Pse so uporabljali za vleko lažjega tovora. Foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije
Pse so uporabljali za vleko lažjega tovora. Foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Prišel je italijanski veterinar in rekel, da je bilo seno zelo kakovostno, da gre za visokogorsko seno, njihove mule pa niso navajene na tako dobro krmo, zato so dobile prebavne motnje. Tudi če niste veterinar, se vam gotovo zdi zgodbica neverjetna, a vojaki so vseeno nasedli in sankcij ni bilo.

Kako je italijanski veterinar rešil domačine in sebe

Niti ni bilo slabo, je pa seveda vse odvisno od tega, kje si služil vojsko. Ali si bil na Dunaju, kjer je bilo dražje življenje polno skušnjav in pregreh, ali pa si bil v kakšnem garnizonu v Galiciji, ki je bila v tistem času ena najrevnejših pokrajin v Evropi.

O veterinarskih plačah
false
V 1. svetovni vojni je sodelovalo dvanajst milijonov konj. Foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije
false
Vojaki nalagajo tovor. Foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Zanimivo je, da v nemški in francoski vojski na začetku vojne niso predvideli etapnega zdravljenja in da je nemška vojska kljub svoji pregovorni natančnosti, doslednosti in predvidljivosti zanemarila veterinarsko službo.

false
Leta 1914 se je konjenica še vedno uporabljala za frontalne napade na utrjene položaje. Foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Še leta 1850, ko je bila v Ljubljani ustanovljena Živinozdravniška in podkovska učilnica, kot so ji rekli, ustanovil pa jo je Janez Bleiweiss, so vpisovali nepismene.

false
Psi so prenašali sporočila čez nevaren teren. Foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Avstro-ogrska veterinarska služba je bila ena bolje organiziranih, saj so t. i. etapno zdravljenje uvedli že pred začetkom 1. sv. vojne, v kateri so pse in konje večinoma izkoriščali kot tovorne živali.

Vse odkar je človek udomačil živali, jih je tudi zdravil. V antični Evropi je živinozdravstvo doseglo svoj vrhunec v obdobju rimskega cesarstva, saj je svoje današnje ime veterina dobila prav pri Rimljanih, ki so živinozdravnike poimenovali "medicus veterinarius". S propadom rimske civilizacije pa se je to znanje v Evropi izgubilo in spet je postala uveljavljena praksa, da so živali zdravili lastniki oziroma rejci in pastirji sami, kakor so vedeli in znali, se je na predavanju v Muzeju novejše zgodovine Slovenije skozi zgodovino sprehodil profesor z veterinarske fakultete Vojteh Cestnik.

Pozabljena obrt je bila znova oživljena s srednjeveškim izumom podkovanja, ki se je uvedlo okoli leta 1000, za katerega je skrbel specializiran mojster. Poleg samega podkovanja so t. i. "mareskalki" hitro prevzeli še oskrbo, nego, prehrano in tudi zdravljenje konj. Sama beseda je keltsko-germanskega izvora, v prevodu pa pomeni konjski hlapec. Na fevdalnih dvorih so imeli izjemno pomembno vlogo, saj so skrbeli za konja, ki je srednjeveškemu vitezu predstavljal ključnega sopotnika. Beseda je pozneje prešla v vojaško uporabo in ob tem spremenila pomen, tako je nastal vojaški čin maršal, "a to ne pomeni, da je bila ta oseba glavni konjski hlapec v vojski", se pošali Cestnik.
S koncem fevdalizma in pojavom stalnih vojska so mareskalki izginili, pojavili pa so se kovači, ki so prav tako prevzeli zdravljenje konj. Znanje so pridobivali empirično, prenašalo se je v cehovskem slogu z mojstra na učenca. Preboj sledi v 18. stoletju razsvetljenstva, ko so začeli živinozdravnike sistematično izobraževati. Prvi dve šoli sta bili torej ustanovljeni v Franciji, kjer se je razsvetljenstvo najprej razmahnilo, in sicer gre za Lyon leta 1763 in Maisons-Alfort leta 1766. Kakovost šol je bila sprva zelo slaba, saj so po sili razmer vpisovali tudi nepismene učence.

