Razstave

Poudarki

  • Odprtje razstavišča je predvideno 10. maja 2016
Deblak se trenutno nahaja v delavnicah Restavratorskega centra RS. Na fotografiji je nadomestni del premca, ki je bil izdelan iz istega debla, vendar iz njegovega drugega konca. To najverjetneje kaže, da so že med samo izdelavo deblaka uvideli strukturne težave lesa območju premca in ta del plovila preventivno popravili.
Deblak se trenutno nahaja v delavnicah Restavratorskega centra RS, kjer bodo kmalu predstavili izsledke opravljenih analiz. Foto: MMC RTV SLO/M. K.
Deblak se trenutno nahaja v delavnicah Restavratorskega centra RS, kjer bodo kmalu predstavili izsledke opravljenih analiz.
Na fotografiji je nadomestni del premca, ki je bil izdelan iz istega debla, vendar iz njegovega drugega konca. To najverjetneje kaže, da so že med samo izdelavo deblaka uvideli strukturne težave lesa na predelu premca in ta del plovila preventivno popravili. Foto: MMC RTV SLO/M. K.
Deblak
Deblak je bil po dolgoletnem ležanju na dnu Ljubljanice poln sedimentov in razgradnih produktov lesa ter drugih snovi, ki so prisotne v reki, zato ga je bilo najprej treba očistiti. Foto: ZVKDS
Deblak
Zaradi izjemnih dimenzij deblaka bodo za konservacijo potrebne štiri tone melamina. Foto: ZVKDS
Mokri les - deblak, detajl
Postavitev novega razstavišča bo osredotočena na predmete iz mokrega lesa, predvsem pomembna odkritja zadnjih desetletij. Foto: ZVKDS
Deblak
Zadnji del 2.000 let starega deblaka so iz Ljubljanice dvignili julija letos. Med dvigom so arheologi naleteli na dve izjemni najdbi - ostanke šivane ladje in izjemno dobro ohranjen kos volnene tkanine. Foto: David Badovinac
Deblak
Deblak je v 80. letih odkril potapljač Miro Potočnik, prva raziskovanja pa je leta 2001 opravila skupina za podvodno arheologijo pod vodstvom Andreja Gasparija. Foto: David Badovinac
Barjansko kolo, koliščarji
Znamenito barjansko kolo bo zaradi občutljivosti, ki preprečuje, da bi bilo dalj časa razstavljeno, izjemoma nadomeščeno s kopijo. Sicer pa bodo večinoma na ogled originali. Najstarejše kolo z osjo je bilo pred približno 5.200 leti del enoosnega dvokolesnega voza, ki sta ga praviloma vlekli dve živali, najverjetneje govedo. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Potočnikova zbirka
Ljubljansko barje
Projekt Doživljajskega razstavišča Ljubljanica je zamišljen predvsem kot izhodišče, ki bo obiskovalce usmeril na druge lokacije po Vrhniki in njeni okolici ter pokazal na dva naravna fenomena – Barje in Kras. Foto: MMC RTV SLO/Maja Kač
false
V veliki klimatski komori bo ležal deblak, dolg približno 16 metrov. Foto: Projekt: Delavnica d.o.o.
Odprtje razstavišča je predvideno 10. maja 2016.
Odprtje razstavišča je predvideno 10. maja 2016. Foto: Projekt: Delavnica d.o.o.
Barje
Rdeča nit projekta je preplet arheološke in naravne dediščine, predvsem pa njuna revitalizacija. Foto: MMC RTV SLO/Maja Kač

Dodaj v

Deblak je na suhem. V pripravah novo razstavišče na Vrhniki.

