Porušena cerkev sv. Janeza Krstnika v Dolnji Vrtojbi . Foto: Hrani Društvo soška fronta
Porušena cerkev sv. Janeza Krstnika v Dolnji Vrtojbi . Foto: Hrani Društvo soška fronta
Avstro-ogrski vojaki in domačini pri vodnjaku v Dolnji Vrtojbi leta 1915
Avstro-ogrski vojaki in domačini pri vodnjaku v Dolnji Vrtojbi leta 1915. Foto: Hrani Društvo soška fronta

Veliko naših mož in fantov je bilo takrat oblečenih v avstro-ogrske suknjiče, potisnili so jim puške v roke. Z nekim navdušenjem so - vsaj v prvih tednih vojne, v avgustu in tudi še v septembru 1914 - korakali na fronto v Galicijo. Tam je avstro-ogrska doživela zelo hude izgube. Med njimi so bili tudi fantje iz naših krajev.

Renato Podbersič ml.
Češki vojaki avstro-ogrske vojske na položajih pri Vrtojbi poleti 1917
Češki vojaki avstro-ogrske vojske na položajih pri Vrtojbi poleti 1917. Foto: Hrani Društvo soška fronta
Italijansko obstreljevanje Markovega hriba nad Šempetrom
Italijansko obstreljevanje Markovega hriba nad Šempetrom. Foto: Hrani Društvo soška fronta
Zapuščeni italijanski položaji na Škabrijelu, jeseni 1917
Zapuščeni italijanski položaji na Škabrijelu, jeseni 1917. Foto: Hrani Društvo soška fronta
Avstro-ogrski obrambni položaji na Vrtojbensko-Biljenskih gričih poleti 1917
Avstro-ogrski obrambni položaji na Vrtojbensko-Biljenskih gričih poleti 1917. Foto: Hrani Društvo soška fronta
Pogled na razrušeno Vrtojbo septembra 1917
Pogled na razrušeno Vrtojbo septembra 1917. Foto: Hrani Društvo soška fronta
Posmrtni ostanki italijanskega vojaka na Škabrijelu, 4.11.1917
Posmrtni ostanki italijanskega vojaka na Škabrijelu, 4. 11. 1917. Foto: Österreichische Nationalbibliothek
Proti prvim položajem na fronti pri Vrtojbi, 30.8.1917
Proti prvim položajem na fronti pri Vrtojbi, 30. 8. 1917. Foto: Österreichische Nationalbibliothek
Porušena Vrtojba
Porušena Vrtojba. Foto: Österreichische Nationalbibliothek
Razdejano polje pri Vrtojbi, 30.8.1917
Razdejano polje pri Vrtojbi, 30. 8. 1917. Foto: Österreichische Nationalbibliothek

Vsako italijansko mesto, ki da kaj nase, večje ali manjše, ima ulico, ki se imenuje Via monte San Gabriele ali Škabrijelska ulica, prav v spomin na številne italijanske vojake iz vseh mogočih pokrajin, vseh mogočih italijanskih enot, ki so padli na tem zloveščem hribu smrti.

Renato Podbersič ml.

Vrtojba, ki se je v času 1. svetovne vojne delila na Gornjo in Dolnjo, je tako kot drugi kraji na Goriškem občutila prvo svetovno vojno kmalu po avstro-ogrski vojni napovedi Srbiji. "To je tisto, kar se dostikrat žal pozablja: da so bili tedanji Vrtojbenci - kot ostali Goričani in velika večina ostalih mož in fantov z območja 3. armadnega korpusa, torej vojaške enote s sedežem v Gradcu, ki je pokrivala tudi naše dežele - takoj poslani na fronto, predvsem proti Rusiji, v Galicijo," pojasnjuje zgodovinar Renato Podbersič ml., ki je po rodu prav iz Vrtojbe.

Večina Vrtojbencev, pa tudi Šempetercev, Mirencev in nasploh Goričanov, je bila mobilizirana v 97. tržaški pehotni polk. Ta je utrpel res hude izgube že avgusta in septembra 1914 v vzhodni Galiciji, ki je danes obmejno območje med Ukrajino in Poljsko. Domov so prihajale žalostne vesti, prihajala so obvestila o izgubah, o ranjenih.