"Še leta 1850, ko je bila v Ljubljani ustanovljena Živinozdravniška in podkovska učilnica, kot so ji rekli, ustanovil pa jo je Janez Bleiweiss, so vpisovali nepismene," je opisal razmere v prvi šoli pri nas in ob tem dodal, da so kandidati vseeno morali znati vsaj brati. Razvoj je vztrajno napredoval in standardi so rastli, še posebej je bil ključen razvoj mikrobiologije, tako da so šole dosegle univerzitetno raven konec 19. oziroma na začetku 20. stoletja, izpostavlja Cestnik.

Živinozdravniška šola na Dunaju
Za nas je najpomembnejša pred 250 leti ustanovljena šola na Dunaju, na kateri so se izobraževali slovenski živinozdravniki vse do konca 1. sv. vojne. Uprava šole je bila organ vojnega ministrstva, saj so živinozdravnike izobraževali predvsem za vojaške namene, kjer so bile potrebe po njih velike. Od leta 1905 do 1919 je znotraj živinozdravniške dunajske šole delovala vojaška akademija, ki so jo končali tudi štirje Slovenci. Študentje, ki so jo obiskovali, so morali obvladati živinozdravniške predmete, kot so anatomija, fiziologija, hipologija, kužne bolezni itd. Poleg tega pa tudi vojaške predmete, kot so taktika, prebiranje vojaških zemljevidov, jahanje in sabljanje.

Avstro-Ogrska je imela konec 19. stoletja že izredno dodelano živinozdravniško službo, saj so zdravilce-kovače že postopoma zamenjevali šolani veterinarji, ustanavljali so se veterinarske bolnice in laboratoriji za preiskave. Vsega nekaj let pred začetkom velike vojne so uvedli t. i. etapno zdravljenje, ki je bilo po Cestnikovih besedah "videti tako, da so v enotah nudili pomoč lažje prizadetim živalim, vse druge pa so evakuirali nazaj v zaledne bolnice. Odločitev je temeljila na oceni poškodbe oziroma bolezni in trajanju zdravljenja."

Pomanjkanje veterinarjev
Vojaški veterinarji, ki so skrbeli za 600.000 vojaških konj od štirih milijonov, kolikor jih je premogla Avstro-Ogrska, niso bili oficirji, pač pa vojni uradniki, ki so se delili na nižje in višje veterinarje. Plača nižjega veterinarja se je začela pri 400 goldinarjih letno, tako Cestnik, kar "niti ni bilo slabo, je pa seveda vse odvisno od tega, kje si služil vojsko. Ali si bil na Dunaju, kjer je bilo dražje življenje polno skušnjav in pregreh, ali pa si bil v kakšnem garnizonu v Galiciji, ki je bila v tistem času ena najrevnejših pokrajin v Evropi."

Vojaških veterinarjev je sicer ves čas močno primanjkovalo, kot glavni vzrok Cestnik navaja, da verjetno veterinarjem vojaško življenje ni preveč dišalo, ker sama plača ni bila ravno slaba. Leta 1914 je avstro-ogrska armada tako imela vsega 176 veterinarjev.
12 milijonov konj v veliki vojni
Veterinarska služba Avstro-Ogrske je bila ob začetku vojne dobro organizirana, ker je temeljila na strokovnem in dobro usposobljenem kadru. "Zanimivo je, da v nemški in francoski vojski na začetku vojne niso predvideli etapnega zdravljenja in da je nemška vojska kljub svoji pregovorni natančnosti, doslednosti in predvidljivosti zanemarila veterinarsko službo," je primerjal Cestnik in dodal, da so gotovo vsi računali na hitro zmago. Etapno zdravljenje so potem v nemški vojski vseeno uvedli, saj so ob koncu vojne imeli 478 veterinarskih bolnic, v njih pa se je zdravilo 1.378.000 konj.