Zgodba o porečju Ljubljanice in vrhniški zgodovini od prazgodovine do danes
3. december 2015 ob 06:31,
zadnji poseg: 3. december 2015 ob 12:25
Vrhnika - MMC RTV SLO

Pomena Ljubljanice so se dobro zavedali že v prazgodovini in njen tok za transport izkoriščali vse, dokler ni mimo zapeljal prvi vlak. V teh dolgih stoletij je na dno reke potonilo nepregledno število reči, od mečev in nakita do čolnov in ladij. Danes velja za arheološki fenomen, ki ga pravzaprav v celoti ni mogoče razumeti, lahko pa ga spoznavamo in obvarujemo za naslednje rodove.

To je eden izmed ciljev novega razstavišča, ki ga bodo maja prihodnje leto odprli na Vrhniki in je del projekta Doživljajsko razstavišče Ljubljanica, ki ga v sodelovanju z Muzejem in galerijami mesta Ljubljane in Biotehniško fakulteto vodi Občina Vrhnika ter delno financira Finančni mehanizem EGP 2009-2014. Prostor bo našel v nekdanji šivalnici Industrije usnja Vrhnika, kjer se bo na okoli tisoč kvadratnih metrih v dveh nadstropjih razprostiralo razstavišče, ki bo s pomočjo pomembnih arheoloških najdb in drugih eksponatov popeljalo po zgodovini Vrhnike in njene okolice od prazgodovine do danes.

Deblak in najstarejše kolo z osjo
V fokusu bodo predmeti iz mokrega lesa, predvsem pomembna odkritja zadnjih desetletij, kakršen je pred nedavnim dvignjeni antični deblak, ki po svojih izjemnih dimenzijah prekaša večino tovrstnih najdb. Po besedah arheologa dr. Andreja Gasparija lahko morda govorimo o enem izmed petih najdaljših deblakov rimskega obdobja, ki so jih do zdaj našli v Evropi. O obdobju koliščarjev bo v vrhniškem razstavišču pripovedovala še ena najdba svetovnega merila, najstarejše kolo z osjo. Ker znamenito barjansko kolo zaradi občutljivosti ne more biti dalj časa razstavljeno, bo ta eksponat izjemoma nadomeščen s kopijo, sicer pa bodo večinoma na ogled originali.

Dragocenosti Potočnikove zbirke
V središču bo deblak, ki bo po končani konservaciji nameščen v posebni mikroklimatski komori, za njim pa bodo v osvetljeni monumentalni stekleni steni razstavljeni predmeti iz Potočnikove zbirke, ki so jo, da bi bila na ogled javnosti, z abolicijo pridobili v Mestnem muzeju Ljubljana. Kot pojasnjuje arheologinja Irena Šinkovec, muzejska višja kustosinja in strokovna vodja projekta, želijo na eni strani pokazati, kaj vse se je našlo v Ljubljanici in na Barju in kako pomembno je, da se za najdbe ustrezno skrbi. "Javnost želimo ozavestiti, da na lokaciji odgovorno ravna," razlaga in spomni na problematiko divjih potopov in odtujevanja predmetov, ki so iztrgani iz najdišča konteksta, prodani v tujino in zato za vedno izgubljeni.

To je le eden izmed več ciljev Doživljajskega razstavišča Ljubljanica. Še pomembnejše je samo reševanje konkretnih lokacij, kjer je zaradi stopnje degradacije in vrste materiala dediščina neposredno ogrožena. Ker gre za izjemno redke ostanke spomenikov, večinoma predmete iz mokrega lesa, ki se ohranijo izključno v mokrem okolju, bi bila z njihovo zgubo storjena neprecenljiva škoda. "Leta 2012 smo v enem od ribnikov vzpostavili državni depozitorij. Drugo leto bo minilo pet let, odkar spremljamo pogoje in za zdaj so rezultati spodbudni v okviru danih možnosti," razlaga Irena Šinkovec. Dokumentirali so tudi ladjo ob ribnikih na Verdu in ugotovili, da jo je treba ohranjati na mestu samem, ker pa je bila zaradi možnosti porušitve brežine in izlitja vode iz enega od ribnikov opuščenih glinokopov v nevarnosti tudi ladja, so brežino že sanirali.