Svojih občutkov tem vojakom ni uspelo sporočati, ker je delovala vojaška cenzura. "Po drugi strani pa so goriški časopisi, ki so takrat še izhajali - Soča, Novi čas, Edinost - dejansko dokaj redno sporočali vojaške izgube. Tam so si domačini lahko ustvarili mnenje o tem, kaj se na fronti dogaja. Vojaki so bili ubiti, ranjeni, tudi oboleli. Nekateri so se zdravili tudi po domačih bolnišnicah, nekateri po drugih krajih Avstrije. To je bil prvi znak tega, kaj se dejansko pripravlja," dodaja Podbersič.

Zatišje ob vzpostavitvi soške fronte
Do sredine leta 1915 je bilo na tem območju zatišje. Tudi v prvih mesecih bojev na soški fronti se Vrtojba in drugi bližnji kraji niso takoj znašli pod vojnim udarom, pripoveduje Podbersič in poudarja, da se je napetost stopnjevala v jesenskih in zimskih mesecih leta 1915 ter potem v letu 1916. "Naši kraji so bili preplavljeni z vojaštvom, opremo, topništvom. Skratka, tukaj je bila ena zmes pričakovanja na eni strani, na drugi strani pa tudi trpljenja, izgub. Bombe so začele padati, zlasti jeseni 1915 so porušile marsikatero hišo, ampak prebivalci so še vztrajali doma."

Obstreljevanju vasi jugovzhodno od Gorice, predvsem Šempetra in Vrtojbe, lahko sledimo v tudi časopisnih poročilih. Goriški časopisi niso več izhajali, sta pa tržaška Edinost in ljubljanski Slovenec prinašala kar nekaj novic tudi s tega dela bojišča.

Uničenje po 6. soški ofenzivi
Nato je prišel avgust 1916, šesta soška ofenziva. Italijanska vojska zavzame Gorico. Vrtojba se znajde neposredno na fronti. Padec Gorice povzroči veliko kalvarijo, veliko trpljenje, veliko uničenje, tudi krajev, ki ležijo neposredno ob Gorici.

Fronta se premakne proti Vrtojbensko-Biljenskemu gričevju. "Italijanom sicer uspe osvojiti Gorico, ampak za sunke naprej, proti Vipavski dolini in v notranjost monarhije, jim zmanjka moči." Branilci so jih zaustavili. Vkopali so se na Vrtojbensko-Biljenskih gričih. Fronta je tekla na jug proti Krasu in na sever proti Šobru ter Šempetru, nad Šempetrom na Markov hrib oziroma hrib Svetega Marka, kjer se fronta dejansko ustali do preboja pri Kobaridu, oktobra 1917.
"Tukaj najdemo Nemce, Poljake, Dalmatince, Hrvate, tudi Slovence, predvsem veliko Čehov. Ohranjenih je kar nekaj fotografij, ki kažejo te avstro-ogrske branilce, ki so ubranili italijanski prodor proti vzhodu. Tukaj so divjali hudi boji, zlasti med 8., 9., 10. in deloma tudi 11. soško ofenzivo."
Zlasti pa so bili hudi boji med 8. in 9. ofenzivo, to pomeni jeseni leta 1916, pa tudi med 10. ofenzivo, spomladi leta 1917. Italijani so hoteli te griče zasesti, saj je bila tu zadnja velika ovira pred prodorom v Vipavsko dolino, kar je bil njihov cilj. Ni jim uspelo tudi zaradi hrabrosti branilcev.

Od Vrtojbe je ostala le ena hiša
Med hudimi spopadi so bile vasi na bojni liniji uničene: "Lahko rečemo, da je Vrtojba najbolj uničena vas vzdolž soške fronte, od severa, pod Rombonom, do juga, pri Štivanu, kajti od približno 350 hiš, ki so obstajale v Vrtojbi pred 1. svetovno vojno in v katerih je živelo nekaj več kot 1.900 prebivalcev, je ostala cela ena sama," izpostavlja naš sogovornik.
Vse ostalo je bilo porušeno. "Pa še tista hiša, ki je ostala, severno od cerkve, ob Ulici 9. septembra, je ostala bolj ali manj nepoškodovana zato, ker je bila notri bolnišnica. Na strehi je imela rdeč križ. Boljši izraz kot bolnišnica bi bil lazaret, torej neke vrste vojaško obvezovališče. Seveda so si oboji prizadevali, kolikor se je dalo, da so spoštovali zapovedi o tako imenovanem humanem vojskovanju."
Domačini so se zato umaknili v begunstvo. Le kakšnih deset vaščanov je še ostalo doma in pričakalo prihod italijanskih vojakov, ki so jih nato prepeljali v italijanska begunska taborišča. Preostali so se umaknili k sorodnikom in prijateljem na Kranjsko in Spodnjo Štajersko. Tisti, ki niso imeli takšnih možnosti, so odšli v avstro-ogrska begunska taborišča: Wagna, Steinklamm, največ pa v Bruck ob reki Litvi. To je bilo namreč največje taborišče za begunce s soške fronte.