V veliki vojni je sodelovalo okoli dvanajst milijonov konj, ki so utrpeli strahotne izgube, saj jih je po različnih ocenah poginilo od šest do osem milijonov. Od tega jih je za posledicami boja poginila četrtina, daleč največ ob začetku vojne leta 1914, ko so še vedno izvajali frontalne napade konjenice na z mitraljezi utrjene položaje. Preostale tri četrtine pa jih je poginilo zaradi bolezni, drugih poškodb in življenjskih razmer. Pogosto je primanjkovalo tako hrane kot vode, ustreznih namestitev ni bilo, živali pa so pretirano gnali in izkoriščali. Pozimi leta 1915/16 je poginilo 50.000 konj avstro-ogrske armade.

Pasje vprege
Vojne so se množično udeležili tudi psi, in sicer v sto tisočih, ki so jih uporabljali predvsem za vleko manjših tovorov, kot so mitraljezi. Uporabljali so jih tudi v sanitetnih oddelkih, pa za prenos sporočil čez nevaren teren, za polaganje telefonskih kablov itd. Za pogine psov so bile največkrat krive kužne bolezni, najhuje je pustošila pasja kuga, za katero takrat še niso imeli cepiva, ter poškodbe.
Soška fronta in zaledje
Stalne veterinarske bolnice so na področju današnje Slovenije stale v Radgoni, Gorici, Slovenski Bistrici, Mariboru in Kranju, te so bile zamišljene kot globoko zaledne. V dolini Tolminke pod cerkvico na Javorci je po Cestnikovih besedah najverjetneje stal etapni depo za konje, kjer so bile živali na zaključni rekonvalescenci, preden so jih vrnili v enote na soško fronto.

Strelne rane so se, če ni bilo poškodb notranjih organov, dobro celile, veliko težave so predstavljali tudi kužno-zajedavske bolezni, odrgnine in neustrezna podkovanja, saj velikokrat ni bilo na voljo kovaške peči. Med boleznimi so glavno težavo predstavljala obolenja prebavil, kar je največkrat zakrivila slaba hrana, ki je bila bodisi plesniva ali pa onesnažena s peskom.
Ob prihodu Italijanov v Breginj so na zahtevo vojakov domačini nahranili italijanske mule, a kmalu po tem so se začeli znaki kolike in mule so začele poginjati. Oficirji so takoj ponoreli, da gre za sabotažo, in so hoteli domačine postaviti pred zid. "Prišel je italijanski veterinar in rekel, da je bilo seno zelo kakovostno, da gre za visokogorsko seno, njihove mule pa niso navajene na tako dobro krmo, zato so dobile prebavne motnje. Tudi če niste veterinar, se vam gotovo zdi zgodbica neverjetna, a vojaki so vseeno nasedli in sankcij ni bilo," je Cestnik opisal prigodo, ko je italijanski veterinar rešil domačine in sebe, saj bi sam moral bedeti nad tem, kaj domačini dajejo živalim, tako da bi kazen doletela tudi njega.

Prišel je italijanski veterinar in rekel, da je bilo seno zelo kakovostno, da gre za visokogorsko seno, njihove mule pa niso navajene na tako dobro krmo, zato so dobile prebavne motnje. Tudi če niste veterinar, se vam gotovo zdi zgodbica neverjetna, a vojaki so vseeno nasedli in sankcij ni bilo.

Kako je italijanski veterinar rešil domačine in sebe

Niti ni bilo slabo, je pa seveda vse odvisno od tega, kje si služil vojsko. Ali si bil na Dunaju, kjer je bilo dražje življenje polno skušnjav in pregreh, ali pa si bil v kakšnem garnizonu v Galiciji, ki je bila v tistem času ena najrevnejših pokrajin v Evropi.

O veterinarskih plačah

Zanimivo je, da v nemški in francoski vojski na začetku vojne niso predvideli etapnega zdravljenja in da je nemška vojska kljub svoji pregovorni natančnosti, doslednosti in predvidljivosti zanemarila veterinarsko službo.

Še leta 1850, ko je bila v Ljubljani ustanovljena Živinozdravniška in podkovska učilnica, kot so ji rekli, ustanovil pa jo je Janez Bleiweiss, so vpisovali nepismene.