Jakna avstro-ogrskega pilota. Hrani Muzej vojne zgodovine Dunaj. Foto: Rok Omahen
Jakna avstro-ogrskega pilota. Hrani Muzej vojne zgodovine Dunaj. Foto: Rok Omahen
Lohnerjevo vodno letalo. Hrani Zgodovinski muzej Istre v Pulju. Foto: Rok Omahen
Letalo Albatros. Hrani Muzej vojne zgodovine Dunaj. Foto: Rok Omahen
Bitka pri Visu 1866 se je v zgodovino zapisala kot ena največjih avstrijskih pomorskih zmag. Hrani Muzej Gallerion v Novigradu. Foto: Rok Omahen
Pomorska letalska baza v Pulju. Hrani Zgodovinski muzej Istre v Pulju. Foto: Rok Omahen
Pulj. Pogled z utrdbe proti amfiteatru. Foto: Rok Omahen
Knjiga o nemških pomorskih junakih. Hrani Muzej Gallerion v Novigradu. Foto: Rok Omahen
Trst. Pogled proti pristanišču. Foto: Rok Omahen
S signalno pištolo je pilot Gustav Klasing uničil italijanski zrakoplov Città di Ferrara. Na fotografiji primerek francoske signalne pištole. Hrani Vojaški muzej Žižkov v Pragi. Foto: Rok Omahen
Cilj bombnega napada zrakoplova Città di Ferrara je bila tudi Reka. Foto: Rok Omahen
Maketa avstro-ogrskega podmorskega čolna. Hrani Muzej Gallerion v Novigradu. Foto: Rok Omahen
Avstro-ogrska torpedovka vleče zrakoplov Città di Jesi v pristanišče. Hrani Zgodovinski muzej Istre v Pulju. Foto: Rok Omahen
Letalski rotacijski motor francoske izdelave moči 95 kilovatov (130 konjskih moči). Hrani Vojaški muzej Žižkov v Pragi. Foto: Rok Omahen
Avstro-ogrski merilec vrtljajev motorja. Hrani Vojaški muzej Žižkov v Pragi. Foto: Rok Omahen
Nemški balonski višinomer. Hrani Vojaški muzej Žižkov v Pragi. Foto: Rok Omahen
Avstro-ogrski merilec goriva. Hrani Muzej vojne zgodovine Dunaj. Foto: Rok Omahen
Pilotska kabina avstro-ogrskega letala. Hrani Vojaški muzej Žižkov v Pragi. Foto: Rok Omahen
Bombardiranje ciljev na tleh je v tem času še potekalo "ročno". Hrani Vojaški muzej Žižkov v Pragi. Foto: Rok Omahen


Morebitne dotedanje pomisleke glede boja proti bratskim slovanskim narodom so na italijanski fronti nadomestili občutki globokega prezira do nekdanje zaveznice. Vojna s tradicionalnim nasprotnikom na zahodu je bila dolgo pričakovana. Tudi navidezno zbliževanje Italije z Avstro-Ogrsko in Nemčijo pred začetkom prve svetovne vojne ni preslepilo nikogar. Italijanska razglasitev nevtralnosti ob izbruhu vojne je prezir do zahodne sosede le še poglobila.


