Razstavo Ko mrtvi žive uče, anatomija skozi čas so postavili ob 500-letnici rojstva začetnika znanstvene anatomije Andreasa Vesaliusa. Po besedah glavne avtorice postavitve Zvonke Zupanič Slavec so priložnost izkoristili, da se ozrejo skozi telo in tudi skozi truplo iz vseh mogočih zornih kotih. "Pri tem je anatomija tista, ki je sicer medicinsko področje, a služi še kakšnemu drugemu področju, recimo umetnosti."

Razstava se vrača do začetkov medicinske znanosti. Razstavljeni so Hipokratovi aforizmi ter zbrana dela in knjiga o anatomskih postopkih Klavdija Galena (129-199), najpomembnejšega zdravnika rimske dobe. S svojim eksperimentalnim pristopom je medicino postavil na čvrstejše temelje. Razstava osvetljuje tudi balzamiranje, mumificiranje in različne grobnice, s čimer spomni na svetost trupla in spoštljivo ravnanje do njega skozi zgodovino človeštva.

Arabci in Perzijci prevzamejo vajeti
V srednjem veku je bilo s telesom neposredno povezano raziskovalno delo z redkimi izjemami strogo prepovedano. Arabci in Perzijci so bili tisti, ki so v 9. stoletju prek bizantinske kulture in prevodov antičnih medicinskih del prevzeli medicinsko dediščino antike in nadaljevali razvoj medicine. Najpomembnejša sta bila Al Razi in Ibn Sina. Kanon medicine, ki ga podpisuje Ibn Sina, je prav tako razstavljen v Veliki čitalnici Narodno in univerzitetne knjižnice.

V 13. stoletju so začeli v Evropi opravljati sekcije na živalskih, občasno pa skrivoma tudi na človeških truplih. Človeško telo je s sekcijami prvi raziskoval Mondino de Liuzzi (1270-1326), ki je svoja spoznanja popisal v učbeniku Anatomija človeškega telesa. Pomemben preobrat pa je prinesel čas renesanse, ki je človeka postavil v središče svojega zanimanja.

Premik, ki ga prinese renesansa
Če pogledamo mojstrsko upodobljena telesa renesančnih mojstrovin, ne preseneti, da je na čelu razvoja zgodnje novoveške anatomije stal Leonardo da Vinci (1452-1519), za začetnika znanstvene anatomije pa velja prav Andreas Vesalius (1514-1564). Sprva je sledil Galenovi tradiciji, pozneje pa na podlagi sekcij popravil nekatere njegove trditve. Njegovo delo je pomenilo velik preobrat v anatomiji 16. stoletja. Svoja prelomna dognanja je strnil v delo O zgradbi človeškega telesa v sedmih knjigah. V NUK-u so v središče razstave postavili enega od izvodov, za katerega je lesoreze ustvaril Tizianov učenec Jan Stephan van Calcar.

Posebno vitrino so posvetili tudi začetkom sodobne anatomije pri Slovencih, za katero je zaslužen Janez Plečnik, brat arhitekta Jožeta Plečnika. Slovenskemu anatomskemu izrazju je Janez Plečnik (1875-1940) posvečal veliko pozornost, eden pomembnejših rezultatov njegovega dela je knjiga Kratek repetitorij anatomije.

Z renesanso je anatomija prvič trčila z umetnostjo, s katero še danes ostaja prepletena. Z body artom je postala del sodobne umetnosti, z njo se ukvarja tudi kontroverzni Damien Hirst. Razstava odpira še temo anatomskih gledališč. Tudi ta je bila zanimiva za umetnike, spomnimo se le Rembrandtove učne ure anatomije dr. Tulpa. Eno tako gledališče je delovalo tudi Ljubljani. Obiskovalci se lahko seznanijo tudi z razvojem voščenih anatomskih modelov in številnih odkritij, ki jih je po makroskopski anatomiji pogojeval mikroskop, ter se poučijo o razvoju tkivoslovja, embriologije, fiziologije in patologije.