Zavajajoče poročanje s fronte
Boji na fronti pri Vrtojbi pa so se nadaljevali. Razen manjših premikov Italijanom na tem odseku ni uspelo resneje ogroziti avstrijske obrambe. Italijanske sile pa so bile željne vojaških uspehov, zato so resnico kdaj tudi priredili, nadaljuje pripoved Renato Podbersič:

"Iz rojstne vasi, Vrtojbe, se spominjam, da smo vedno govorili o tem, kako so Italijani leta 1916 v vseh svojih velikih dnevnikih poročali: 'Abbiamo attraversato il grande fiume Vertoibizza', torej da so prečkali veliko reko Vrtojbico. To ni izmišljeno, potem sem šel preverit. To sporočilo je treba brati v dveh smereh. Prvič, šlo je za to, da so neobstoječe ali majhne vojaške premike predstavljali kot velike zmage in s tem poskušali vplivati na moralo prebivalcev Italije, ki niso poznali tega dela bojišča. Drugi razlog pa je verjetno v tem, da je bila Vrtojbica v tistih jesenskih dneh leta 1916 res nekoliko širša, kajti ni bila urejena - to so storili šele po 2. svetovni vojni - in je deževje razširilo strugo, tako, da je bila mogoče videti malo večja kot navadno."

Vrtojba na pokopališčih
Natančnih podatkov, koliko vojakov je padlo na območju Vrtojbe, ni. Številna vojaška pokopališča pa so pričala, da je bilo žrtev veliko.

"Ker je Avstro-ogrska po koncu vojne razpadla, je bilo seveda za avstro-ogrska pokopališča nekoliko slabše poskrbljeno. Avstro-ogrski vojaki, ki so padli na tem delu fronte, so počivali po različnih vojaških pokopališčih, ki jih še danes lahko vidimo v neposrednem zaledju fronte - na Volčji Dragi, v Vogrskem, na meji med Vrtojbo in Bukovico, v Črničah. Nekateri so umrli v vojaški bolnišnici v Oseku in so jih pokopali tam. Italijani so svoje mrtve pokopovali v neposrednem zaledju fronte, na Vrtojbenskem polju oziroma v sami Vrtojbi."

V sami Vrtojbi je bilo, po do zdaj znanih podatkih, vsaj 14 vojaških pokopališč. Na njih je bilo pokopanih približno 7.500 italijanskih vojakov. "Bila so nepovezana, raztresena po vasi, ležala so tudi zahodno od vasi, proti Štandrežu. Šlo je za tako veliko količino, da je poimenovanje prešlo tudi v ime. Vrtojba se je med obema vojnama, v času italijanske uprave, imenovala Vertoiba in Campi Santi, torej v prostem prevodu Vrtojba na pokopališčih. Marsikdo se danes vpraša, kje so ta pokopališča, kaj se lahko vidi. Vidi se en podporni zid pri Mlekarjevih proti Štandreški ulici. To je še ostalo od pokopališča. Vidi pa se tudi približno 2.000 nagrobnih kamnov, ki so vdelani ob sprehajalno pot, pri trafo postaji v Gornji Vrtojbi. To so še edini ostanki teh številnih pokopališč, kajti ti vojaki so bili v tridesetih letih prekopani, iz Vrtojbe in ne samo iz Vrtojbe, ampak tudi iz Mirna, iz Šempetra in drugih krajev, kjer so ležala italijanska vojaška pokopališča. Tedanje italijanske fašistične oblasti so se odločile in so svoje mrtve pokopale v grandiozno, kolosalno kostnico na Oslavju, na obronkih Brd, kjer so pokopani vojaki z območja druge italijanske armade, torej tiste, ki je napadala Gorico."

Škabrijel - gora smrti za 40.000 vojakov
Tudi hribu Svetega Gabrijela oziroma Škabrijelu med soškimi ofenzivami ni bilo prizaneseno. "Zlasti v 11. soški ofenzivi, torej v zadnjem italijanskem poskusu, da bi prodrli skozi položaje branilcev na soški fronti in prek Vipavske doline v notranjost monarhije, ob koncu poletja 1917, se je ta namera skoraj uresničila, kajti zasedli so Kuk, zasedli so Sveto goro in greben severno od Svete gore."