V prvem delu
Vojna z Italijo se je šele dobro začela, ko se je pilotu Gustavu Klasingu ponudila izjemna priložnost, zaradi katere se je zapisal v zgodovino. Italijanskemu zrakoplovu Città di Ferrara je osmega junija 1915 poveljeval poročnik (tenente di vascello) Castrucio Castracane. Posadka zrakoplova je imela nalogo bombardiranja ogrske ladjedelnice Danubius na Reki. Pod okriljem noči se je cepelin približal obali in okoli tretje ure ponoči na mesto odvrgel nekaj bomb. Večje škode sicer ni povzročil, toda vseeno je en človek umrl, več pa je bilo ranjenih. Po izvedenem napadu se je italijanski zrakoplov začel umikati proti domovini. Pot bi ga morala voditi mimo otokov Krk in Lošinj proti italijanskemu obalnemu mestu Anconi. Nad Krkom, v okolici Malinske, so zrakoplov opazile protiletalske enote, ki so bile nameščene na otoku, in so kaj hitro sprožile ogenj ter uspele zrakoplov poškodovati. Città di Ferrara je uhajal plin in cepelin je izgubljal višino. Toda to še zdaleč ni bil konec težav za poročnika Castracana.
Medtem so enote s Krka poveljstvu poročale o preletu sovražnega zrakoplova nad Kvarnerjem. Poveljstvo v Pulju je nemudoma poslalo prestrezno letalo. Pilot Gustav Klasing in opazovalec, Johann Fritsch von Cronewald, sta ob peti uri in petnajst minut zjutraj zasledila sovražni zrakoplov na južni strani otoka Lošinj in ga takoj napadla. Izstrelila sta vse naboje iz strojnice, toda to ni bilo dovolj, da bi zrakoplov ustavila. Površina zrakoplova je bila namreč precej velika, luknje, ki so nastale, ko so osemmilimetrski naboji iz letalske strojnice rešetali zunanji ovoj zrakoplova, pa majhne. Kljub izjemno vnetljivemu vodiku, s katerim je bil polnjen, naboji niso povzročili požara, saj so zrakoplov le prestrelili, pri tem pa niso nastajale iskre, ki bi lahko povzročile katastrofo.

Opazovalec na letalu med napadom na italijanski zrakoplov Città di Ferrara je bil komaj dvajsetletni poročnik fregate Johann Fritsch von Cronewald, rojen 3. marca 1895 v Salzburgu. Umrl je še ne tri tedne po svojem dvaindvajsetem rojstnem dnevu med testnim poletom z vodnim letalom K 204 v bližini albanskega Drača.

"Budimpešta, 8. junija. (Kor. ur.) Budimpeštanska korespondenca poroča: Kakor poroča tiskovni urad ogrskega ministrskega predsednika, so bombe pozneje uničenega italijanskega zrakoplova `Citta di Ferrara´ na Reki napravile na nekaterih tovarnah škodo na materialu. Delo se je nemoteno nadaljevalo. V okolici Reke je bilo nekaj oseb ranjenih, na sosednjem avstrijskem ozemlju [meja med avstrijskim in ogrskim delom dvojne monarhije je potekala v bližini Reke, ki je bila glavno ogrsko pristanišče, op. a.] je bila neka žena ubita. Prebivalstvo je bilo med atentatom popolnoma mirno ter je radostno sprejelo vest o uničenju zrakoplova."

Prazna strojnica pa ni ustavila pilota Klasinga in opazovalca von Cronewalda, da ne bi dokončala naloge, ki jima je bila zaupana. Ko jima je zmanjkalo streliva, sta uporabila signalno pištolo, ki jo je imelo vsako letalo. Tokrat sta imela več sreče. Raketa je zadela premec in zrakoplov se je vžgal ter strmoglavil v morje. Posadka je imela vseeno kar nekaj sreče, saj sta umrla (le) en častnik in mehanik, poveljnik Castracane, še en častnik ter pet članov posadke pa je rešila posadka torpednega čolna 4, ki je bila v bližini. Poleg zajetih italijanskih mornarjev je posadka torpednega čolna rešila tudi ostanke zrakoplova, ki so ga odvlekli v pristanišče. Pozneje je Gustav Klasing za uspešno izvedeno akcijo prejel odlikovanje železne krone 3. razreda.

Torpedni čoln 4 (SMTb 4), ki je rešil posadko italijanskega zrakoplova Città di Ferrara, je bil med novejšimi plovili avstro-ogrske mornarice. Izdelan je bil leta 1909 v tržaški ladjedelnici STT (Stabilimento Tecnico Triestino). Dolg je bil štiriinštirideset metrov in širok dobre štiri metre. Izpodriv ladje je bil slabih sto dvajset ton, ugrez pa nekaj nad en meter. Dva parna stroja skupne moči dobrih 1.800 kilovatov (kW) ali 2.500 konjskih moči (KM) sta čolnu omogočala najvišjo hitrost 28 vozlov in pol oziroma slabih 53 kilometrov na uro. Posadko so sestavljali dva častnika in osemnajst mornarjev, ki so imeli na voljo dva topova kalibra 47 mm in dve torpedni cevi (nameščeni na krovu) kalibra 450 mm.

