Razstave
(4)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.5 od 8 glasov Ocenite to novico!
false
Tudi s črnogorsko trmo se je Dejan Mijović po nesreči, zaradi katere je bil tri mesece hrom od vratu navzdol, povzpel po 455 stopnicah do spomenika Petru Petroviću Njegošu na Lovćenu. Foto: Osebni arhiv
       Spoznati širše sorodstvo je bila zame zelo čustvena izkušnja. Predvsem sem pa zelo ponosen, da sem se sam povzpel do Njegoševega mavzoleja na Lovćenu. Mislim, da je bilo vsega skupaj 455 stopnic. Bil je ledeno mrzel veter in snežilo je, tako da sem bil ves premočen, ko sem prišel gor.       
 Dejan Mijović, fotograf
false
Srečanje s sorodniki po očetovi strani v Črni gori je bilo za Dejana Mijovića zelo čustvena izkušnja, kar se vidi tudi iz portretnih fotografij, ki so nastale ob tej priložnosti. Foto: Dejan Mijović
false
Dejan Mijović z družino med okrevanjem po nesreči. Sam danes večkrat obišče ljudi na rehabilitaciji v Soči, ki so se znašli v položaju, kot je bil sam. Foto: Osebni arhiv

Fotograf Dejan Mijović: "Začel sem ceniti majhne trenutke, ki štejejo največ v življenju"

Novi letni časi fotografa Dejana Mijovića
28. oktober 2017 ob 07:05
Ljubljana - MMC RTV SLO, Televizija Slovenija

Rojen sem bil v Sloveniji, slovenski materi in črnogorskemu očetu, padec po spolzki klančini pred sedmimi leti mi je spremenil življenje ... postal sem tetraplegik – s temi besedami je fotograf Dejan Mijović obiskovalcem razstave v Cankarjevem domu opisal razloge za svoje prvo potovanje v Črno goro.

Zgodba fotografa Dejana Mijovića, čeprav dramatična, ima srečen konec. Travmatični dogodek leta 2010, ko je padel na spolzki klančini, je bil ključni mejnik v njegovem življenju, po katerem se je marsikaj spremenilo.

Zgodbo Dejana Mijovića si lahko ogledate v oddaji NaGlas! spodaj, ki bo znova na sporedu TVS prihodnjo soboto ob 12.40.

"V nekem trenutku sem postal hrom in bil od vratu navzdol tri mesece negiben. Čeprav so bile napovedi zelo slabe, so mi samo močna volja, trma, pa seveda podpora družine, žene in prijateljev dale energijo, da sem, kjer sem trenutno – na nogah. Čisto drugače sem začel gledati na svet," pravi Dejan. "Začel sem ceniti majhne trenutke, ki štejejo največ v življenju. Ugotovil sem, da se ljudje preveč obremenjujemo zaradi malenkosti, ki nimajo pomembne in bistvene vloge v življenju. Ceniti sem začel to življenje in uživati v njem," poudari naš sogovornik.

Črna gora na črno-belih fotografijah
Fotograf Dejan Mijović, čigar oče je Črnogorec, mati pa Slovenka, se do nesrečnega padca ni veliko ukvarjal z družinskimi koreninami. Kmalu po rehabilitaciji pred petimi leti je Dejan odpotoval v Črno goro, da bi spoznal očetove sorodnike in raziskal svoje korenine. "Spoznati širše sorodstvo je bila zame zelo čustvena izkušnja. Predvsem sem pa zelo ponosen, da sem se sam povzpel do Njegoševega mavzoleja na Lovćenu. Mislim, da je bilo vsega skupaj 455 stopnic. Bil je ledeno mrzel veter in snežilo je, tako da sem bil čisto premočen, ko sem prišel gor."

Minljivost življenja kot tudi svojo širšo družino iz Črne gore je pred kratkim prikazal na črno-belih fotografijah na razstavi Peti letni čas v Mali galeriji Cankarjevega doma. "Po nesreči sem se našel v črno-beli fotografiji. Ta je veliko bolj osebno izpovedna, predvsem pa lažje poudariš vsebino, ker ni barv. Grem zelo blizu, ne olepšujem, hočem, kolikor se da, dokumentarno fotografijo delati, ujeti te resnične trenutke, ne glede na to, ali so lepi ali žalostni ali grozni, in mislim, da skozi črno-beli svet to lažje dosežeš," dodaja 40-letni Dejan.

Treba je začeti z ničle
Dejan zdaj dela po štiri ure na dan kot pomočnik urednika fotografije na Delo.si. Velikokrat odhaja v Sočo, kjer spodbuja bolnike s podobnimi izkušnjami. Kot sam pravi, jim želi pokazati, da ni konec sveta, če se ti takšna huda stvar zgodi v življenju. "Vse je v naših glavah. Če si dovolj močen psihično, lahko tudi po nesreči marsikaj dosežeš," poudarja Dejan. "Najtežje je pri tako hudih nesrečah, poškodbah hrbtenice, kot sem jo imel jaz, sprejeti dejstvo, da se ti je zgodilo nekaj tako hudega in da si postal invalid." Po njegovih besedah lahko, ko se sprijaznimo s stanjem, začnemo z ničle in dosežemo marsikaj. Dokler tega ne sprejmemo ali nočemo sami sebi priznati, so pa težave, psihične ovire.

Zvest fotografiji
Dejan ostaja zvest fotografiji in fotografiranju. "Ne predstavljam si življenja brez fotografije. Fotoaparat imam pri sebi, in če le imam možnost, fotografiram. Je pa res, da sem fizično v malo slabšem stanju. Veliko mi zato pomagata moj oče, navdušenec nad fotografijo, in moja žena Bojana." Dejan, čeprav počasnejšega koraka, pušča vtis izpolnjene osebe. Kot pravi, mu tudi črnogorska trma pomaga, da se ne vda zlahka …

VIDEO
Vasko Atanasovski
S. B. L., Sanja Prelević, naglas@rtvslo.si
Prijavi napako
Komentarji
Digitalija
# 28.10.2017 ob 11:28
"Začel sem ceniti majhne trenutke, ki štejejo največ v življenju"
Eni to spoznajo prej, drugi kasneje, nekateri žal nikoli.
Ples
# 28.10.2017 ob 15:32
Poznam Dejana in moram povedat, da je bil super fant že pred to grozno nesrečo.
Kako pa se je postavil nazaj na noge, to je neverjetno. Kakšna moč! Pravi bojevnik!

Dejan, vse lepo ti želim!
tetka
# 28.10.2017 ob 09:06
Najprej pohvala MMC ju za objavo osebne zgodbe, ki je res zgodba z neverjetnio srečnim koncem. Lepo napisano. Ne vidim pa, zakaj je potrebno v to vpletati pravoslavje in cerkev. Če je Dejan pravoslavec ( kdo ve?) je to njegova osebna stvar, jaz ne ločim ljudi po tem ali so pravoslavci, katoliki, muslimani ali pa ateisti, kar sem sam. In v tem smislu sem prav vesel, da Slovenija odstopa od te za vzhodne države prav zoprne povezave med narodnostjo in versko pripadnostjo..rus= pravoslavec ...v tem smislu se lepo vidi , da bolj pripadamo zahodni hemisferi kot pa vzhodni.
Vsekakor pa,..Dejan svaka čast ...kot bi rekli naši košarkarji.
presenečen
# 28.10.2017 ob 08:27
Bravo Dejan! Hvala za tvoje pričevanje, pogum in za zgled vsem, še posebej pri iskanju korenin. Pravoslavje je čudovito, bogato in nežno.. Fotografija nas lahko pozdravi in prenovi.
Kazalo