembra popoldne se vrši z največjim cesarskim pompom pogrebni sprevod. Impozantni sprevod bo krenil ob 2. popoldne iz cesarskega grada čez dunajski Ring, Aspernski trg, Franca Jožefa nabreže, ulico Rotenturm h katedrali sv. Štefana, kamor prispe ob 3. uri. Tam bo blagoslovil truplo kardinal Piffl, nakar se bo pomikal sprevod po Kärtnerici [Kärtner Straße – Koroška cesta, op. a.] h kapucinski cerkvi, kjer bo položeno truplo k večnemu počitku. Cesar Karl se ne udeleži pogrebnega sprevoda, nego bo s cesarico v Štefanovi cerkvi pričakoval sprevod. Šele iz cerkve bodo novi vladar in dvorni dostojanstveniki spremili pokojnega vladarja do rakve. Udeležba zunanjih vladarjev doslej ni naznanjena, če pride kateri, pojde pri pogrebu neposredno za cesarjem Karlom. Zgodilo se bo za zdaj prvič, da bo umrli avstrijski cesar blagoslovljen v dunajski stolni cerkvi pri sv. Štefanu. Pri pogrebih prejšnjih cesarjev je bilo truplo vedno blagoslovljeno v dvomi cerkvi in potem prepeljano h kapucinom, čuje se, da je to premembo odredil še pokojni cesar sam."

Ureditev cesarske grobnice
"V cesarski grobnici pri Kapucinih na Dunaju (Neuer Markt) so že začeli delati priprave za cesarjev pokop in sicer v novih oddelkih, ki so jih bili priredili v podzemskih prostorih pred petimi leti in dosedaj še niso bili rabljeni. Truplo cesarja Franca Jožefa I. bo torej našlo tu kot prvo večni počitek. Že tedaj, ko so prirejali ta oddelek cesarske grobnice, so mislili na to, da najdejo ob cesarju svoj končnoveIjavni prostor tudi ostali ožji člani njegove družine. V doglednem času prineso semkaj trupla cesarice Elizabete, prestolonaslednika Rudolfa, ki ležita sedaj drug poleg drugega v oddelku `Iz vladarske hiše Habsburško-Lotarinške´, dalje krste z zemskimi ostanki cesarjevih starišev: nadvojvode Franca Karla in nadvojvodinje Sofije, cesarjevih bratov: cesarja Maksa in nadvojvode Karola Ludovika, kakor tudi cesarjeve zgodaj umrle prvorojenke nadvojvodinje Sofije."

"V ta novi oddelek grobnice vodijo doslej zaklenjena vrata na desni preko treh marmornih stopnic. To sta dve druga poleg druge ležeči, četverooglati, precej prostorni, majhni dvorani, ki na človeka nikakor ne napravljata mračnega vtisa. Da so dobili primerno višino, so morali preje poglobiti tla. Stene v obeh dvoranah so obložene z blestečebelimi marmornimi ploščami, pod njimi pa je napravljeno meter visoko obzidje iz črnega marmorja. Tudi strop je bel. V prvem prostoru je sredi stropa Kristusova glava v reliefu; v žarkih, ki obdajajo glavo, so majhne angelske glavice. Strop druge dvorane krasi podoba Matere božje. Priprost, a zelo okusno opremljen oltar v ospredju prvega prostora. Pod stropom prve dvorane so krog in krog napravljene v zidu majhne, štirioglate z belim steklom pokrite vdolbine, v katerih gori 38 električnih žarnic, v drugi dvorani pa nad okni 32 svetilk. Prvi prostor ima v podolžni steni dve okni, drugi prostor pa samo na čelni strani eno okno. Stekla v vseh treh oknih so svetloplava, za njimi je električna luč, ki razširja preko obeh prostorov modrikast sij."

Cesarska grobnica pri kapucinih (nem. Kaisergruft) je v samem središču Dunaja, slabih petsto metrov od katedrale svetega Štefana (Stephansdom). Z nekaj izjemami so v njej našli večni počitek vse pomembnejši Habsburžani. Med temi izjemami je bil tudi Franc Ferdinand, ki je podlegel pod streli atentatorja v Sarajevu, kar je, kot vemo, pahnilo narode Evrope v morijo, ki se je v zgodovino zapisala kot prva svetovna vojna. Pokojni prestolonaslednik Franc Ferdinand si je namreč dal zgraditi družinsko grobnico v gradu Artstetten, v istoimenski vasici, nedaleč stran od Pöchlarna v Spodnji Avstriji.

Pogreb bo potekal ponoči in podnevi
"Dvorni hlapci na konjih z gorečimi svetilkami, eskadron konjenice in dvorni jezdeci nastopijo na čelo nočnega pogreba, ki se prične premikati, ko bije ura deset. Konjenikom sledi dvovprežna kočija; v njej sede dvorni sluge, nato jezdi dvorni komisar; dva dvorna hlapca s svetilkama v rokah prijezdita; nato slede štiri dvorne državne kočije, v vsako je vpreženih šest konj; v njih se vozijo oba generalna pobočnika, oba knežja komornika; v zadnji kočiji sedi prvi vrhovni dvorni mojster: znamenje, da je že blizu mrtvi vladar. Črni mrtvaški voz, ki pelje rajnega cesarja, pelje osem vrancev. Na desni strani spremlja rajnega vladarja na zadnji poti osem c. kr. [cesarsko-kraljevih, op. a.] trabantnih osebnih gardistov [trabant je bil telesni stražar pomembne osebe, op. a.]; na levi strani osem kraljevskih ogrskih trabantnih osebnih gardistov, dalje osem gardnih jezdecev peš na vsaki strani, šest osebnih lakajev na vsaki strani; šest arcierov in šest ogrskih gardistov na konjih z eno šaržo na čelu tvorijo čelo spremstva; nato prijezdita dva dvorna hlapca; za njima se pelje v dveh dvornih vozovih komorno osobje. Eskadron konjenice zaključi pogreb. Po širokem grajskem dvorišču se premika pogreb h grajskemu mestu, kjer izkaže rajniku grajska straža zadnjo čast. Zastava se pokloni, boben zamolklo zaropota; počasi zapusti pogreb Schönbrunn, katerega rajni cesar ni zapustil, odkar se je pričela vojska."

Akreditacije za udeležence pogreba
Predvideno je bilo, da se pogreba udeleži več domačih pa tudi tujih visokih dostojanstvenikov. Organizacija dogodka je morala biti na izjemno visoki ravni, zato tudi malenkosti niso prepuščali naključju. Načrtovani mimohod po Dunaju je predstavljal velik organizacijski zalogaj, glede na predvideno število gostov. Nič manjši izziv pa je bila množica običajnih ljudi, ki so se želeli posloviti od cesarja. Treba je bilo poskrbeti za varnost vseh udeležencev. Dunajčani, ki so prebivali na trasi pogrebnega sprevoda, so morali od policijskih oblasti zaprositi za posebne akreditacije, sicer na dan pogreba ne bi mogli do svojih bivališč ali iz njih. Ceste in ulice, ki so se nahajale na predvideni poti sprevoda, so bile strogo zastražene.

Več o tem pa prihodnjo nedeljo v tretjem delu prispevka.