Novica o sestrelitvi italijanskega zrakoplova Città di Ferrara je močno odmevala, saj je šlo za prvi zrakoplov, sestreljen v zračni bitki. "Italijanski zrakoplov `Citta di Ferrara´ uničen. Benetke bombardirane. Dunaj, 8. junija. (Koresp. urad.) Uradno razglasilo. Naše mornariško letalo L 48 (vodja linijski ladijski poročnik Classing, opazovalec pomorski kadet von Fritsch) je danes zjutraj ob 6. južnozapadno od Lošinja z obstreljevanjem zažgalo in uničilo sovražni zrakoplov `Citta di Ferrara´, ko se je vračal iz Reke. Dva častnika in 5 mož posadke so vjeli."
"Prvi sijajni napad naše mornarice na italijansko obalo na binkoštno jutro je združen z uspešno akcijo našega zračnega brodovja, ki je bombardiralo Benetke in druge kraje. Že takrat se je pokazala prednost ne le naše mornarice, temveč tudi naše avijatike pred italijansko — kajti inicijativa je bila povsem na naši strani. Italijani so poskušali vrniti milo za drago in njih najnovejši in najboljši zrakoplov `Citta di Ferrara´ je skušal priti nad Pulj, obiskal je Šibenik, toda moral je vsakokrat skoro brez uspeha zopet bežati. Sedaj ga je zadela katastrofa. Naša avijatika je izvojevala svojo prvo zračno bitko in ponosne `Citta di Ferrara´ ni več. Za italijansko avijatiko je pogin`Citta di Ferrara´ prava katastrofa, kajti ta vojna stroka ni v Italiji posebno razvita — akoravno je sedanja vojna dokazala vso njeno važnost in pomembnost."

"Italijanske zmote. Dunaj, 6. junija, (Kor. urad.) Iz stana poročajo: Železniško ravnateljstvo poroča, da škodo, povzročeno 24. maja na železniškem Marechia pri Rimini, niso povzročile ladije, marveč avstro-ogrski zrakoplov, ki je imel jasen napis `Città di Ferrara´ in pa italijansko zastavo. Nasproti je treba predvsem konstatirati, da se naši zrakoplovi nišo udeležili akcije. Če poroča železniško ravnateljstvo o pogodbi železniškega pri Rimini, tedaj je ta morala biti povzročena, kar so prve objave tajile. Ker se nadalje v dosedanjih poročilih poroča o nekem zrakoplovu, ki je imel celo naše brodovje napasti, tedaj moramo, če soglašajo navedbe ravnateljstva Ancona, misliti, da je italijanski zrakoplov `Città di Ferrara´ zamenjal jadransko ter sam bombardiral italijansko progo. O italijanskem se poroča v komunikeju dne 2. junija, da je, ojačeno z ladijami, ponovilo ono, ki jo je jeseni p. l. [preteklega leta, op. a.] izvedlo francosko brodovje. Kakor takrat je zdaj sovražna eskadra svojo napram nezaščiteni signalni izborno dokazala, poškodovala stanovanje ubogega stražnika s kakimi 50 streli ter s tem, kakor se pravi v objavi, uničila stražno postajo."

