Poprijel je za fotoaparat in ovekovečil usodo pobiralcev premoga, na videz vsakodneven pojav, ki je sicer star kot premogovništvo samo, pa prenesel v izjemno človeško doživeto fotoreportersko pričevanje. Presunljive fotografije danes na ogled postavljajo v Mali galeriji Cankarjevega doma.

Živulović, ki je leta 2016 za fotografijo beguncev na nasipu pri Brežicah skupaj z ekipo Reutersovih fotografov dobil Pulitzerjevo nagrado za fotografijo, je tudi serijo Črno zlato ustvaril v reporterskem slogu, z veščino in naglico na eni ter občutkom za globoke sporočilne vrednote na drugi strani. Kot je ob razstavi zapisal kustos Iztok Premrov, so to zgodbe s človeškega roba o boju za kos kruha ter za preživetje brezposelnih nekdanjih rudarjev in njihovih svojcev, žena in otrok. To so zgodbe o ponižanih in o njihovem iskanju pravice do preživetja. Živulovič jih je razkril z razgibano, predvsem pa zelo izpovedno serijo črno-belih posnetkov, ki so nastali v živo in brez posebnih priprav. Fotograf je ob tem izkoristil ponujeno ad hoc dramaturgijo in jo spretno vtkal v svojo enkratno fotografsko pripoved.

Osnovna tema, ki je fotografa leta 2014 pripeljala v Tuzlo, je v resnici tesno vezana na zgodbo pobiralcev premoga. Februarja 2014 je nekaj tisoč demonstrantov izrazilo nezadovoljstvo nad neznosnimi družbenimi razmerami, ki sta jih povzročili divja privatizacija in korupcija. Več kot deset tisoč ljudi pa je tam v nekaj letih ostalo brez dela.

Fotografske izjave brez dlake na jeziku
Fotografski niz se na eni strani ponaša z likovnoizraznim bogastvom, na drugi pa ga zaznamuje svojevrstna žurnalistična zgovornost. To so gotovo avtorsko prepričljive "fotografske izjave" brez dlake na jeziku. So iskrena pričevanja o ljudeh in dogodkih z izrazitimi izpovednimi prvinami, ki jih lahko odkrije le prekaljeni in angažirani fotoreporter z izrazitim občutkom za človeka, za njegovo življenje in vse skrivnosti, ki ga obdajajo, še zapiše Premrov.

Živulović je fotografijo vzljubil, ko mu je pri 13 letih oče kupil prvi fotoaparat. Po neuspešnem začetku šolanja na srednji elektrotehniški šoli se je vpisal na srednjo fotografsko, ki jo je uspešno končal pod mentorstvom učiteljice in prijateljice Vladke Kobal. Že med šolanjem je opravljal prakso v fotooddelku časopisa Delo, kjer ga je fotoreporterstvo dokončno zasvojilo. Leta 1985 se je tam tudi zaposlil in pod mentorstvom Joca Žnidaršiča ostal do leta 1992. Pri Delu je imel možnost, da se je kalil na svetovnih kriznih žariščih Kosova, Iraka, Turčije, Romunije in Izraela.

S kolegom Jožetom Suhadolnikom sta ustanovila fotografsko agencijo Bobo, v kateri so z vestnim in načrtnim delom ustvarili impresiven arhiv fotografskih dogodkov pri nastajanju nove države. Zadnji dan slovenske vojne je stopil v vrste agencije Reuters, pri kateri je leta 2016 skupaj s kolegi prejel najpomembnejše svetovno priznanje – Pulitzerjevo nagrado za fotografije beguncev na nasipu pri Brežicah.

Razstava fotografske serije Črno zlato bo odprta od 10. oktobra do 18. novembra.