Primičeva Julija je tesno povezana z Novim mestom, saj je tam živela zadnjih 14 let. Njen portret je bil doslej del zasebne zbirke, zdaj pa so ga za nedoločen čas postavili na ogled kot del stalne likovne razstave.

Kot so sporočili iz Dolenjskega muzeja, je pred približno 15 leti restavrator Viktor Povše dobil naročilo, naj oljno sliko sv. Marije Magdalene očisti in popravi manjše poškodbe. Pri tem je preučeval sliko, in čeprav se mu je sama kompozicija zdela skladna, se mu je pri fiziognomiji naslikanega obraza in barvnih nanosih nasploh zdelo nekaj nenavadno. Te ugotovitve so privedle do sondiranja slike na več mestih in s pomočjo rentgenskih posnetkov je ugotovil, da je dejansko pod sliko naslikana druga podoba: za črnim ozadjem se je skrival arhitekturni element, pod desno roko svetnice pa je bil namesto človeške lobanje šopek vrtnic.

Z dovoljenjem lastnice slike se je nato s stereobinokularnim mikroskopom z dvanajstkratno povečavo lotil natančnejšega odkrivanja obraza in vrtnic in ugotovil, da je bila slika preslikana kmalu po nastanku, saj izvirna barva ni bila ne lakirana ne umazana, preslikava pa se je skorajda spojila z izvirno plastiko v eno samo plast.

Povše je ugibal, da bi lahko sliko naslikal Matevž Langus, ki je sicer naslikal več Julijinih portretov. To mu je pisno potrdil tudi veliki poznavalec Langusove umetnosti Emilijan Cevc, ki je restavratorja s pripombami o sliki (da ima upodobljenka "preveč" las, da ima zgolj za silo primerno obleko) spodbudil k nadaljnjemu raziskovanju.

Povše je postavil tudi hipotezo, da je na sliki portret Primičeve Julije, kar je postalo tema raziskovanja Dolenjskega muzeja, potem ko je pridobil sliko. Odkrivanja identitete so se lotili na nekonvencionalen način: s posebno, komparativno metodo in uporabo biometričnega modula je sodni izvedenec kriminalistično tehnične stroke Gregor Kovač ugotovil, da se do zdaj javnosti najbolj poznana podoba Primičeve Julije, ki jo hranijo v Mestnem muzeju in "novomeški" portret neznanega dekleta ujemata v 97 značilkah, kar priča o tem, da gre najverjetneje za isto osebo.

Iz novomeškega muzeja so še sporočili, da za zdaj ni znano, zakaj in kdo je portret mlade meščanke kmalu po nastanku preslikal in spremenil v svetnico ter po čigavem naročilu. Dokler dozdajšnje ugotovitve ne bodo ovržene, bo omenjeni portret veljal za tretji portret muze našega največjega pesnika, so zapisali.

Dva doslej znana portreta Primičeve Julije sta na ogled v Narodni galeriji in Mestnem muzeju.

Življenje nesojene Prešernove ljubezni
Primičeva Julija se je rodila 30. maja 1816 materi Julijani Primic, rojeni Hartl, hčeri bogatega ljubljanskega trgovca Janeza Krstnika Hartla in plemkinje iz rodu Lasacherjev, in Antonu Primicu iz stare mestne trgovske družine. On je umrl še pred rojstvom hčerke, zanj je bila usodna jetika. Mati se po moževi smrti ni več poročila, nadaljevala je moževo obrt in skrbela za otroka. Ker je bila družina precej premožna, je dala oba otroka tudi naslikati: okoli leta 1820 je Julijo in njenega brata Janeza upodobil Matevž Langus. Janez je pri komaj 19 letih umrl za jetiko in Julija je postala ena najbogatejših dedinj v mestu.

Prešeren je takrat komaj 16-letno Julijo prvič videl na veliko soboto leta 1833, ko je imel 32 let. Njegova ljubezen do Julije ni bila povšeči njeni materi, saj je bil le mlad pesnik in takrat še ni imel samostojne odvetniške pisarne niti ne stanovanja ali hiše. 28. maja 1839 je Julija dahnila usodni da pravniku Josefu von Scheuchenstuelu. Prešeren je bil popolnoma strt, neuslišana ljubezen je vplivala tudi na njegovo pisanje oz. bolje rečeno nepisanje, saj razen lahkotnejših pesmi in Zdravljice ni več pisal.

Juliji in Josefu se je rodilo pet otrok, štiri hčerke in sin. Družina se je preselila v bližino Novega mesta, ker je bil Josef tam predsednik sodišča. Tam je Julija umrla 2. 2. 1864, stara 47 let. Pokopana je na pokopališču v Šmihelu.