Slovensko časopisje je o uničenju italijanskega zrakoplova obširno poročalo. Poleg samega opisa dogodka je bilo bralcem podanih precej tehničnih lastnosti zračnih ladij, pa tudi splošnih značilnosti italijanskega letalstva in predvsem mornarice.
"Italijanska zračna flotilja je podrejena `instrukciji za zrakoplovstvo´ s poveljništvom in upravo v Rimu. Ta obsega razen jako obsežnega parka za priklopne in proste zrakoplove oddelek za letala, ki so precej enako razdeljena na armado in mornarico. S poskusi z zrakoplovi se je v Italiji pričelo že leta 1906. Starejše konstrukcije so tamkaj zastopane po zrakoplovih P 1 do P 5 ter imajo prostora za 4200 do 4700 kubičnih metrov plina. Ti zrakoplovi dosežejo kvečjemu hitrost 60 km na uro. Iz Nemčije je dobila Italija leta 1912 zrakoplov `Parseval 17´ s prostorom za 9600 m3 in opremljen z motorji s 360 konjskimi silami [265 kW, op. a.], ki so razvijale hitrost 69 km na uro. Poleg tega je Italija v novejšem času dobila še dva zrakoplova, to je `Citta di Milano´ in `Citta di Ferrara´ ki imata oba po 12.000 m3 prostora. V najnovejšem seznamu zrakoplovov so še tri taka letala po 12.000 m3, ki jih je baje Italiji dobavila Angleška. `Citta di Milano´ se je pred enim letom ponesrečil. Zrakoplovi italijanske mornarice M 1 do 5 so zgrajeni po enotnem sistemu. Dolgost teh zrakoplovov doseže 83 m in premer 17 m ter z 12.000 m3 dosegajo z močjo 500 konjskih sil [377 kW, op. a.] hitrost 70 km na uro."
"Italijani so imeli pri svojih poskusih z letali mnogo nesreč. Temu so pač krive metereologične razmere. Letala pri Italijanih niso posebno priljubljena. Italijansko armadno vodstvo mora vsled pomanjkanja lastnih tovarn, kupovati potrebne aparate v inozemstvu. Razen nemških modelov, ima vojna uprava na razpolago dvokrovnike tipa: Bleriot, Breguet, Bristol, Henry in Maurice Farman, Savary; od enokrovnikov pridejo v poštev sistemi: Antoni, Bleriot, Bleriot – Caproni, Caproni, Depperdusin, Etrich, Hanriot, Nieuport. Mornarica ima na razpolago sisteme: Curtiss in Guidoni – Farman kot dvokrovnike in eno pristno italijansko konstrukcijo: Calderara kot enokrovnik. Pri pomanjkljivi lastni industriji, ki bi pospeševala zrakoplovstvo, je Italija navezana na izdelke tuje industrije ter se domače tvrdke za izdelovanje motorjev le malenkostno bavijo z izdelovanjem motorjev za lastno zračno brodovje. Zato se uporabljajo zlasti francoski motorji sistema Guome. Večinoma dobavlja Italija vse potrebščine za svoje zračno brodovje iz Anglije in Francije."
Italijanske težave v prvem letu vojne
Pozna pomlad, poletje, pa tudi jesen 1915 je – v analih italijanske vojske – ostala zapisana z ne najboljšimi črkami. 18. julija je avstro-ogrska mornarica potopila slabih sto dvanajst metrov dolgo in osemnajst metrov široko italijansko križarko Giuseppe Garibaldi. Z vojaškega vidika izguba križarke Garibaldi ni bila pretirano pomembna, v primerjavi z izgubo katere izmed modernih bojnih ladij; precejšen simbolni pomen pa je imel datum njene potopitve, ki se je zgodil vsega dva dneva pred devetinštirideseto obletnico italijanskega poraza v bitki pri Visu. Leta 1866 je namreč v viški bitki šibkejšo avstrijsko mornarico do zmage pripeljal v Mariboru rojeni admiral Wilhelm von Tegetthoff. Nekaj mesecev za tem so avstro-ogrske enote osvobodile otok Palagružo, ki so ga predtem zasedle italijanske čete. Poraz Italijanov 1915 je bil tudi za njene antantne zaveznike tako presenečenje, da je angleški kapitan Herbert W. Richmond Italijanom malo za šalo, malo zares, svetoval, naj svojo floto kar prodajo.

