V zadnjih sedmih mesecih se je na pobudo pariškega galerista devetnadstropna razpadajoča stolpnica na levem bregu reke Sene, v kateri so bila prej socialna stanovanja, postopoma prelevila v "začasno" galerijo, v kateri je ustvarjalo kar 105 uličnih umetnikov iz 18 držav.

Glas se je širil od ust do ust
Na začetku oktobra, ko je razstava - brezplačno - odprla vrata za širšo javnost, ni bilo pretiranega zanimanja, v zadnjih dneh pa se je, kot poročajo tuji mediji, začel nepopisen naval na razstavo v zadnjih izdihljajih. Stolpnica je bila že od torka naprej odprta dan in noč, pa se je kljub temu vzdolž ulice večino časa vila približno 300-metrska vrsta predvsem mladih ljudi. (Zaradi varnosti spustijo v stolpnico samo 49 ljudi naenkrat). "Prispela sva ob sedmih zjutraj in čakava že sedem ur; mislim, da bova na vrsti čez dve ali tri ure," je za The Independent pred nekaj dnevi povedala 23-letna študentka. "Res sva hotela videti grafite, ki naj bi bili izjemni, zdaj pa se začenjava spraševati, ali je res vredno čakati. Ampak dlje ko stojiš v vrsti, bolj se ti zdi, da si vlagal svoj čas, ki ga nočeš izgubiti. Torej ostaneš ..."

Razstava, ki naj bi bila "največja kolektivna postavitev ulične umetnosti v zgodovini", tradicionalne promocije niti ni potrebovala; glas o njej se je širil predvsem po družbenih omrežjih.

Skromna ideja se je razrasla
Tour Paris 13 na levem bregu Sene, nasproti finančnega ministrstva, je (bil) kockasta, pusta škatla socialnih stanovanj iz leta 1956; naslednje leto pa jo je nadomestila nova, bolj velikopotezno zamišljena stolpnica. Mestne oblasti je o tem, da so preložile datum rušenja in razstavo celo pomagale financirati, prepričal Mehdi Ben Cheikh, ki je že leta 2004 v Parizu odprl prvo galerijo ulične umetnosti. "Najprej smo nameravali polepšati samo pročelje," je povedal Ben Cheikh, "na koncu pa smo v teh 33 stanovanj povabili več kot sto umetnikov. Vsak je dobil na razpolago vsaj eno sobo. Hotel sem, da bi obiskovalci izgubili orientacijo in se popolnoma izgubili v različnih umetniških svetovih." Priložnost za delo so izkoristili ustvarjalci, ki so pripotovali celo iz Kolumbije in Čila, med njimi pa so tudi (v teh krogih) slavna imena: Seed, Inti Castro, Stinkfish in Pantone.

Je še vedno ulična umetnost, če je v notranjosti stavbe?
Ulične umetnosti ne najdemo samo na ulicah, opozarja "kurator". "Če umetnik brez komercialne motivacije ustvarja naravnost na steno in s tem soustvarja urbano panoramo, potem je to ulična umetnost."

Stran s preteklostjo
"Mi smo nova umetnost. Grafitarstvo je največje umetniško gibanje na svetu," je Mear One iz Los Angelesa povedal za Associated Press. "V sedemdesetih je bila umetnost tako elitna, da so jo ustvarjali in v njej uživali samo ljudje iz višjih razredov. Zato je vse skupaj postalo dolgočasno ... In zdaj je nastopila situacija, ko je umetnost prevzela tako obliko. Vse druge so "kul", a imajo korenine v preteklosti - mi pa smo tukaj in zdaj."

Ko so marca lani v stolpnici začeli ustvarjati prvi grafitarji, je bila še zatrpana z odrabljenim pohištvom, nekaj skvoterjev pa se ni hotelo odseliti. Nekateri umetniki so tako pohištvo do neke mere inkorporirali v svoje stvaritve, ki si jih lahko ogledate v spodnji fotogaleriji. Končni rezultat je skoraj nepregledna množica slogov, od arabske kaligrafije in krave, ki se sveti v temi, pa do s krvjo poškropljene kopalnice in celega repertoarja lobanj.