Faza zaščite spomenikov se približuje koncu. Največji zalogaj je bil deblak, saj je bil bistveno večji, kot so sprva predvidevali. Kot smo že poročali, so med dvigovanjem antičnega plovila, kakršnim so v antiki pravili linter, odkrili tudi šivano ladjo, ki jim je, kot poudarja Irena Šinkovec, med drugim potrdila smiselnost projekta.

DEBLAK
Deblak je trenutno v delavnicah Restavratorskega centra Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Po besedah konservatorke in restavratorke doc. dr. Katje Kavkler je po dolgoletnem ležanju na dnu Ljubljanice poln sedimentov ter razgradnih produktov lesa in drugih snovi, ki so prisotne v reki. Zato je bil najprej potreben čiščenja tako površine kot tudi notranjosti lesa, s tem pa se deblak pripravlja na poseg utrjevanja. Zaradi krhkosti predmeta so se lotili tudi izdelave nosilnih konstrukcij, vzporedno pa potekajo različne analize, ki bodo kmalu več povedale o deblaku.

Sledilo bo 3D-skeniranje in dokumentiranje vseh arheologom merodajnih detajlov. S pomočjo dendrokronoloških analiz, ki jih opravljajo na lesarskem oddelku Biotehniške fakultete, bodo točneje določili starost deblaka oziroma lesa v trenutku poseka. Gaspari ga po trenutno znanem datira v 1. stoletja našega štetja, po analizi pa bodo datacijo lahko zožili na deset let natančno. Strokovnjaki z Biotehniške fakultete jim bodo povedali, iz katerega dela debla je deblak narejen in kakšno je stanje ohranjenosti lesa. Preliminarne raziskave so pokazale, da je v primerjavi z drugimi plovili, ki smo jih do zdaj odkrili, razmeroma dobro ohranjen, vendar ne tako dobro, da bi lahko računali, da bi se lahko v strugi ohranil še naslednjih nekaj sto let, razlaga Andrej Gaspari.

Deblak bodo konservirali z melaminsko metodo, s katero je zaščiteno tudi barjansko kolo. Ker govorimo o predmetu neprimerno večjih dimenzij, bo postopek dolgotrajnejši, saj bodo za uspešno konservacijo potrebne štiri tone melaminske smole. V Restavratorskem centru domnevajo, da bo za končanje konservatorskega posega potrebnih skoraj pet let. Do takrat bo deblak v restavratorskih delavnicah, na samem razstavišču pa bodo obiskovalce redno obveščali, kaj se z njim dogaja.


Analize bodo pokazale, kakšnih dimenzij je ladja na Verdu, ter pripravili načrt dolgoročne zaščite. "Vzporedno poteka delo v depozitoriju in sprotne analize vode sedimenta. Čaka nas zadnji del, ki ga načrtujemo na začetku naslednjega leta oziroma spomladi. Gre za intenzivni podvodni pregled dela struge pri Dolgih njivah, kjer so tudi leseni piloti, in pa posnetek same struge, ki bo izhodišče za pripravo standardov za ohranjanje in prezentacijo spomenika v celotnem poteku struge," še razlaga Irena Šinkovec.

TKANINA
Po opravljenih analizah bo več znanega tudi o volneni tkanini, ki so jo našli v elegantno oblikovanem kljunu deblaka. "Ne spomnim se, da bi se kje v Sloveniji lepše ali bolje ohranil kos rimske tkanine iz volne," pravi Andrej Gaspari. Take stvari se ohranijo samo v zelo skrajnih klimatskih okoljih, torej izredno vlažnem, kakršno je močvirje, ali v puščavi. S tkanino so verjetno že med samo gradnjo učvrstili del, kjer so opazili slabosti čolna. Odrezali so del premca, pripravili ležišče iz tkanine, namočene v smolo, in umestili nadomestni del. Naknadno so ta del dodatno utrdili še z lesenimi mozniki ter železnimi spojkami in veliko objemko.