"Zjutraj zgodaj 17. julija je zapazil eden naših podmorskih čolnov sovražno flotilo križark in torpedovk, ki je šla proti jugu, prišedši iz Dubrovnika, Proti flotili z lovsko brzino vozeč je mogel poveljnik vgotoviti tri križarke tipa `Garibaldi´ in eno tipa `Vetter Pisani´. `Garibaldi´ je imel vodstvo, druge so sledile. Rušilci so obdajali ladje. Naš podmorski čoln je pod vodo s spretnim manevriranjem mogel približati se sovražniku. Proti pol 5. uri so ga zapazili in začeli streljati na vidni periskop. Ali bilo je že prepozno, kajti poveljnik je dospel že v ugodno distanco in pozicijo. Hitro je lanciral na vodilno ladjo in se potem popolnoma skril. Težke sekunde pričakovanja. Tu nakrat se močno stresejo stene ladje, takoj na to sledi drug zamolkel sunek. Krik veselja iz vseh grl. Na `Garibaldiju´ je zletela v zrak gotovo zaloga municije. To pospeši pogin. Tri druge sovražne križarke skušajo z maksimalno močjo in v naglem begu uiti usodi vodilne ladje. `Garibaldi´ se potaplja. Vedno hitreje gre na dno, mornarji skačejo v morje z rešilnimi pasovi. Po petih minutah izgine. Rušilci, ki so ostali, rešujejo mornarje iz valov, ali tudi ti se zmislijo, da niso varni pred torpedovkami. Ko se je začelo rešilno delo, je zagledal naš poveljnik podmorskega čolna z začudenjem, da plava na vsakem rušilcu ženevska zastava, tako, da se hočejo postaviti v varstvo kake mednarodne odredbe, kar pa jim ne pritiče. Podmorski čoln poskusi, priti bližje, ali komaj ga vidijo, se vržejo te bolniške ladje na čoln, da bi ga ugonobile. Sicer niso dosegle uspeha, ali značilen je način sovražnikovega bojevanja, ki je zlorabil ženevsko zastavo. Rušilci so zapustili pozorišče svojega novega uspeha in prepustili mesto potopljene ladje nepoškodovanemu podmorskemu čolnu, ki se je prikazal zopet na površje. Mnogoštevilni drobci ladje in gosta oljnata plast pokrivajo morje. Razne predmete, rešilne pasove, neki čoln smo zajeli, potem zastavo italijanskega viceadmirala kar brez dvoma potrjuje, da je bil `Garibaldi´ admiralna ladja brodovja, ki je operiralo pred Dubrovnikom."

Italijani izgubijo še drugi zrakoplov
Še pred polomom na Palagruži je italijansko mornariško poveljstvo na začetku meseca avgusta poslalo proti Pulju zrakoplov Città di Jesi. Okoli triindvajsete ure zvečer petega avgusta so zrakoplov opazili v bližini vojne luke v Pulju. Z morske strani se je približeval oporišču na višini okoli dva tisoč sedemsto metrov. Z obale so ga osvetlili z reflektorji in ob triindvajseti uri in dvainpetdeset minut streljali z ladij in obalnih baterij. Cepelin je bil večkrat zadet in je izgubljal plin, pa tudi krmiljenje je imel poškodovano, zato poveljniku zrakoplova, poročniku Brunu Brivonesiju, ni ostalo drugega, kot da pristane na morski gladini. Medtem so iz Pulja nemudoma izplule tri torpedovke, rušilec in štirje vlačilci, v zraku pa so se jim pridružila tudi tri vodna letala. Poškodovani zrakoplov so našli okoli ene ure ponoči in ga odvlekli v pristanišče. Vsi člani posadke so v avstrijsko ujetništvo prišli nepoškodovani.
"Italijansko poročilo o uničenju zrakoplova `Città di Jesi´ Dunaj, 8. (Kor.) Iz vojnega poročevalskega stana se poroča? `Agenzia Stefani´ poroča uradno iz Rima z dne 6. avgusta: Preteklo noč je eden naših zrakoplovov nad Pulo, kjer so bili že z uspehom izvršeni zračni napadi, metal bombe. Iz vzrokov, ki jih ni mogoče konstatirati, je padel zrakoplov v morje. Moštvo, obstoječe iz 3 oficirjev in 3 mož, je zdravo in ujeto. Dunaj, 7. (Kor.) Iz vojnega poročevalskega stana se poroča: Trditev italijanskega poročila o izgubi zrakoplova `Città di Jesi´ da je zrakoplov pred uničenjem metal bombe, je neresnična. — Zrakoplov je bil sestreljen, še predno je zamogel priti nad pristanišče."