Njihovo namero jim je preprečevala le še srdita avstro-ogrska obramba Škabrijela. Škabrijel je bil od sredine avgusta do približno 10. septembra 1917 prizorišče enih najhujših bojev na soški fronti. Ni naključje, da je med ljudmi oziroma zlasti med vojaki, navadnimi vojaki, ta gora dobila tak zlovešč prizvok 'gore smrti'. "Ocene govorijo o tem, da je na tej gori - če ji ob samo 646 metrih nadmorske višine sploh lahko tako rečemo, ampak z Goriškega dejansko daje tak občutek - umrlo 40.000 vojakov, 25.000 Italijanov in 15.000 avstro-ogrskih vojakov."

Škabrijel je bil tik pred tem, da pade. Pravzaprav je že padel v italijanske roke, za približno 15 minut, ko so ga naskakovale jurišne čete arditov in ga zavzele, vendar vojska temu ni sledila. Potem je sledil protinapad avstro-ogrske vojske. Škabrijel je nato ostal v avstro-ogrskih rokah. "Gora-trdnjava ni zamenjala lastnika in prav spopadi na Škabrijelu so bili eden izmed razlogov, da je avstro-ogrska vojska začela načrtovati - ne samo branjenje, ampak tudi protinapad, do katerega je prišlo v Kobaridu že oktobra 1917."

Podbersič poudarja, da ne smemo pozabiti, da je Škabrijel za Slovence nekaj posebnega: "Prav na Škabrijelu se je izkazal pehotni polk št. 87, to so bili fantje, doma iz trikotnika med Celjem, Ptujem in Pohorjem. Polk je bil tudi odlikovan. Bil je zelo zdesetkan, veliko mož in fantov je tukaj padlo ali bilo trajno zaznamovanih. Velja poudariti, da je šlo za najbolj odlikovano enoto avstro-ogrske vojske. To si je zaslužila tudi z boji na Škabrijelu."

Jeseni 1917 boji na njem pojenjajo. Pogled na fotografije iz tistega časa pa pokaže njihove posledice. Hrib je bil popolnoma izpraznjen, prepreden s številnimi jarki, kavernami, nepokopanimi vojaki, bodečo žico. Raziskave strokovnjakov s področja artilerije pravijo, da je šlo za hrib, kjer je v vsej prvi svetovni vojni na kvadratni meter padlo največ izstrelkov iz topov, havbic, minometov in tako naprej. Seveda z zahoda proti vzhodu, s strani italijanskih napadalcev na avstro-ogrske branilce.

"Žal se o tem ni kaj dosti govorilo, po 2. svetovni vojni pa sploh ne. V italijanskem kolektivnem spominu je to ostalo res kot zlovešča napoved - celo tako, da so ulico, ki je tekla od središča Gorice proti vzhodu, proti Grčni, proti današnjemu centru Nove Gorice, poimenovali Via San Gabriele - Škabrijelska ulica. Del ulice do nekdanjega mejnega prehoda na Erjavčevi ulici ima še vedno to ime."

Sredi septembra bodo na Škabrijelu odprli nov odsek Poti miru. Člani društva Soška fronta so uredili poti in postavili informativne table, s katerimi bodo obiskovalcem približali dogajanje na tem hribu. Ob tej priložnosti bodo pripravili tudi poseben pohod.

Karin Zorn, Radio Koper


Prisluhnite celotni oddaji Primorski kraji in ljudje:

Veliko naših mož in fantov je bilo takrat oblečenih v avstro-ogrske suknjiče, potisnili so jim puške v roke. Z nekim navdušenjem so - vsaj v prvih tednih vojne, v avgustu in tudi še v septembru 1914 - korakali na fronto v Galicijo. Tam je avstro-ogrska doživela zelo hude izgube. Med njimi so bili tudi fantje iz naših krajev.

Renato Podbersič ml.

Vsako italijansko mesto, ki da kaj nase, večje ali manjše, ima ulico, ki se imenuje Via monte San Gabriele ali Škabrijelska ulica, prav v spomin na številne italijanske vojake iz vseh mogočih pokrajin, vseh mogočih italijanskih enot, ki so padli na tem zloveščem hribu smrti.

Renato Podbersič ml.
Soška fronta - bojevanje v Vrtojbi in Škabrijelu
Soška fronta - bojevanje v Vrtojbi in Škabrijelu