Razstava v londonski galeriji Tate predstavlja zlasti Munchova dela iz 20. stoletja, vključno s 60 slikami iz Munchovega muzeja v Oslu, ter skoraj toliko fotografij, ki so le redko na ogled javnosti. Na fotografiji: Umor na cesti iz leta 1919. Foto: Tate
Razstava v londonski galeriji Tate predstavlja zlasti Munchova dela iz 20. stoletja, vključno s 60 slikami iz Munchovega muzeja v Oslu, ter skoraj toliko fotografij, ki so le redko na ogled javnosti. Na fotografiji: Umor na cesti iz leta 1919. Foto: Tate
Edvard Munch
Postavitev se posveča tudi Munchovemu ponavljanju motiva v daljšem časovnem obdobju. Na fotografiji so različice motiva jokajoče ženske. Foto: Reuters
Edvard Munch
Dekleta na mostu je Edvard Munch naslikal leta 1927. Foto: Reuters

Čudaškost, dramatičnost in intima vejejo iz slik Edvarda Muncha, ki je znal mojstrsko ujeti občutek praznine, pričakovanja in nečesa pretečega. Vse to izžareva tudi slika Umor na cesti. Že naslov je dovolj zgovoren in precej munchovski, še bolj pa zbode obraz morilca, ki beži od trupla v ozadju. Čeprav so skicirane, naslikane skoraj stripovsko, imajo oči figure izredno prodoren pogled. Njegova pojava je skoraj srhljiva. Umetnik je naslikal trenutek, ko je dramatičnost dejanja mimo, umor se je že zgodil, obris trupla je nekje v ozadju, vendar je morilec tisti, ki nas priklene k sliki. Ta zre nekam mimo nas in beži stran od umorjenega. Vidimo le glavo in pojavo bi težko opisali policiji, a pogled, njegove oči ostanejo z gledalcem še dolgo po odmiku od platna.
Takšna je atmosfera Munchovih slik. Umor na cesti je naslikal leta 1919, kmalu po koncu velike evropske morije, istega leta je prebolel gripo. Morbidna motivika preži tudi iz drugih slik, na kateri vidimo na primer morilko, ki stoji v zeleni sobi, truplo na kavču in podobne motive.
Življenje, kot ga pišejo časopisi
Muncha pogosto vidimo v kontekstu simbolizma poznega 19. stoletja, vendar londonsko razstavo zanimajo predvsem umetnikova dela 20. stoletja. Postavitev z naslovom Edvard Munch: The Modern Eye osvetljuje umetnika, ki ga je zanimala sodobnost življenja, ki ga je obkrožalo, dogajanje, o katerem je bral v časopisih. Na podlagi resničnih dogodkov, o katerih je bral, je tako v letih 1925 in 1927 naslikal Gorečo hišo, iz katere tečejo prestrašene človeške figure.
Z Munchom se pogosto povezujejo tragedija, izguba, strah in nemir, ki so povsem pravilni opisi slikarjevega dela, pravi kustos Nicholas Cullinan, vendar so tudi rahlo klišejski in ne povsem ustrezni. Muncha sta zanimala tudi fotografija in film, s katerima si je pomagal pri slikanju. Razstavljenih je približno 60 slik in 50 fotografij. Namen razstave je predstaviti pravilen portret Muncha kot umetnika. Za to je bilo treba razstaviti predvsem dela 20. stoletja, ki predstavljajo kakšnih 75 odstotkov Munchovega opusa.
Zgodnje različice Krika in druga znana dela, kot sta Madonna in Vampir, so nastala še v 19. stoletju, zaradi česar slikarja tudi pogosto povezujejo s takratnim obdobjem umetnosti.
Več različic istega motiva
Munch ni čutil odpora do ponavljanja iste motivike znova in znova. Tate tako razstavlja Vampirja iz leta 1893, pa Vampirja v gozdu iz let 1916-1918, mnogokrat se je vrnil tudi k motivu bolnega otroka, ki spominja na sestro, ki je še v njegovih najstniških letih umrla zaradi tuberkuloze. Umetnik je priznal, da je takšno ponavljanje istega motiva slikarska tovarna, ki izdeluje replike za prodajo, vendar jo obenem tudi branil, saj prinaša napredek in razvoj.
Zadnja soba je namenjena avtoportretom in s tem umetnikovi obsedenosti z lastnim propadanjem. Na zgodnjem avtoportretu se je leta 1882 naslikal na konvencionalen način z mojstrskim obvladovanjem čopiča. 20 let pozneje je na lesorezu njegova podoba opraskana z globokimi ranami. Na sliki Nočni popotnik iz let 1923 in 1924 je vitek, duhu podoben nespečnež, ki blodi po mračni hiši. Tudi kot fotograf se je najraje vračal k lastni podobi.
Razstava o umetnosti Edvarda Muncha, ki je umrl 23. januarja 1944, bo v Londonu na ogled do 14. oktobra.