Za vpis Ljubljanice na Unescov seznam

Poleg zaščite spomenika je pomemben vidik tudi dokumentiranje same struge Ljubljanice. Od prazgodovine do današnjega časa je pod gladino Ljubljanice potonilo marsikaj, in kot pravi Andrej Gaspari, predstavljajo znane najdbe manj kot tretjino tega, kar verjetno leži na njenem dnu. Arheološko gradivo v strugi je še vedno, čeprav precej manj kot pred leti, fizično ogroženo, mnogo škode naredijo tatvine, prav tako pa negotovost ostaja zaradi še ne dovolj poznanih učinkov onesnaženosti vode na predmete. Izjemno arheološko najdišče, iz katerega so do zdaj dvignili več tisoč predmetov, je že razglašeno za kulturni spomenik državnega pomena, dolgoročno pa si želijo, da bi Ljubljanico vpisali tudi na Unescov seznam svetovne dediščine. Programsko in sistemsko infrastrukturo želijo zato predhodno zastaviti, da lahko po vpisu na seznam, projekt že v celoti živi. Doživljajsko razstavišče Ljubljanica je začetek tega dolgoročnega cilja, ki pa bo dokončno uresničen šele čez desetletje ali dve.

Iz muzeja v naravo
Projekt Doživljajskega razstavišča Ljubljanica je zamišljen predvsem kot izhodišče, ki bo obiskovalce usmeril na druge lokacije po Vrhniki in njeni okolici ter pokazal na dva naravna fenomena – Barje in Kras. Rdeča nit projekta je namreč preplet arheološke in naravne dediščine, predvsem pa njuna revitalizacija. "Naredili smo analizo kulturnih točk na Vrhniki, kjer se je v samem središču pokazala izjemna gostota. Kar je zanimivo, če upoštevamo, da gre za eno od območij, ki ima najmanj zaščitenih spomenikov. Rezultati projekta bodo namenjeni tudi konkretnim smernicam za ohranjanje in prezentacijo bogate kulturne in naravne dediščine v širšem območju porečja Ljubljanice. Želimo pokazati, kaj vse na Vrhniki obstaja in koliko je neizkoriščenega, hkrati pa kakšne potenciale dediščina prinaša tudi za razvoj turizma in drugih gospodarskih dejavnosti," pravi Irena Šinkovec.

Poleg doživljajskega razstavišča predvidevajo vzpostavitev še dveh centrov na področju naravne dediščine, in sicer na območju Močilnika in na območju ribnikov. Gre za dve degradirani območji, kjer so zdaj ruševine, ampak kažeta izjemen potencial.


OD KOLIŠČARJEV DO DANAŠNJIH DNI
Razstavišče se bo razprostiralo v dveh nadstropjih. Spodnji bo predstavljal dogajanje in predmete pod vodno gladino, zgornji nad njo. Zgodbo bodo pripovedovali originalni predmeti, v zgodovino pa bodo pogledali skozi izrazito sodobno postavitev. S pomočjo z multimedije, svetlobnih efektov in interakcije želijo ustvariti prostor, ki skozi igro in izkustva motivira obiskovalce.

Zgodba postavitve se bo začela s predstavitvijo naravnih procesov na Krasu, nadaljevala pa skozi poglavje kolišč, Navporta in na Barju najdenih plovil. V zgornjem nadstropju bo sledil srednji vek in zgodba samostana v Bistri, pomembnega hranitelja dragocenih pisnih virov. Spoznati bo mogoče, kako se je Ljubljanica uporabljala za transport; kaj vse se je po njej prevažalo v Valvasorjevem času, kako so po njej tovorili živo srebro iz Idrije in tudi žito iz vojvodine, nato pa tovor na Vrhniki pretovarjali in distribuirali naprej. Poseben segment bo namenjen predstavitvi južne železnice, ki je bila svojevrsten gradbeni poseg, saj je bilo barjanski odsek trase najprej treba utrditi. Sledila je gradnja ceste in doba, ki je pomen Ljubljanice potisnila ob stran.