"Zrakoplov `Città di Jesi´ najmodernejši zrakoplov. Ravno takrat, ko so naši aeroplani pokončali slavno `Città di Ferrara´, je delala `Città di Jesi´ svoje prve poskusne polete. Opremljena z najmodernejšimi bojnimi sredstvi je tvorila s svojim ogromnim 15.000 m3 vsebine pravi ponos zračnega brodovja. Italijani pač niso pričakovali, da tako kmalu in tako neslavno sledila prednici."

"Častitke cesarskega komisarja admiralu Hausu. Povodom sestrelitve zrakoplova `Città di Jesi´ in potopitve sovražnega podvodnika v bližini Pelagruža je poslal cesarski komisar admiralu Hausu sledečo brzojavno častitko: V imenu tržaškega meščanstva prosim Vašo ekscelenco, da blagovolite sprejeti najprisrčnejše in najspoštljivejše častitke nad sijajnimi vojaškimi čini, ki vijejo nove nevenljive lavorike zastavi naše slavne vojne mornarice."

Spopad tehnike v zraku
Letalo Lohner L je bilo izvidniško vodno letalo (hidroplan) avstrijske proizvodnje. Posadko letala sta sestavljala pilot in opazovalec. Oboroženo je bilo s strojnico kalibra osem milimetrov, nosilo pa je do dvesto kilogramov bomb. Dolgo je bilo slabih enajst metrov, razpon kril pa je bil dobrih šestnajst metrov. Šestvaljni vrstni bencinski motor Austro-Daimler z močjo 120 kW (160 KM) je omogočal najvišjo hitrost letenja 105 km/h. Letalo L 48, s katerim je Gustav Klasing napadel zrakoplov Città di Ferrara, je bilo eno najnovejših avstro-ogrskih letal, saj je zapustilo proizvodno halo tovarne šele 20. maja, dobra dva tedna pozneje, 8. junija, pa je bil Città di Ferrara uničen.
Najboljši italijanski zrakoplovi razreda M so lahko nosili do tisoč kilogramov bomb in leteli do pet tisoč metrov visoko. Città di Ferrara je nosil oznako M-2 (saj je bil drugi zrakoplov tega razreda od osmih). Zrakoplov Città di Jesi (oznaka V-1) je bil eden izmed najmodernejših in najnovejših zračnih plovil italijanske mornarice, ki je začel službo šele v letu 1915. Zračna ladja je bila dolga devetdeset metrov, njen premer je bil devetnajst metrov, prostornine pa je imel skoraj petnajst tisoč kubičnih metrov. Za pogon z vodikom polnjenega plovila so skrbeli štirje bencinski motorji s skupno močjo skoraj 540 kilovatov (kW) oziroma 720 konjskih moči (KM), kar je omogočalo zrakoplovu najvišjo hitrost 50 vozlov (93 kilometrov na uro). Oborožen je bil z dvema strojnicama, nosil pa je tudi do šeststo kilogramov bomb.

"Rim, 7. avgusta. Uradno poročilo dne 6. avgusta: Na celi fronti se po došlih poročilih ni zgodilo nič. Vendar smo mogli nekoliko napredovati. Vjeli 160 mož, med njimi enega oficirja. V pretekli noči je bombardiral naših vodljivih zrakoplovov tabor okoli Doberdobskega. Artiljerija ga je obstreljevala, ali vrnil se je nepoškodovan. Drugi zrakoplov je bombardiral uspešno železno stekališče Opčine; ko se je vračal, ga je napadel hidroplan in vrgel nanj zvrha dol tri vžigalne bombe. Posrečilo je vodljivemu zrakoplovu, pognati letalo v beg. Vrnil se je nepoškodovan naše črte."

