Razstava (ali pa bi ji bilo morda bolje reči predstava?) temelji na premikajočih se projekcijah najslavnejših dela Amadea Modiglianija; mednje so pomešane klasične umetnine, ki so ga navdihovale (nanj je vplival primitivizem, pa tudi afriška in egipčanska umetnost). MUDEC obljublja, da je Modigliani Art Experience "fascinantna pripoved, stkana iz podob, glasbe, asociacij in sugestij, ki pred obiskovalčevimi očmi poustvarjajo svet slikarja in kiparja Amedea Modiglianija in nas popeljejo na pariško umetniško sceno, kjer je kraljeval."

Razstava v Muzeju kultur torej s konceptom "sobe neskončnosti" uporablja multisenzorični pristop, ki se v zadnjih letih uveljavlja kot trend pri najrazličnejših predstavitvah. Drugi del razstave je bolj tradicionalen: zanj je tri ključne Modiglianijeve portrete posodil milanski Museo del Novecento.

Boemsko življenje z žalostnim koncem
Amedeo Modigliani se je rodil leta 1884 v judovski družini v Livornu na severu Italije. Leta 1906 se je nastanil v Parizu, najprej na Montmartru in nato na Montparnassu, kjer je živel težko življenje alkoholizma in finančnih stisk. Umrl je leta 1920 zaradi tuberkuloznega meningitisa.

Iz njegove tragične usode se je kmalu spletel mit, ki je pripomogel k priljubljenosti njegovih del. Kot občudovalec Cezanna, Picassa in Brancusija je bil Modigliani blizu mnogim umetnikom svojega časa, kot so Soutine, Juan Gris in predvsem Moise Kisling.

Najbolj poznan je po svojih aktih in slikarskih portretih, ki jih označujejo maskam podobni asimetrični obrazi in podaljšane oblike. V obdobju med letoma 1911 in 1913 pa se je popolnoma posvetil kiparstvu. Svoje skulpture je razstavil le enkrat, in sicer sedem glav na Jesenskem salonu leta 1912.