Ločen sklop bo namenjen trem temeljnim vrhniškim tradicijam - usnju, lesu in glini. Tudi prestolnica jim dolguje marsikaj, predvsem glinenim opekam, iz katerih je sestavljena praktično vsa popotresna Ljubljana. Z manufakturami pa se je razvila tudi velika industrija, ki jo je Ljubljanica poganjala z močjo svojega toka.

Z razvojem cest in železnice je Ljubljanica izgubila pomen, 20. stoletje je mestu prineslo demografske sprememb, ob svojem koncu pa tudi propad industrije in degradirana območja, ki jih skušajo revitalizirati ravno z doživljajskim razstaviščem.


V razstavišču, ki bo stavbo v nekdanji šivalnici usnja delil z vrhniško knjižnico in prostori, namenjenimi šolskim dejavnostim, trenutno potekajo gradbeno-inštalacijska dela. Zaključena naj bi bila do konca decembra, na začetku novega leta pa bodo začeli nameščati razstavno opremo. Odprtje je predvideno za 10. maj 2016, ko bo minilo 140 let od rojstva najbolj znanega Vrhničana Ivana Cankarja.

Celoten projekt, ki ga v imenu Občine Vrhnika vodi podžupan Janko Skodlar, bo stal 1,3 milijona evrov. S finančnega mehanizma Evropskega gospodarskega prostora – EGP so prejeli okrog 850.000 evrov, vse ostalo je zagotovila Občina Vrhnika ter v manjšem deležu oba partnerja pri projektu. Muzej in galerije mesta Ljubljane, ki je projekt tudi vsebinsko zasnoval, je vodilni partner ter projekt strokovno vodi, pri projektu pa sodeluje tudi Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani.

Maja Kač
Prijavi napako
Komentarji
Machete
# 03.12.2015 ob 09:03
Ampak MMCja vam v pisarni pa še vedno ni blokiral.. :)
povzetek
# 03.12.2015 ob 09:37
To razstavišče je predvsem zaradi povezovanja naravne in kulturne dediščine odlična zamisel. Upam, da bodo vanj vključeni motivirani kadri in ne zgolj dva uradnika/ci. Muzeje je potrebno oživljati vsak dan, sicer so, kot je Srečko Kosovel napisal, grobnice.
dharma
# 03.12.2015 ob 08:39
Bravo! To mi deli! Sej še mal pa bomo ponosni na to kar smo in imamo. In imamo bit za kaj.
Alex Yoe James
# 03.12.2015 ob 16:01
Ta deblak je preživel obe prvi fazi gradnje Emone,tisto ki se je pričela okoli leta 17 pr.n.št.in končala leta 14.n.št in naslednjo fazo med 32.n.št do 68.n.št.Očitno pa so v Ljubljanici tudi starejši predmeti,kovinsko cedilo z ornamentom in tipologijo na kovinskem ročaju spada v 5 in 4 st.pr.n,št.Črnomorski tip.(Crimea,Thrace).
SF010
# 03.12.2015 ob 09:56
juhej

Prodaneduše
# 03.12.2015 ob 06:51
Bravo, ta župan in njegova ekipa sta za Vrhniko že res veliko naredila.
dkm
# 03.05.2017 ob 18:43
Re: Vprašanje koliko je bilo narejeno za Vrhniko, koliko pa za dvorne izvajalce del.

Glede na to, koliko je bilo narejeno za izvajalce ni moglo ravno veliko ostati...
anny22
# 03.12.2015 ob 16:14
Bravo, zakon! fah-q, pobrskaj po arhivu MMC.
fah-q
# 03.12.2015 ob 13:42
Kako to, da ga lahko vidim pod vodo ko so ga dvigali, ni pa slike celega na suhem ali v bazenu da bi si ga ogledal?
Refoski
# 03.12.2015 ob 09:27
Vprašanje koliko je bilo narejeno za Vrhniko, koliko pa za dvorne izvajalce del.
Kazalo