Smrekarjeva posebnost je perorisba, kombinirana s pasteli, včasih tudi z akvarelom ali s tempero. Tako ima barvne podobe svojstvenega značaja, ki jim je na prvi pogled težko določiti tehnični način izdelave. Foto: Galerija Zala
Smrekarjeva posebnost je perorisba, kombinirana s pasteli, včasih tudi z akvarelom ali s tempero. Tako ima barvne podobe svojstvenega značaja, ki jim je na prvi pogled težko določiti tehnični način izdelave. Foto: Galerija Zala
Slavno karikaturo Ivana Cankarja je leta 1913 narisal prav Hinko Smrekar.

Smrekarjevo likovno ustvarjanje je temeljilo na izvrstni secesijski risbi, ilustrativno pojmovani pripovednosti in družbeni angažiranosti.

Smrekar je sprva želel študirati medicino, a se je zaradi pomanjkanja sredstev vpisal na pravo, ki pa ga je precej hitro tudi končal in se nato posvetil umetnosti. Leta 1903 je skupaj s somišljeniki ustanovil društvo Vesna, v katerem je med drugim sodeloval z Ivanom Cankarjem.

Karikaturist in Cankarjev ilustrator
V Münchnu je leta 1905 na več zasebnih ustanovah študiral slikarstvo. Šest let pozneje se je vrnil v Ljubljano, kjer je vodil zasebno slikarsko šolo. Njegove karikature so objavljali v satiričnih časopisih in v publikaciji Kurentov album, z ilustracijami pa je med drugim opremil Cankarjeva dela Gospa Judit, Hlapec Jernej in njegova pravica ter Krpanova kobila pa tudi pripoved Frana Levstika Martin Krpan z Vrha, je med drugim navedeno v biografskem leksikonu Osebnosti.

Brutalna smrt v rokah fašistov
Med drugo svetovno vojno je Smrekar obtoževal okupatorsko nasilje in bil eden glavnih kronistov svojega časa. Kmalu po razmahu vojne so ga na uličnem pohodu ujeli fašisti. Smrekar je bil brutalno zasliševan, usmrčen pa je bil 1. oktobra leta 1942 v ljubljanski Gramozni jami.

Po Smrekarju se od leta 1993 imenuje nagrada, ki jo podeljujejo v sklopu Slovenskega bienala ilustracije in velja za najvišje slovensko priznanje s področja ilustracije.

"Smeje govoriti resnico"
Smrekarjev umetniški izraz niha med dvema skrajnostma: intelektom in čustvom, je o njem zapisal umetnostni zgodovinar Karel Dobida. "Ker je rojen humorist, je pretežni del njegovega ustvarjanja posvečen karikaturi, satiri, persiflaži, pamfletu in dovtipu, ki pa ima resno ozadje in je izraz kritike, ki naj razgali bistvo vsakega pojava. Včasih je ta satira fantastična, čudaška, vselej pa jedka in ostra, kdaj pa kdaj docela abstraktna, da prehaja v simboliko ali grotesknost. Groteska se mu skoraj vselej sprevrže v tragiko. "Smeje se govoriti resnico" je bilo njegovo vodilo. S tem geslom je postal slaven kronist in oster kritik svojega časa, ki pa zaradi umetnostnih pojmovanj tedanje dobe in zaradi svojega temperamenta ni bil vedno pravilno vrednoten."