Razstava Lapidarium je mišljena kot
Razstava Lapidarium je mišljena kot "vizualni opomin" na grozo, ki so jo prestajali iskalci azila na poti čez Sredozemlje. Foto: Reuters
Vsi Acevesovi konji so med seboj različni, skupni imenovalec pa je njihova velikost. Foto: Reuters
"Pop up" inštalacije so v zadnjih letih po Evropi vse bolj priljubljene - spomnimo se samo na t. i. "fourth plinth", četrti steber, na katerem v Londonu menjajo na natečajih izbrane postavitve. Foto: Reuters

A nobeno naključje ni, da so konji pohabljeni - gre le za fragmente kipov, pa naj bodo to glave ali trupi.

Štirideset monumentalnih kipov konjev bo med 15. septembrom in 7. januarjem naslednjega leta stalo na Trajanovem trgu pred Kolosejem v italijanski prestolnici. Kipi so delo mehiškega umetnika Gustava Acevesa in v resnici gre zgolj za fragmente konjev: eni stojijo sami, drugi so nameščeni na vrh klasičnih stebrov, spet tretji stojijo v lupinah ladij.

Tokrat bi Aceves s postavitvijo rad načel vprašanje množičnih migracij in "v ospredje potisnil trpljenje milijonov ljudi, ki se morajo nenehno premikati, če hočejo preživeti", kot je pojasnil kurator razstave Francesco Buranelli, nekdaj generalni direktor Vatikanskih muzejev in danes na čelu komisije, ki skrbi za kulturno dediščino Cerkve.

Plen iz Konstantinopla, opomin roparske preteklosti Evrope
Aceves je navdih za svoje konje našel (tudi) v štirih monumentalnih antičnih kipih konjev, ki stojijo na vrhu pročelja bazilike sv. Marka v Benetkah. Beneške konje so na ladjah privlekli iz Konstantinopla, ki so ga križarji izropali leta 1204. Acevesove kopije pa naj bi nas posledično "soočile s kompleksno preteklostjo Zahoda in nas pripeljale do spoznanja, da so naše blagostanje in dosežki do neke mere posledica eksploatacije drugega".

Zanimiva se mu je zdela tudi figura udomačenega konja kot "simbola zahodnjaške kulture", ki je v Ameriko prvič prišel s konkvistadorji leta 1519. Konji tako predstavljajo "fragmente naše skupne preteklosti, pa tudi vedno razvijajočo se naravo človeštva, ki jo opredeljujeta upanje in življenje". Zato se v nekaterih skulpturah konjev vidijo tudi njihova srca.

Pomembna referenca je bila za Mehičana tudi skica Gran Cavallo, ki jo je Michelangelo naredil za nikoli postavljeni kip po naročilu milanskega vojvode. Same od sebe se ponujajo tudi asociacije na grško mitologijo, v prvi vrsti na trojanskega konja in na Haronovo ladjo, ki je mrtve vozila čez Aheron.

Aceves se z inštalacijo Lapidarium ukvarja že zadnjih deset let. Leta 2006 se je načrtno preselil v Toskano, natančneje: v kraj Pietrasanta, kjer je v neposredni bližini slavnih kamnolomov in številnih lokalnih umetnikov, ki klešejo lokalni marmor. "To je tradicija, ki sega stoletja v preteklost," je Mehičan pojasnil za The Art Newspaper in izpostavil, da je bil prav Michelangelo eden prvih, ki so opazili lepoto kamna iz Pietresante. Pa še novejša referenca za ljubitelje baročnih postav iz delavnice Fernanda Botera: v bližini si je hišo kupil tudi slavni kolumbijski umetnik.

V Berlinu so konji proslavili mir
Če so vam Acevesovi konji znani, je to morda zato, ker jih je še lani postavil pred Brandenburška vrata v Berlinu, s čimer je zaznamoval 70-letnico konca druge svetovne vojne. Po rimski postaji umetnik načrtuje še postavitvi v Parizu in Ciudadu de Mexicu, ker za vsako razstavo doda nove konje, jih bo imel ob vrnitvi v domovino že sto. Tako rimsko razstavo kot druge postojanke turneje financira iz zasebnih virov.