Tragična smrt mladega pilota
Kako nevarno je biti vojaški pilot, je Gustav Klasing občutil na začetku meseca novembra 1915. V poveljstvo je prišlo opozorilo, da se tri sovražna letala približujejo Trstu. Proti Gradežu sta nemudoma poleteli dve avstro-ogrski letali, eno izmed njih je pilotiral Klasing. Med iskanjem sovražnih letal so na morski gladini opazili italijanski podmorski čoln, ki se je ob bližajočih letalih potopil. Klasingovo letalo je nekaj časa krožilo na mestu potopa, nato pa je zaradi okvare motorja moralo zasilno pristati na gladini. Posadka sovražne podmornice je to opazila in se dvignila na površje ter začela napad, ki pa ga je tako hitro, kakor ga je začela, tudi opustila, saj se je iz smeri Trsta približeval avstrijski torpedni čoln. Tokrat sta on in opazovalec imela srečo.

Opazovalec na Klasingovem letalu med zasilnim pristankom pred Trstom je bil takrat dvaindvajsetletni Friedrich (Miroslav) Navratil (1893–1947), poznejši polkovnik v vojski Kraljevine Jugoslavije in general v času Neodvisne države Hrvaške (NDH).

Še pred temi dogodki je bil Klasing na predlog kontraadmirala Alfreda von Koudelke odlikovan z vojaško zaslužno medaljo tretjega reda, za uspehe, ki jih je imel v bojih na soški fronti. Avgusta leta 1916 je imel Klasing kar precej sreče v nesreči, saj je s svojim letalom zapeljal v kolesnice in se prevrnil, vendar je ostal nepoškodovan. Manj sreče je imel nekaj mesecev pozneje. Na začetku novembra istega leta, natančneje 6. novembra 1916, je Klasing, ki je medtem postal poveljnik letalske baze v Pulju, poletel na testni polet z letalom G 5/5. Pri pristanku letala v Fažanskem kanalu pri Pulju je to zanihalo in se postavilo pravokotno. Poročnik fregate Stanislaus Kaba je pri tem padel iz letala in se poškodoval, poročnik fregate Hely Nicora in poročnik bojne ladje Gustav Klasing pa sta zgorela v razbitinah letala. Pri reševanju posmrtnih ostankov obeh letalcev je bil težko poškodovan še en stražnik, ko sta eksplodirali dve bombi, ki ju je letalo nosilo.
Testni polet z letalom G 5/5 je tako končal uspešno kariero mornariškega letalca Gustav Klasinga. V letu 1916 je avstro-ogrska mornarica namreč preizkušala nova, večja vodna letala s tričlansko posadko, ki so nosila oznako "G" (Großkampfflugzeug, tudi Großflugboot). Ti "veliki leteči čolni" naj bi sčasoma nadomestili manjša vodna letala, so pa imela težavo predvsem pri motorju, ki je imel premalo moči za letalo takšne velikosti.
Na Klasingovem pogrebu se je zbral celotni vrh avstro-ogrske mornarice, na čelu z admiralom Antonom Hausom. Prisoten je bil tudi poveljnik pristanišča, v tistem času viceadmiral in poznejši admiral Eugen Eduard Emanuel von Chmelarž (1856–1945).

"Poročnik linijske ladje Gustav Klasing †. Iz Trsta poroča korespondenčni urad 7. novembra: Poročnik linijske ladje Gustav Klasing, eden naših najuspešnejših letalskih oficirjev, je včeraj umrl junaške smrti za domovino. Kakor znano, je Klasing 8. junija 1915 zažgal in uničil italijansko zračno ladjo `Citta di Ferrara´ s pomorskega letala `L 48´."

Boji so se medtem – kljub smrtnim žrtvam na vseh straneh – nadaljevali. Na soški fronti in na preostalih bojiščih so za cesarja in domovino umirali mladi fantje na kopnem, morju in v zraku.

V tretjem delu serije Soška fronta in avstro-ogrski letalski asi pa več o najuspešnejšem avstro-ogrskem pilotu vodnih letal Gottfriedu von Banfieldu – znanem pod imenom Tržaški orel.